Jedro

Ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izvedenec na ogled stanovanja ni vabil nobene od pravdnih strank.

Nadomestilo koristi od uporabe ni nujno vezano na lastništvo stvari, v zvezi s katero je pridobljena neupravičena korist. Zato tudi potencialnemu najemodajalcu – nelastniku lahko pripada uporabnina.

Lastninska pravica najemodajalca na stanovanju oziroma prostorih, ki jih oddaja v najem, ni predpostavka za veljavno sklenitev najemne pogodbe.

Tožeča stranka je od prisojenega zneska uporabnine dolžna plačati dohodnino. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo odbitkov na račun dohodnine od ugotovljenih zneskov, ki jih je izračunal izvedenec in ki predstavljajo prikrajšanje dolžnika iz naslova neuporabe nepremičnin.

Izrek

Dopolnitvi pritožbe tožene stranke 19.10.2010 in z dne 19.5.2011 se zavržeta.

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti do dne 1.1.2007 od tolarske protivrednosti prisojenih glavničnih zneskov.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, kolikor ni zavržena, se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje se delno ugodi in se tožeči stranki odmerijo stroški še v nadaljnjem znesku 856,70 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep o stroških sodišča prve stopnje, delno se ugodi tudi pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje tako, da se toženi stranki odmerijo stroški še v nadaljnjem znesku 12,09 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Sklep o stroških sodišča prve stopnje se po spremembah tako glasi: ''Tožena stranka L. P., C., je dolžna tožeči stranki H., d.o.o. plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 4.643,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo''.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 140,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 95,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo toženemu zahtevku za plačilo uporabnine do višine 12.774,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku določenih zneskov, od dnevov, prav tako določenih v izreku sodbe dalje dokler niso dosegle glavnice oziroma do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

