Jedro

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo in obravnavajo le v mejah razlogov, ki so z revizijo izrecno uveljavljeni. Toženec je s tem revizijskim očitkom v resnici le hotel dati zakonito zunanjost pravi vsebini revizijske graje, tj. nedovoljenemu (3. odst. 385. člena ZPP) poskusu izpodbijanja dejanske podlage obravnavane pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 43,87 sit z obrestmi od 1.1.1987 do plačila ter 4.682,06 dem, 5.224,50 usd in 300,00 chf z vpoglednimi deviznimi obrestmi od 1.1.1987 do plačila, vse devizne zneske v tolarski protivrednosti na dan plačila - ali pa ji plačati tolarsko protivrednost navedenih deviznih zneskov po prodajnem menjalnem tečaju LB d.d. Ljubljana na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1987 dalje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo glede prej citiranega prvega dela sodbe prve stopnje (plačilo tolarske protivrednosti navedenih deviznih zneskov z vpoglednimi deviznimi obrestmi od 1.1.1987 do plačila) in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Obenem je s sklepom zaradi delne ugoditve toženčevi pritožbi razveljavilo preostali del sodbe prve stopnje, ki se v prejšnjem citatu začne z besedami: " - ali pa ji plačati...".

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo in obravnavajo le v mejah razlogov, ki so z revizijo izrečno uveljavljani. Noben izmed teh revizijskih razlogov ni utemeljen.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zaradi posplošenega soglašanja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v svoji odločbi očitno zašlo na stranski tir in spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji (kar naj bi bil verjetno očitek procesne kršitve iz 1. odst. 354. člena v zvezi z 2. odst. 362. člena in 373. členom ZPP). S tem očitkom je povezan revizijski očitek, da pritožbeno sodišče samo dela konstrukcijo toženčevega poslovanja v zvezi z nakupom avtomobila in ga povezuje z dvigovanjem denarja iz knjižice (kar je formalno opredeljeno še vedno v mejah prejšnje zatrjevane procesne kršitve) - pri tem pa zanemarja dejstvo, ker ga ni hotelo preveriti (očitek procesne kršitve iz 1. odst. 354. člena v zvezi s 352. členom ZPP?), da je od januarja 1987 toženec ogromno zaslužil in denar prinesel s seboj. Tudi ta revizijski očitek je neutemeljen. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je "sodišče pregledalo knjigovodske kartice za toženca in ugotovilo, da v aprilu 1987 ni bilo nobenega takšnega dviga, za katerega bi se dalo sklepati, da je bil namenjen za nakup avtomobila" - je le povzetek dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevih dvigih deviz v aprilu 1987 in torej nikakor nova dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je podrobno utemeljilo, zakaj ne sprejema toženčeve pritožbene zahteve za dopolnitev dokaznega postopka. Torej tudi druge doslej obravnavane, v reviziji očitane procesne kršitve ni zagrešilo.

Neutemeljen je revizijski očitek, da obe sodbi o bistvenih okoliščinah nimata razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, in da sta obe sodišči opustili obrazložitev o odločilnih dejstvih (kar oboje pomeni vsebinsko uveljavljanje procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP). Izpodbijana pravnomočna sodba ima ugotovitve o vseh dejstvih, ki jih je sodišče moralo po materialnem pravu poznati, da je lahko odločilo o tožbenem zahtevku. Utemeljitev tega revizijskega očitka - češ: sodišči priznavata dvig visokega zneska pred toženčevim odhodom v Irak, vse preveč pavšalno pa ugotavljata, da se tožencu ni posrečilo dokazati, da je dvignjeni znesek v dinarjih pred odhodom izročil tožnici - seveda jasno kaže, da je toženec s tem revizijskim očitkom v resnici le hotel dati zakonito zunanjost pravi vsebini te revizijske graje, tj. nedovoljenemu (3. odst. 385. člena ZPP) poskusu izpodbijanja dejanske podlage obravnavane pravnomočne sodbe.

Zadnji revizijski očitek, ki vsebinsko še sodi med očitke procesnih kršitev, je očitek, da nesporno ugotovljenih dejstev sodišči ne bi smeli ignorirati in da je mnogo ugotovljenih dejstev v nasprotju z dokazi v spisu. Tudi ta očitek sodi vsebinsko med tiste, ki se formalno opredeljujejo kot očitki procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP - je pa prav tako kot prejšnji neutemeljen. Predvsem bi moral vlagatelj revizije (zaradi določbe 386. člena ZPP o mejah revizijskega preskusa) navesti, katere dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so v nasprotju s katerimi "nesporno ugotovljenimi dejstvi" (nespornimi v smislu 1. odst. 221. člena ZPP - in ne morda tistimi, za katera se stranki zdi, da bi jih moralo sodišče šteti za "nesporno", tj. zanesljivo dokazanaĐ). Prav tako bi moral navesti, katere dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so v nasprotju s katerimi izvedenimi dokazi. Ne enega ne drugega toženec v reviziji ni storil. Zato se je tudi za ta del revizije izkazalo, da je le nedovoljena graja (3. odst. 385. člena ZPP) dejanske podlage izpodbijane sodbe. Samo to in nič drugega so tudi preostali konkretni revizijski razlogi, ki niso niti pospremljeni z (vsebinsko opredeljivimi) očitki procesnih kršitev, ampak so čisto neprikrita nedovoljena polemika z dokaznimi ocenami in dejanskimi ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. S temi razlogi se glede na določbo 3. odst. 385. člena ZPP revizijsko sodišče ne ukvarja.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani reviziji ni konkretiziran. Neglede na to ga je revizijsko sodišče upoštevalo, saj mora tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem uradnem preskusu izpodbijane sodbe pa se je izkazalo, da je bilo s to sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko so njena podlaga: v njej ugotovljena odločilna dejstva; v prejšnjem delu pravde ugotovljeni tožničin delež na skupnem, med zakonsko zvezo pravdnih strank pridobljenem premoženju; v tem delu pravde nesporno izhodišče, da so prihranki pravdnih strank, ki spadajo v skupno premoženje, bili pri izračunu višine dajatvenega zahtevka, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo, pravilno upoštevani (na to je opozorilo sodišče prve stopnje z opozorilom, da se je toženec z izračunom tožbenega zahtevka izrečno strinjal, zlasti v revizijskem postopku pa toženec tega vprašanja sploh ni načenjal).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.