Jedro

Republika Slovenija ni organ, ki bi odločal o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZPIZ-1 je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja ZPIZ Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Pravice iz obveznega zavarovanja se uveljavljajo pri zavodu po ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Sodno varstvo pravic pa je zagotovljeno po zakonu. Naloga države je, da zagotavlja delovanje in razvoj obveznega zavarovanja (6. člen ZPIZ-1). Tudi v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), o pravicah iz tega zakona skladno z 19. členom ZPIZVZ odloča ZPIZ. To pa pomeni, da je v primeru, ko gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, lahko tožena stranka le ZPIZ Slovenije, ne pa Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Republika Slovenija dolžna zagotoviti in Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije izdati akt na podlagi katerega bo ta tožniku mesečno pokojnino usklajeval po določbi 314. člena Zakona o oboroženih silah v povezavi s Pravilnikom o osebnih dohodkih in drugih denarnih prejemkih aktivnih vojaških oseb in vojakov po pogodbi za določen čas.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da se pravilnemu tolmačenju tožnikovih pravic na podlagi vojaških predpisov izmika tako Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tudi Državno pravobranilstvo RS in izpodbijana sodba, ki je po mnenju tožnika v nasprotju z Ustavo RS. Tožnik se sklicuje na 314. člen Zakona o oboroženih silah, ki obvezuje na mesečno usklajevanje pokojnine brez spreminjanja njene točkovne odmere. Sodba mora izhajati iz vojaških predpisov, na katere se tožbeni zahtevek tudi nanaša. Sodba bi tako morala pravilno glasiti, da se tožniku prizna pravica na pokojnino v višini 3,731 povprečnih plač delavca v gospodarstvu ter, da je ZPIZ Slovenije dolžan ob vsaki spremembi te plače tožniku odmeriti pokojnino upoštevaje navedeno osnovo. Podatek o povprečni plači delavca v gospodarstvu se pridobi od Statističnega urada RS. Državni proračun, ko bo to možno, pa mora zagotoviti potrebna sredstva za izplačilo pripadajoče pokojnine tožniku s poračunom za nazaj ter pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Gre za nasledstveno pravico. Vse odločbe ZPIZ-a ter sodbe, ki temu nasprotujejo pa se odpravijo. Razlika pokojnine do 4,36 povprečnih plač ostane za sukcesijsko obravnavo. Tožnik se je pravilno odločil za spremembo oznake tožene stranke, kar je potrdil diskriminacijski ZUJF/2002, ki ga je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije takoj uporabil, ne da bi se oziral na vojaške predpise po katerih so tožniku načelno priznane pravice. Tožena stranka Republika Slovenija je s svojim aktom - zakonom ZPIZVZ/98 določila, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije nekdanjim vojaškim zavarovancem odmeri pokojnino po splošnih predpisih, če ta zakon ne določa drugače. Po mnenju tožnika pa je drugače določeno za tiste, ki nimajo odločb vojaškega organa, ki jim je zato pokojnino določil ZPIZVZ/98, kot tudi za druge, ki imajo odločbo vojaškega organa, kot npr. tudi tožnik (6. člen). Tožnik smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti materialnega prava niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je vložil tožbo zoper drugostopenjsko odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 17. 11. 2010, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 26. 10. 2010. S sklepom je bila zavržena tožnikova zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev. Odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek potem, ko je ugotovilo, da tožena stranka Republika Slovenija ni tisti pristojni organ, ki bi lahko odločal o pravicah tožnika iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tako v tem sporu ni aktivno (pravilno: pasivno) legitimirana.

V predmeti zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik je namreč vložil tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 17. 11. 2010. Kot to izhaja iz tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik oblikoval v tožbi in pa na naroku za glavno obravnavo, je tožnik uveljavljal, da se mesečna pokojnina usklajuje po določbi 314. člena Zakona o oboroženih silah v povezavi s Pravilnikom o osebnih dohodkih in drugih denarnih prejemkih aktivnih vojaških oseb in vojakov po pogodbi za določen čas. Tožbo je vložil zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, Beograd, zoper Zveznega sekretarja za ljudsko obrambo SFRJ in zoper MORS. S sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. V Ps 3055/2010 z dne 27. 6. 2012, ki je bil potrjen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 339/2012 z dne 11. 10. 2012 je bila tožba zoper Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd, zoper Zveznega sekretarja za ljudsko obrambo SFRJ in zoper MORS, zavržena. V zadevi je torej ostala kot tožena stranka ZPIZ Slovenije. Tožnik pa je dne 22. 11. 2012 sodišču posredoval spremembo navedbe tožene stranke, tako da je kot toženo stranko namesto Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije označil Republiko Slovenijo. Na spremembi oznake tožene stranke je tožnik vztrajal tudi na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2012. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se je s subjektivno spremembo tožbe strinjal, medtem, ko je nova tožena stranka Republika Slovenija podala ugovor pasivne legitimacije v tem sporu.

Vprašanje ali je tožena stranka Republika Slovenija prava stranka v tem sporu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, Republika Slovenija ni organ, ki bi odločal o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 10. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Pravice iz obveznega zavarovanja se uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Sodno varstvo pravic pa je zagotovljeno po zakonu. Naloga države pa je, da zagotavlja delovanje in razvoj obveznega zavarovanja (6. člen ZPIZ-1). Tudi v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami), o pravicah iz tega zakona skladno z 19. členom ZPIZVZ odloča Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. To pa pomeni, da je v primeru, ko gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skladno z materialnimi predpisi lahko tožena stranka le Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa Republika Slovenija.

Ali je podana pasivna stvarna legitimacija tožene stranke, je stvar vsebinske odločitve oziroma stvar materialnega prava. Glede na obrazloženo Republika Slovenija ni nosilec pravic in obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni pristojna, da odloča o teh pravicah. V tem primeru pa torej ni podana njena pasivna legitimacija, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker je bilo za odločitev bistveno zgolj vprašanje obstoja pasivne legitimacije, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo vsebino spora, upoštevaje določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, ni odgovarjalo, saj ostale navedbe, za odločitev v pritožbenem postopku, niso odločilnega pomena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.