S posebnim sklepom o stroških pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v višini 3.799,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Zoper navedeni sodbo in sklep vlagata pritožbo obe pravdni stranki, tožena stranka pa svojo pritožbo zoper sodbo dopolnjuje z dvema dopolnitvama pritožbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo izpodbija tisti del sodbe, kjer je določeno, da tečejo zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov od njihove zapadlosti do dne 31.12.2001 oziroma do dne, ko so dosegle glavnico,v EUR namesto v SIT. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se toženi stranki naloži v plačilo iz naslova uporabnine posamezne zneske, ki jih je naložilo že sodišče prve stopnje v EUR, pri čemer pa sodbo spremeni v toliko, da bodo zakonske zamudne obresti tekle od posameznih zneskov, določenih v slovenskih tolarjih, in sicer od datumov, ki so določeni v sodbi pa do 31.12.2001, za zneske iz 1. do 9. alineje 1. točke oziroma do dne, ko so dosegle glavnico, za zneske iz preostalih alinej iz 1. točke sodbe pa naj toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne dalje do plačila. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno spremenilo tolarske zneske glavnic v EUR, vendar pa je pri določitvi zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, prav tako določilo, da le-te tečejo od zneskov, izraženih v EUR, kar pa ni pravilno. Tako je sodišče prve stopnje tudi za zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, v obdobju od 26.2.1998 do 31.12.2001, ko EUR kot valuta sploh še ni obstajal, določilo teh zamudnih obresti od vtoževanih zneskov v eurski valuti. Prav tako ni pravilno obrestovanje zneskov, določenih v EUR, niti v obdobju po 1.1.2002 do 31.12.2006, saj v Republiki Sloveniji euro kot uradna valuta oziroma kot plačilno sredstvo ni bil uveden vse do 1.1.2007. Sodišče prve stopnje bi tako moralo določiti, da je dolžna tožena stranka plačati posamezne zneske v EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istih zneskov, izraženih v SIT, od posameznih datumov dalje do 31.12.2001 oziroma do dne, ko so dosegli glavnico. Primeroma navaja, da bi se morala tako 1. alineja 1. točke glasiti: ''Znesek 3.476,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 833.036,56 SIT, ki tečejo od dne 26.2.1998 do dne 31.12.2001''. Na enak način bi moralo sodišče oblikovati izrek tudi v preostalih alinejah 1. točke izpodbijane sodbe. Euro je bil do 1.1.2002 neobstoječa valuta, v obdobju od 1.1.2002 do 1.1.2007 pa v Republiki Sloveniji deviza, od katerih niso mogle teči zakonske zamudne obresti. Zato je napačno uporabljeno materialno pravo, izpodbijana sodba pa je zato v obrestnem delu neizvršljiva in nična. Zahteva tudi plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi zoper sklep o stroških postopka pa tožeča stranka graja zavrnilni del. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se tožeči stranki prizna vse priglašene stroške, nagrado, kot je tožeča stranka priglasila ob zaključku glavne obravnave dne 5.11.2007 in dne 11.5.2010, ter jih naloži v plačilo toženi stranki v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila, tožeči stranki pa prizna tudi stroške v zvezi s pritožbo, kot so priglašeni v nadaljevanju pritožbe ter jih naloži v plačilo v 15. dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa prizna tudi stroške v zvezi s pritožbo ter jih naloži v plačilo toženi stranki v 15. dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila. Poudarja, da sklep ni zadostno obrazložen, saj ni pojasnjeno, katere postavke in v kakšni višini je sodišče prisodilo tožeči in toženi stranki. Sodišče je tožeči stranki za zastopanje na naroku dne 26.2.1998 ni priznalo nagrade v priglašeni višini 250 točk, ker se na tem naroku naj ne bi sprejemalo dokazov. Zato bodisi nepravilno razlaga določila tarifne št. 20 odvetniške tarife ali pa ne loči povsem procesnih vprašanj od materialnopravnih, saj je iz zapisnika navedene obravnave razvidno, da se je na tem naroku obravnavala glavna stvar. Pooblaščenca sta pojasnjevala svoje stališče in podajala ter pojasnjevala dokazne predloge. Tožeča stranka je tudi pojasnjevala naravo in višino tožbenega zahtevka, vloženega z nasprotno tožbo, ki je bila vložena v spis prav na tem naroku, tožena stranka pa je utemeljevala svoje ugovore procesne in materialnopravne narave ter pojasnjevala, na kakšen način namerava dokazovati svoje navedbe in kaj bodo izpovedovale predlagane priče. Iz zapisnika je tako nedvomno razvidno, da se na tem naroku niso obravnavala vsa procesna vprašanja, pa tudi iz samega trajanja naroka je razvidno, da je trajalo več kot pol ure in da se je na njem obravnavala glavna stvar, pa tudi procesna vprašanja. Nepravilna je tudi odločitev, ko sodišče za vse naroke prizna odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja iz Ljubljane v Kranj zgolj 40 točk. Že izkustveno ni pravilno, da naj bi pooblaščenec potreboval za vožnjo, parkiranje in pravočasen pristop na obravnavo največ pol ure. Vsak povprečen voznik, ki je na katerikoli delovni dan v tednu, v delovnem času sodišča potoval iz centra Ljubljane in upošteval prometne predpise, prometno signalizacijo ter omejitve hitrosti in se jih držal med vožnjo, dobro ve, da je zgolj iz centra Ljubljane do začetka avtoceste v Šentvidu potrebnih vsaj 15 do 20 minut, v nadaljnjih 10 ali 15 minutah pa tudi ni mogoče priti v center Kranja in parkirati vozila (garaža se ne nahaja pod sodiščem ali v neposredni bližini) in biti že pred razpravno dvorano na sodišču. Takšna ocena ni obrazložena in sodišče ne pojasni, na podlagi katerih podatkov naj bi prišlo do takšnega zaključka, in je zato izpodbijani sklep tudi v tem delu neobrazložen in zato nepreverljiv. Sodišče je v postopkih, ki so se vodili pred okrožnim in okrajnim sodiščem v Kranju, pooblaščencem priznavalo odsotnosti iz pisarne v višini 80 točk. Nepravilna je tudi odločitev, da se za poravnalni nalog prizna zgolj 50 točk, saj se na njem celovito obravnavajo predvsem materialnopravna pa tudi procesna vprašanja, narok pa je predviden pretresanju vseh spornih vprašanj zaradi morebitne sklenitve poravnave. Če je preložen, je treba takšen narok obravnavati kot vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar, saj se na njem vedno obravnava glavna stvar, kar je tudi cilj tega naroka. Zato se običajno za tovrstne naroke priznava nagrada kot za vsak drug narok, opravljen pri sodišču, torej po drugem odstavku tar. št. 20. Nerazumljiva, nezakonita in nelogična je odločitev, da se zavrne povrnitev nagrade za pripravljalne vloge tožeče stranke, z dne 26.2.2009, 15.3.2010, 12.4.2010, 28.4.2010 in 10.5.2010. Sodišče po drugi strani priznava toženi stranki za vloge, na katere je tožeča stranka odgovarjala s temi vlogami, normalno nagrado po drugem odstavku tar. št. 20, tožeči stranki, ki je na te vloge odgovorila, pa ne, s pojasnilom, da so bile vloge nepotrebne. Če je sodišče štelo, da so potrebne vloge tožene stranke, potem so bile prav gotovo potrebne tudi vloge tožeče stranke, s katerimi je odgovarjala na takšne vloge tožene stranke. Sodišče bi moralo v skladu s svojo aktivno vlogo, ki jo ima pri procesnem vodstvu, strankam natančno pojasniti, kakšno stališče je zavzelo do posameznih navedb in dokaznih predlogov ter, če bi menilo, da so posamezne navedbe tožene stranke prepozne ali nepotrebne ali izven konteksta obravnavane zadeve, sprejeti ustrezen sklep, da posameznih navedb ali dokaznih predlogov v postopku ne bo upoštevalo. Le v tem primeru bi bilo jasno, da na takšne vloge tožeči stranki ni treba odgovarjati. Sicer pa veljajo za neprerekane navedbe in dejstva za dokazana, kar pomeni, da normalno odgovorna stranka v postopku na prejete vloge vedno odgovori ter se do navedb in dokaznih predlogov vedno ustrezno opredeli. Še zlasti je nerazumna odločitev sodišča, da tožeči stranki ne prizna nagrade za te vloge ob dejstvu, da so bile vse vloge sodišču poslane kot odgovor na vloge tožene stranke, nagrado in stroške za te vloge pa je sodišče toženi stranki, čeprav so bile navedbe v njih večinoma prepozne, v celoti priznalo. Pravilno so bile priglašene tudi postavke za narok za glavno obravnavo z dne 16.3.2010, vključno s trajanjem, in za narok dne 11.5.2010 in je zato odločitev sodišča tudi v tem delu nepravilna.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, naj se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer naj se zadeva dodeli drugemu sodniku, ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaze z zaslišanjem predlaganih prič V. in D. K. ter A. P. kot tudi predlog, da se z izvedencem opravi ponoven ogled spornega stanovanja. S tem je bilo toženi stranki preprečeno, da bi v novem postopku navajala dejstva ter predlagala ustrezne dokaze, ki se nanašajo na temelj zahtevka, ki še ni postal pravnomočen. Še bolj preseneča odločitev prvostopnega sodišča, da ne bo dopustilo niti tistih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in se nanašajo na višino zahtevane uporabnine. Predlagane priče bi vedele povedati o stanju stanovanja v času izselitve, kar je ključno za pravilno oceno vrednosti stanovanja in posledično določitev primerne najemnine za stanovanje. Izvedenec priznava, da je ob cenitvi stanovanja upošteval stanje ob vselitvi, zgolj na podlagi listinskih dokazov, ki se nahajajo v spisu, in sicer dveh zapisnikov o prevzemu stanovanja, z dne 10.1.01991 oziroma 30.4.2004. Izvedenec je torej upošteval stanje stanovanja v spornem časovnem obdobju po prenovi stanovanja, kar pomeni, da so dejstva, v zvezi s katerimi so bile predlagane zgoraj navedene priče, nedvomno relevantna. Utemeljen je bil tudi predlog za ponoven ogled, ker izvedenec na ogled stanovanja ni povabil tožene stranke in ker bi bil ta potreben zaradi jasnejše slike dejanskega stanja stanovanja skozi vtoževano obdobje. Izvedenec je povedal, da je na ogled povabil pravdni stranki in da ima navado, da vse stranke povabi s priporočeno pošto. Nato pa je še pojasnil, da je prej narobe odgovoril na vprašanje - ali je vabil obe stranki na ogled stanovanja. Pregledal je dokumentacijo in ugotovil, da pravzaprav ni vabil nobene stranke, tožeča stranka pa mu je omogočila vstop v stanovanje preko hišnika. Tako je ogled opravil zgolj v prisotnosti tožeče stranke. Tožena stranka je bila s tem prikrajšana za možnost spremljanja, ali je izvedenec korektno opravil ogled ter izvedenca seznaniti z relevantnimi okoliščinami, ki se tičejo samega stanovanja oziroma drugih elementov, ki vplivajo na cenitev nepremičnine (lokacija, oprema ali vzdrževanje stavbe in podobno...). Tožeča stranka je bila o ogledu izvedenca obveščena in je imela možnost biti prisotna pri samem ogledu ter podajati morebitne pripombe. Ni pomembno, ali je to možnost izkoristila. Bistveno je, da teh možnosti ni imela, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka. Ni verjetno, da bi izvedenec ogled stanovanja opravil kar mimogrede, brez poprejšnje najave pri tožeči stranki in eventuelni uskladitvi termina ogleda. V vsakem primeru je torej tožeča stranka pri ogledu bila navzoča oziroma je imela to možnost. Sodišče je pri povzemanju dokaznega predloga tožene stranke o ponovnem ogledu povzelo le del njegove obrazložitve. Tožena stranka je namreč ponoven ogled predlagala, ne samo zaradi ogleda stanovanja, ampak tudi same stavbe, glede na to, da je izvedenec ob zaslišanju izpovedal, da na višino uporabnine oziroma najemnine vpliva tudi lokacija, stanje stavbe in podobno in ne samo tloris samega stanovanja. Prvostopenjsko sodišče nadalje tudi ne navede konkretnih razlogov za zavrnitev listinskih dokazov, ki so bili posredovani kot priloga prve in pete pripravljalne vloge, pač pa jih zgolj pavšalno in generalno zavrača, češ, da se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka oziroma na vprašanje o tem, ali je toženka v spornem stanovanju prebivala zakonito. Prvostopenjsko sodišče kot tudi sodni izvedenec sta dajala vtis pristranskosti, kar bi moral upoštevati predsednik Okrožnega sodišča v Kranju pri odločanju o pobudi tožene stranke za izločitev sodnice ter takšni zahtevi ugoditi. Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bil prepozen ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije. Gre za materialnopravni ugovor, ki ga lahko stranka uveljavlja do zaključka postopka. Iz zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo z dne 11.5.2010 pa tudi izhaja, da gre za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Ob tem velja omeniti, da je sodnica prekinila narok z dne 16.3.2010 zaradi neprimernega vedenja pooblaščenca tožeče stranke, ki ni pustil do besede ne sodnice ne tožene stranke. Narok se je nadaljeval dne 11.5.2010. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo sporno stanovanje njeno, prav tako pa tudi ni zatrjevala, kaj šele izkazala, da bi bila morebiti imetnica spornega stanovanja. Ni predložila dokazov o lastninski pravici. Nasprotno pa je tožena stranka izkazala, da je lastništvo na spornem stanovanju sporno, glede na to, da je zemljiškoknjižno sodišče meritorno zavrnilo predlog tožeče stranke za vknjižbo pravice v njeno korist. Takoj, ko je bilo mogoče, je tožena stranka tudi predložila sklep Zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Kranju, z dne 15.3.2010. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, kaj šele dokaže, da bi bila imetnica pravice do razpolaganja s spornim stanovanjem in tudi ne izkaže, da bi s stanovanjem dejansko razpolagala skozi vtoževano obdobje, tako da bi ga oddajala za profitno najemnino. Prvostopno sodišče se neutemeljeno v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na prvo sodbo, ki nima pravno zavezujočega pomena in se nanjo tudi ne razteza učinek pravnomočnosti sodbe. Tožena stranka pa je v novem postopku postregla tudi z nekaterimi dodatnimi dokazi. Pravno napačen je zaključek, da je lastništvo spornega stanovanja prišlo v lastništvo tožeče stranke na temelju sklepa delavskega sveta družbe H. htrp z dne 3.10.1991. Niti SPZ niti ZTLR ne omenjata pridobitnega načina za lastninsko pravico na nepremičnini s sklepom delavskega sveta. Z vknjižbo v zemljiški knjigi bi bilo prenešeno lastništvo. Tožena stranka je z izročitvijo stanovanja zgolj spoštovala pravnomočno sodbo sodišča. V konkretnem primeru je šlo za primer, ko je bilo stanovanje družbene upravne osebe, s katerim je razpolagal pravni prednik tožeče stranke, preneseno v fond družbenih stanovanj, s katerimi je razpolagala družbeno politična skupnost. Na podlagi pogodbe med H. in D. o upravljanju stanovanja z dne 4.10.1995 in stanovanjsko oziroma najemno pogodbo med D. in toženo stranko, je D. zaračunaval toženi stranki neprofitno najemnino ter jo prenakazoval toženi stranki. To potrjuje pisna izjava sedanje direktorice V. Z. z dne 10.3.2009 in 10.3.2010, ki jo tožena stranka prilaga pritožbi. Tožeča stranka pa je sodišče zavedla, da ni podpisala pogodbe z D. o upravljanju spornega stanovanja in da od D.ni prejemala najemnine, ki jo je tožena stranka vseskozi plačevala D.. Torej ne glede na to, da tožeča stranka ni bila neposredni podpisnik stanovanjske oziroma najemne pogodbe za sporno stanovanje s toženo stranko, jo takšna pogodba zavezuje. Tožeča stranka je bila o obstoju obravnavane najemne oziroma stanovanjske pogodbe seznanjena, od D. pa je tudi prejemala najemnine. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka šele v letu 1998 terjala od tožene stranke uporabnino, kaže na to, da se je tožeča stranka zavedala dejstva, da od tožene stranke ni upravičena terjati nič drugega, še posebej ne profitne najemnine. Stanovanjska pogodba je pravno veljavna za obe pravdni stranki. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 91/92 z dne 18.3.2003 je bil namreč zavrnjen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Te pogodbe torej ni mogoče več izpodbijati zaradi ničnosti in je torej tožena stranka upravičeno uporabljala sporna stanovanja v skladu s sklenjeno pogodbo. Tožena stranka je v spornem stanovanju pridobila zakonito stanovanjsko pravico dne 9.10.1991 zaradi pasivnosti tožene stranke, saj jo je ta tožila na izselitev šele 24.2.1998, torej sedem let po selitvi. Tako je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe dne 10.10.1991 formalnopravna zakonita nosilka stanovanjske pravice, kar ji je priznaval 10. in 50. člen tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato tožena stranka ni pasivno legitimirana. Določba 210. člena tedaj veljavnega ZOR namreč določa, da če je družbeno sredstvo, ki ga upravljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v določeni družbeni pravni osebi, na kakršen koli način prešlo med družbena sredstva, ki jih uporabljajo delavci oziroma drugi delovni ljudje v drugi družbeni pravni osebi, ali med premoženje neke osebe, pa ta prehod nima podlage v nekem samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali v zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožena stranka pa je imela veljaven pravni naslov za uporabo spornega stanovanja. Prvostopno sodišče je nedosledno, ko na 7. strani sodbe navaja, da je treba upoštevati, da je bilo že pravnomočno odločeno, da se je tožena stranka v stanovanju nahajala nezakonito in da je bil izpraznitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Pravnomočne sodbe, ki bi v izreku, na katerega se izključno vežejo učinki pravnomočnosti, ugotavljala zakonito uporabo spornega stanovanja s strani tožene stranke, v resnici ni. Zahtevek bi morala tožeča stranka nasloviti na Mestno občino Kranj, ki je z vedenjem in soglasjem tožeče stranke sklenila pogodbo o upravljanju stanovanja. Dejanski posestnik spornega stanovanja je bila torej MOK, ne pa tožena stranka. Vsi najemniki stanovanj, zaposleni v H., so podpisali pogodbo z D. po enotnem obrazcu, saj je bil D. s strani H. pooblaščen za upravljanje s stanovanji, kot tudi za pripravo najemnih pogodb za neprofitno najemnino. Glede spornega stanovanja pa je prišlo le do menjave najemnika, ko je dne 10.10.1991 namesto S.M. stanovanje v najem prejela tožena stranka. Tožeča stranka tudi prizna obstoj pogodbe, sklenjene med Občino Kranj in H., saj je prvotno tožbo želela razširiti na Občino Kranj tri leta po tem, ko je bila zoper toženo stranko že vložena tožba na plačilo razlike do profitne najemnine. Prvostopno sodišče je primerno s sodnim izvedencem ugotavljalo možnost tožeče stranke, da bi sporno stanovanje oddajala za profitno najemnino. Sodni izvedenec lahko ugotavlja oziroma ocenjuje višino uporabnine, ne more pa ocenjevati, kakšne naj bi bile možnosti tožeče stranke. Kljub jasni izpovedbi direktorja tožeče stranke, da izpraznjeno stanovanje ni bilo oddajano, ker ni bilo to v skladu s tedanjo politiko podjetja, prvostopno sodišče zaključuje, da navedeno še ne pomeni, da tožeča stranka spornega stanovanja ne bi mogla oddajati. Tudi, če bi ga lahko oddajala, to še ne pomeni, da bi ga tudi dejansko oddajala. Če bi tožeča stranka imela takšne namene, bi stanovanje takoj po izselitvi tožene stranke dejansko začela oddajati za profitno najemnino. Ne glede na to, da je direktor H. G. podpisal primopredajni zapisnik z dne 30.4.2004 in s tem potrdil, da je bilo stanovanje ob predaji v normalnem stanju, pa je tožeča stranka želela prepričati sodišče, da je bilo ob izselitvi tožene stranke praktično v derutnem stanju. Tako tožeča stranka v pritožbi zoper prvo sodbo zapiše, da je bilo stanovanje povsem uničeno, da je tožena stranka iz stanovanja odnesla vse, kar se je dalo odviti, odtrgati, odlomiti ali izpuliti (pri čemer za te trditve sodišču ne ponudi nikakršnega dokaza) in nadalje v pripravljalni vlogi z dne 2.2.2010, ko navede, da naj bi do omenjenih poškodb prišlo šele potem, ko je tožena stranka stanovanje že zapustila, pri čemer pa naj bi ob izselitvi iz stanovanja potrgala celo vodovodne cevi in žice električne napeljave, za kar prav tako ne ponudi nobenega dokaza. Takšne navedbe tožeče stranke se nato pojavijo še v njeni pripravljalni vlogi z dne 3.3.2010 ter z dne 15.3.2010 in 12.4.2010, v nobenem primeru pa zanje tožeča stranka ne predloži dokazov. Stanovanje se ni oddajalo ne zato, ker bi bilo morebiti uničeno in neprimerno za bivanje, ampak zato, ker to enostavno ni bilo v skladu s tedanjo politiko podjetja in njenimi internimi pravili. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič, hčere V. in sina D. K., ki sta skupaj s toženo stranko prebivala v spornem stanovanju od leta 1991, ko se je tožena stranka ločila od nekdanjega moža in se morala skupaj s svojima otrokoma nemudoma izseliti iz moževega stanovanja, kar je bil edini razlog, da je tožena stranka zaprosila za dodelitev tega stanovanja, saj se je znašla v stanovanjski stiski. Predlagala je tudi zaslišanje toženkine sestre A. P., ki je toženi stranki pomagala pri izselitvi iz spornega stanovanja. Sodišče pa nobenega izmed predlaganih dokazov ni dopustilo in takšne odločitve ni ustrezno obrazložilo. Po internih pravilih tožeče stranke je tožeča stranka delila lastno stanovanje izključno svojim zaposlenim, katerim je za stanovanje obračunavala zgolj neprofitno najemnino. Ne glede na statusne spremembe pri tožeči stranki in spremenjeno zakonodajo, je dejstvo, da se je tožeča stranka tudi po letu 1991 do prihoda sedanjega direktorja A. G. v letu 2002 držala svojih prejšnjih pravil ter nespornega stanovanja ne drugih stanovanj ni oddajala za profitno najemnino. Prvostopno sodišče z lahkotnostjo oceni izpovedbo direktorja tožeče stranke, da naj bi v obdobju do konca leta 1995 za sporno stanovanje iztržila najemnino vsaj v višini 500 DEM, od leta 1996 pa vsaj 600 DEM, za prepričljivo, ne upoštevaje prejšnje izjave ter ne glede na to, da direktor tožeče stranke ni strokovnjak s področja cenitev nepremičnin in zato ni usposobljen za podajanje ocen o višini najemnine, ki bi jo za sporna stanovanja lahko iztržil. Tožena stranka se tudi sprašuje, zakaj je sodišče sploh angažiralo sodnega izvedenca, cenilca gradbene stroke, če je verjelo navedeni izpovedbi. O teh dejstvih pa bi sodišču vedele izpovedati priče. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da tožeča stranka zahteva le plačilo razlike do profitne najemnine in ne celotne najemnine. V skladu z življenjsko logiko bi tožeča stranka v primeru, da ji D. ne bi odvajal neprofitnih najemnin, od tožene stranke zahtevala plačilo celotne profitne najemnine. Tožeča stranka želi očitno prikriti povezavo, ki je obstajala med njo in D.. Prvostopno sodišče pa bi moralo te okoliščine ustrezno presoditi ter jih upoštevati, saj kažejo na neverodostojnost tožeče stranke, ko ta poskuša v celoti izključiti sebe iz kakršnegakoli dogovora z MOK oz. D.. Izvedenec ni ugotovil dejanskega stanja spornega stanovanja, temveč se je zanesel na neformalne suhoparne podatke o spornem stanovanju v zapisniku ob vselitvi z dne 10.10.1991 in ob izselitvi dne 30.4.2004. Iz podatkov zapisnika ni razvidno, ali in kako je bilo stanovanje opremljeno, kako je bilo stanovanje vzdrževano, ali so bila v stanovanju izvedena kakšna obnovitvena dela in podobno. Iz zapisnika nadalje ni razvidno, v kakšnem stanju se je tedaj nahajala stavba. Dejansko stanje stanovanja te stavbe je bilo bistveno slabše od tistega, ki naj bi ga izkazovali podatki zapisnika o prevzemu stanovanja iz leta 1991. Zato je tudi ocenjena višina uporabnine bistveno višja od realne najemnine, ki bi jo hipotetično lahko iztržila tožeča stranka z oddajanjem spornega stanovanja. Pritožnici ni jasno, zakaj naj bi bil njen ugovor, da ni imela možnosti sodelovati na ogledu stanovanja in dajati ustrezne pripombe izvedencu, neutemeljen. Ni razumljiva lahkotnost stališča prvostopenjskega sodišča, ko navede, da neregistriranje za oddajanje v najem ne spada v sfero sodišča ampak drugih služb. Nikomur ni mogoče priznavati koristi, ki jih glede na aktualno pravo ne bi mogla prejeti oziroma, ki bi bile z vidika prava nedopustne. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo uporabnino za sporno stanovanje, ki ga ta ne bi smela oddajati za profitno najemnino, je tožeči stranki priznalo več koristi, kot bi ji dejansko pripadalo po tedaj veljavnem pravu. Koristi iz 219. člena ZOR se ne nanašajo na koristi, ki jih prikrajšana stranka že po črki zakona ne bi mogla oziroma ne bi smela sprejeti. Dokazov, ki jih predlaga v pritožbi – tako zaslišanja prič kot priloženih listin – pogodbe o upravljanju med D. in toženo stranko, z dne 5.10.1995 ter prejšnje sklenjene s Samoupravno interesno skupnostjo Kranj in ostalih listin, tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati sodišču. Šele po zadnji obravnavi je namreč naletela na razumevanje pri D., ki je dotedaj vztrajno zavračal njene prošnje po pridobitvi dodatnih informacij glede spornega stanovanja ter glede pogojev oddajanja, ki so se izkazale za ključne. Šele sedanje vodstvo ter pri D. zaposleni T. D., F. Z. ter gospod M., so toženi stranki omogočili, da vpogleda v navedene listine, ki dokazujejo, da je med toženo stranko in D. vseskozi obstajal dogovor glede upravljanja s stanovanjem. O teh okoliščinah bodo vedeli poleg tožene stranke izpovedati gospod L. Č. in gospa V.Z. ter T. D., F. Z. in gospod M., ki jih tožena stranka predlaga za priče. V prvi dopolnitvi pritožbe tožena stranka poudarja, da je prejela sklep Okrajnega sodišča v Kranju, Dn. št. 1928/2010, s katerim je okrajno sodišče zavrnilo ugovor predlagatelja oziroma tožeče stranke v tem pravdnem postopku ter potrdilo izpodbijani sklep z dne 15.3.2010, s katerim je sodišče zavrnilo predlagano vknjižbo lastninske pravice na predmetnem stanovanju na ime in v korist tožeče stranke. Poudarilo je, da glede na podatke sodnega registra predlagatelj ni edini pravni naslednik delovnih organizacij, ki so bile 20.12.1978, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje z G. d.d. , združenega v A., v združeno delovno organizacijo za transport, turizem in proizvodnjo, ki je bila podpisnik pogodbe. Še več, očitno je bil pravni prednik predlagatelja ob sprejetju internega akta dne 31.10.1989 že organiziran in konstituiran v enovito d.o. s firmo A., delovna organizacija za opravljanje gostinskih storitev, p.o. s sedežem, K.. Dne 6.1.1989 je torej bil samostojen subjekt. Zato in ker naj bi bil dne 31.10.1989 sprejet s strani A. tudi interni akt, s katerim je bilo določeno, v čigavo premoženje sodi predmetno stanovanje, sodišče ne dvomi, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, z dne 21.1.2010 sama zase ne more predstavljati pravnega temelja za predlagani vpis. Tožeča stranka torej ne razpolaga z ustrezno listino, ki bi lahko bila podlaga predlagani vknjižbi lastninske pravice v njeno korist. Tožeča stranka torej na predmetnem stanovanju nima stvarnopravnih upravičenj, ki bi utemeljevala vtoževane zahtevke. Ker je tožena stranka prejela sklep okrajnega sodišča šele 12.10.2010, gre za dopustno novoto.

Tožena stranka je svojo pritožbo zoper sodbo dopolnila tudi še z drugo dopolnitvijo, v kateri se sklicuje na dopolnilne listinske dokaze, in sicer sporazum o poravnavi z dne 30.5.2006, dopis D.. z dne 21.4.2004, pogodbo o upravljanju v stanovanjski hiši z dne 5.3.1992 in pogodbo z dne 4.10.1995. V pritožbi zoper sklep o stroških tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravnega postopka in kršitve materialnega prava ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da sodba še ni pravnomočna. Zato tudi ni jasno, katera izmed pravnih strank bo dolžna drugi povrniti njene stroške postopka. Sodišče je tudi v nasprotju s procesnimi pravili in določbami odvetniške tarife toženi stranki za prvo in drugo vlogo po razveljavitvi sodbe ter za zastopanje stranke na prvem naroku po razveljavitvi prve sodbe, priznalo zgolj nagrado, kot da bi šlo za tretjo oziroma naslednjo vlogo oziroma za zastopanje na drugem ali naslednjem naroku. V ponovljenem postopku je sodišče ponovno opravilo prvi narok, prav tako pa se za prvo oziroma drugo vlogo štejeta vlogi tožene stranke, ki ju je ta predložila po razveljavitvi prvostopne sodbe. Zato bi moralo sodišče toženi stranki priznati 100% nagrade pooblaščencu za zastopanje na prvem naroku v ponovljenem postopku, enako pa velja tudi za prvo vlogo po razveljavitvi, za katero pripada pooblaščencu tožene stranke 100% nagrada, za drugo pa 75% nagrada. V nasprotju s tarifo sodišče tudi ni priznalo pooblaščencu nagrade za obvestilo stranke o sodbi.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke proti sodbi, tožeča stranka je odgovorila tudi na dopolnitev pritožbe tožene stranke zoper sodbo, tožena stranka pa je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke zoper sklep o stroških.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožba tožene stranke zoper sodbo pa ni utemeljena, obe dopolnitvi pritožbe pa sta prepozno vloženi. Pritožbi pravdnih strank zoper sklep o stroških postopka sta delno utemeljeni.

k pritožbi tožeče stranke zoper sodbo V skladu z določbo tretjega odstavka 2. člena Zakona o uvedbi eura – ZUE, je v Republiki Sloveniji uradna valuta euro šele od 1.1.2007 dalje. Zato tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih evrskih zneskov pred tem datumom lahko le od tolarske protivrednosti navedenih zneskov. Pritožnica ima torej prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od evrskih zneskov. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti v obrestnem delu tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 26.2.1998 dalje do vključno 31.12.2006 od tolarske protivrednosti v izpodbijani sodbi navedenih glavničnih zneskov, izraženih v evrih (5. alineja 358. člena ZPP).

k pritožbi tožene stranke zoper sodbo Tožena stranka je poleg pritožbe vložila dne 19.10.2010 prvo dopolnitev pritožbe, nato pa 20.5.2011 še drugo dopolnitev pritožbe (glej dohodni žig na list. štev. 467 in 513 v spisu). Glede na to, da je sodbo prejela že dne 19.8.2010 (glej vročilnico na list. štev. 425 v spisu), sta obe dopolnitvi pritožbe, ki se – kot izhaja iz zgoraj povzete vsebine obeh dopolnitev pritožbe - nanašata na podajanje novih dejstev ter predložitev novih dokazov, vloženi že po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka (1) Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 351. člena v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP obe dopolnitvi pritožbe zavrglo.

Tožena stranka ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/1999), ki je bil opravljen dne 2.6.2001. Zato njena nezadostna procesna aktivnost pomeni potrebo po uporabi določbe prvega odstavka 286. člena ZPP (v zvezi s prehodno določbo tretjega odstavka 499. člena ZPP), ki poznejše navajanje novih dejstev in predložitev novih dokazov dopušča izjemoma - če teh dejstev oz. dokazov pravdna stranka ni mogla navesti oz. predložiti pravočasno. Tožena stranka pa ni niti navedla opravičljivih razlogov za nepravočasno uveljavljanje omenjenega ugovora. Ta tudi ni zgolj pravne narave, da bi ga moralo sodišče presojati po uradni dolžnosti, kot nadalje zmotno meni pritožnica. Predstavljajo ga namreč tudi dejstva, ki šele utemeljujejo pravni zaključek, da tožeča stranka ni procesno in stvarnopravno legitimirana za uveljavljanje terjatve. Pravilno pa je sicer tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, oprto na določbo 219. člena tedaj veljavnega ZOR, da nadomestilo koristi od uporabe ni nujno vezano na lastništvo stvari, v zvezi s katero je pridobljena neupravičena korist. Zadostuje možnost razpolaganja neupravičeno prikrajšanega, na način, ki bi mu prinesla korist, če ne bi bilo neupravičene uporabe s strani tožene stranke. Takšne okoliščine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo. Predmetno stanovanje je v spornem obdobju predstavljalo sredstva najprej pravne prednice tožeče stranke, ki je stanovanje tudi dodelila toženi stranki, nato pa je prešlo med sredstva neposredne pravne prednice tožeče stranke s sklepom delavskega sveta omenjenega podjetja. Zato je upravičena do izterjave uporabnine, kot neupravičeno prikrajšana oseba. Nenazadnje je stanovanje tožena stranka izročila tožeči stranki, in celo s tožbo od nje terjala kot lastnice stanovanja sklenitev kupne pogodbe, kar pomeni, da je tožeči stranki priznavala lastninsko pravico na stanovanju in torej to dejstvo med njima najmanj do omenjenega prvega naroka ni bilo sporno, še več s strani tožene stranke celo izrecno priznavano. Sicer pa tudi lastninska pravica najemodajalca na stanovanju oz. prostorih, ki jih odda v najem, ni predpostavka za veljavno sklenitev najemne pogodbe in je torej pogodba kljub temu veljavna in zavezuje pogodbene stranke, kar pomeni nadalje, da je takšen najemodajalec prav tako upravičen do najemnine. Če pa je temu tako, tudi potencialnemu najemniku - nelastniku lahko pripada uporabnina, če se izkaže, da bi lahko nepremičnino dejansko oddajal v najem, če ne bi bilo v tej smeri izkazane nemožnosti iz razlogov na strani neupravičeno obogatene osebe (2). Prikrajšanje pa predstavlja vsak poseg v pravice in pravno zavarovane interese neupravičeno prikrajšanega (3) torej tudi tiste osebe, ki bi imela le dejansko možnost skleniti najemno pogodbo kot najemodajalec. Zato pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vtoževanje sporne uporabnine, ker naj ne bi pridobila lastninske pravice na stanovanju na podlagi vknjižbe v zemljiški knjigi, prvostopne sodbe ne more izpodbiti. Materialno pravo je bilo torej v tem delu pravilno uporabljeno.

Ker tožeča stranka ni skleniteljica pogodbe, sklenjene med Mestno občino Kranj in toženo stranko, z dne 10.10.1991, nadalje tudi niso pomembne pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka vedela za to pogodbo in celo prejela zneske neprofitne najemnine od Mestne občine Kranj oz. njenega zastopnika – upravnika D., kot so zato tudi pravno nepomembni v pritožbi prvič uveljavljani dokazni predlogi za vpogled v pogodbo o upravljanju, z dne 4.10.1995, ki ureja upravljalska razmerja med tožečo stranko in omenjenim upravnikom, torej ne razmerja med pravdnima strankama, ki bi tožeči stranki preprečevalo uveljavljanje zahtevka za plačilo v tem postopku prisojene uporabnine (kaj takšnega sicer niti sama pritožnica ne trdi) ter za zaslišanje v pritožbi navedenih prič, ki naj bi prav tako izpovedovale zgolj o razmerju med upravnikom in tožečo stranko, kot tudi ne druge listine, priložene pritožbi, ki prav tako ne urejajo najemnega razmerja med pravdnima strankama. Pogodba zavezuje le pogodbene stranke, ne pa tudi tretjih oseb, ki pogodbe niso sklenile (glej določbo 148. člen ZOR, v skladu s katero ima vsaka pogodba načelno le relativne učinke, saj ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in še za univerzalne pravne naslednike, v korist tretjega pa le, če je posebej dogovorjeno).

Pritožnica nadalje tudi ne more izpodbiti prvostopne sodbe s trditvami, da naj bi se v spornem obdobju nahajala v stanovanju na podlagi stanovanjske pogodbe, sklenjene z Mestno občino Kranj in da zato ni izkazana njena pasivna legitimacija. Slednja je v tej pravdi utemeljena na podlagi zakonskih določb o neupravičeni pridobitvi (že omenjena določba 219. člena ZOR). Ker je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. štev. P 91/982, z dne 18.3.2003 (pod A 17 v spisu) pravnomočno ugotovljeno, da se je tožena stranka v stanovanju v spornem obdobju nahajala nezakonito, je tožeča stranka upravičena do plačila razlike med profitno in neprofitno najemnino. Glede na vsebino in pravno naravo tožbenega zahtevka gre za zahtevo za plačilo uporabnine v višini tržne najemnine, ki jo v tovrstnih primerih neupravičene uporabe nepremičnine priznava sodna praksa(4).

Ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo že pravnomočno odločeno, da se je tožena stranka v stanovanju nahajala nezakonito - brez veljavnega pravnega naslova - in je bilo zato pravnomočno posledično v izreku sodbe ugodeno izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke, tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da pa ni bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe, sklenjene z Mestno občino Kranj. Ta je bil sicer pravnomočno zavrnjen, ker nista bili toženi obe pogodbeni stranki kot nujni sospornici in ne zato, ker pogodba naj ne bi bila nična (glej sodbo in sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. štev. P 91/982 z dne 18.3.2003 pod A 17 v spisu). Pritožnica se ob povedanem tudi ne more sklicevati na okoliščino, da je tožeča stranka šele v letu 1998 vložila tožbo na izselitev in da naj bi tudi zato v skladu z določbami Stanovanjskega zakona pridobila stanovanjsko pravico. Kasnejša vložitev tožbe pa tožeči stranki tudi ne jemlje pravice do prisojene uporabnine, kot še zmotno meni v pritožbi.

Tudi ni pomembno, da tožeča stranka ni registrirana za oddajanje stanovanj v najem. Kot upravičeni razpolagatelj s stanovanjem bi lahko tudi v spornem obdobju to svoje upravičenje izvrševala tako, da bi lahko sklenila tudi najemno pogodbo s tretjo osebo upoštevaje načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, pri čemer tudi noben predpis ne prepoveduje tožeči stranki sklepanja tovrstnih pogodb (10. člen ZOR).

Prav tako so dejansko prepričljivi tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da bi v spornem obdobju lahko tožeča stranka oddajala sporno stanovanje. Takšen zaključek je pravilno oprlo na prepričljivo izpovedbo direktorja tožeče stranke A. G., ki je pojasnil, kakšen znesek najemnine bi lahko tožeča stranka pridobivala z oddajanjem v najem v spornem obdobju. Priča res ni izvedenec za oceno višine najemnine, vendar pa je srž njegove izpovedbe v tem, da bi tožeča stranka stanovanje oddajala za profitno najemnino, ki jo je nato natančno izračunal postavljeni izvedenec. Z izpodbijano sodbo je tudi razumno in življenjsko sprejemljivo pojasnjeno, da je po letu 1991 spremenjena zakonska ureditev (sodišče prve stopnje misli predvsem na Stanovanjski zakon) omogočila pridobivanje višjih – profitnih najemnin za stanovanja, tožeča stranka pa tudi ni bila vezana na interne akte svoje pravne prednice, ki naj ne bi dopuščali zaračunavanje profitnih najemnin. Logično prepričljivo pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, zakaj šteje, da tožena stranka ni izkazala dogovora med D. in tožečo stranko, ki bi kazal na odločitev tožeče stranke v spornem obdobju, da delavcem v nobenem primeru ne zaračunava profitne najemnine (glej razloge v zadnjem odstavku na sedmi strani izpodbijane sodbe). Tudi sklicevanje pritožbe na to, da določen čas po izpraznitvi stanovanja tožeča stranka ni oddajala stanovanja v najem, ni pravno relevantno v tej zadevi, saj je odločilno, ali bi lahko tožeča stranka takšno možnost imela v spornem obdobju. Na podlagi te okoliščine tudi ni mogoče zaključiti, da je bila poslovna politika tožeče stranke takšna, da naj se stanovanje tudi v predhodnem - spornem obdobju sploh ne bi oddajalo v najem, kot poskuša nasprotno prikazati pritožnica.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pripombe na izvedensko mnenje, ki se nanašajo na ugotovitve o stanju stanovanja v spornem obdobju, podala prepozno - že po izteku 15-dnevnega roka, ki ga je dodelilo strankama za pripombe in jih zato glede na v 5. odstavku 286.a člena ZPP določeni prekluziji navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov ni bilo dolžno upoštevati. Sicer pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka trditve v zvezi s stanjem spornega stanovanja navesti že na omenjenem prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP iz leta 1999 (prvi odstavek 286. člena ZPP). Že zgolj zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov (oz. njihove zavrnitve ni ustrezno obrazložilo), ki se nanašajo na stanje stanovanja oziroma predvsem opreme v njem ter posledično na presojo višine uporabnine (predlogi za zaslišanje prič V. K., D. K. in A. P. ter za ponoven ogled z izvedencem ob prisotnosti pravdnih strank). Postavljeni izvedenec pa je v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi strokovno pravilno ocenil višino uporabnine na podlagi opisa stanja stanovanja ob njegovi izročitvi toženi stranki ter ob njegovi izročitvi tožene stranke tožeči stranki po prenehanju uporabe (glej dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Lahko se je zanesel na podatke zapisnika, katerih vsebine tožena stranka tudi v pritožbi ne izpodbija substancirano, saj ne pojasni, točno katere zapisane ugotovitve ne odražajo dejanskega stanja in tudi ne konkretizira, kakšno naj bi bilo dejansko stanje stanovanja. Tudi ne konkretizira, zakaj bi lahko izpovedbe v pritožbi navedenih prič ter ponoven ogled stanovanja, vplivali na drugačno oceno izvedenskega mnenja in posledično na odločitev o višini uporabnine. Ne pojasnjuje, zakaj bi stanje stanovanja predvsem ob njegovi izročitvi tožeči stranki bilo pomembno za presojo uporabnine v predhodnem spornem obdobju in zakaj bi ogled, opravljen več let po prenehanju uporabe, izveden ob prisotnosti pravdnih strank, lahko pokazal drugačno sliko od tiste ugotovljene s strani izvedenca, ki je sicer ogled opravil zgolj zato, da je preveril površino stanovanja (glej nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Če je tožena stranka pustila stanovanje v slabem stanju, ta okoliščina tudi ne more vplivati na znižanje njene obveznosti plačati prisojeno uporabnino. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je končno izvedenec seznanil tudi s stanjem oziroma starostjo stanovanjske stavbe ter to upošteval pri oceni višine uporabnine in so nasprotne pritožbene trditve prav tako neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako pravilno oprlo svojo odločitev o uporabnini oziroma njeni višini na izvedenčeve strokovne ugotovitve oziroma njegove odgovore, s katerimi je v bistvu ovrgel tudi ugovore oziroma pripombe tožene stranke. Dejansko stanje je bilo torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno. Zato so nanizani pavšalni pritožbeni očitki, ki merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da izvedenec na ogled stanovanja ni vabil nobene od pravdnih strank, zgolj tožeča stranka je preko hišnika zagotovila, da je izvedenec lahko vstopil v stanovanje. Zato nadalje tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki odtegnjena možnost obravnavanja, ker ni bila povabljena na ogled stanovanja oz. s tem postavljena v neenakopraven položaj v razmerju do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je obe stranki obravnavalo enako, ko je dopustilo izvedbo tega dokaza na opisan način, omenjeni domet ogleda pa tudi ni terjal prisotnosti pravdnih strank pri izvedbi tega izvedenčevega dela. Pritožnici pa je bilo sicer omogočeno polemizirati z izvedenskim mnenjem, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi ogleda, na katerem ni sodelovala nobena od pravdnih strank. Zato ni izkazana v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS – pravica do izjave v postopku).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje od izračunane uporabnine odšteti tudi davke, ki bi jih morala plačati tožeča stranka v spornem obdobju. Na podlagi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Ur.list RS štev. 117/2006 do 9/2011; ZDOH-2) se namreč plača dohodnina tudi za prisojene odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem (četrta točka 18. člena in 75. člen ZDOH-2). Tožeča stranka je torej od prisojenega zneska uporabnine dolžna plačati dohodnino. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo odbitkov na račun dohodnine od ugotovljenih zneskov, ki jih je izračunal izvedenec in ki predstavljajo prikrajšanje dolžnika iz naslova neuporabe nepremičnin (5).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

k pritožbama zoper sklep o stroških postopka k pritožbi tožeče stranke Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi moralo prvostopno sodišče priznati za odsotnost iz pisarne na relaciji Ljubljana - Kranj - Ljubljana ne le 40 točk, temveč 80 točk. Pritožnica ima namreč prav, da je za prevoz na navedenih relacijah potrebno več časa kot pa po pol ure. Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo nagrado za sestavo vlog z dne 26.2.2009, 15.3.2010, 12.4.2010, 28.4.2010 in 10.5.2010. V teh vlogah je namreč tožeča stranka ugovarjala na navedbe tožene stranke v njenih vlogah, v zvezi s katerimi pa je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za sestavo njenih vlog. Tako pripada tožeči stranki za sestavo navedenih vlog še nadaljnjih 5x300 točk, to je 1.500 točk. Skupaj torej pripada tožeči stranki še nadaljnjih 1.540 točk. Stroški tožeče stranke so tako bili priznani v prenizkem znesku in sicer za 706,86 EUR (1.540 točk x 0,459 EUR), k čemur je treba prišteti še 1% za administrativno pisarniške stroške, kar znaša nadaljnjih 7,06 EUR ter 20% DDV, kar znaša še nadaljnjih 142,78 EUR in so torej stroški tožeče stranke priznani v za 856,70 EUR prenizkem znesku. Nima pa pritožba prav, ko terja za odvetniško zastopanje na narok za glavno obravnavo dne 26.2.1998 250 točk, ker naj bi se na tem naroku obravnavala glavna stvar, kar pa iz zapisnika tega naroka ne izhaja. Prav tako se na poravnalnem naroku ni obravnavala glavna stvar, temveč je bil ta narok preložen in zato priznanih 150 točk za ta narok pomeni pravilno odmero zastopniških stroškov. V omenjenem obsegu je bilo torej treba ugoditi pritožbi zoper stroškovni del in spremeniti v omenjenem obsegu stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, kolikor zadeva odmero stroškov tožeče stranke, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep o stroških prvostopnega postopka, kolikor se nanaša na stroške tožeče stranke (5. alinea 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

k pritožbi tožene stranke Pritožnica sicer nima prav, da naj bi bila odločitev o stroških postopka izdana s posebnim sklepom preuranjena, češ, da postopek v zvezi z odločitvijo o glavni stvari še ni pravnomočno končan. Sodišče mora namreč tako zahtevku o glavni stvari kot tudi o stroških postopka odločiti istočasno, torej ne celo s časovnim zamikom, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Pač pa ima pritožba prav, ko terja še 20 točk iz naslova obvestilo stranki o sodbi. Zato pripada toženi stranki še nadaljnjih 20 točk x 0,459 EUR (4. točka Tar. št. 39 Odvetniške tarife- Ur. list RS štev. 67/2003), čemur je treba prišteti prav tako 1% za administrativno pisarniške stroške, ter 20% DDV, kar vse skupaj znaša 12,09 EUR.V omenjenem obsegu je bilo torej treba ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del in spremeniti v omenjenem obsegu stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, kolikor zadeva odmero stroškov tožene stranke, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep o stroških prvostopnega postopka, kolikor se nanaša na stroške tožene stranke (5. alinea 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Po medsebojnem pobotanju dopolnilno priznanih stroškov pravdnih strank se tako pokaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še nadaljnjih 844,61 EUR (856,70 -12,09 EUR). Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki poleg že priznanih 3.799,03 EUR še nadaljnjih 844,61 EUR, kar skupaj znaša 4.643,64 EUR. V tem obsegu je bilo torej treba pritožbi tožeče stranke končno - po spremenjenem matematičnem izračunu priznanih stroškov ene in druge pravdne stranke - ugoditi in spremeniti izpodbijano stroškovno odločitev (5. alineja 358. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Obe pravdni stranki sta uspeli v stroškovnih delih in jima je zato pritožbeno sodišče priznalo stroške v zvezi s pritožbama zoper sklep o stroških postopka, upoštevaje navedena zneska, s katerimi sta uspela s pritožbo. Tako pripada tožeči stranki iz tega naslova 140,43 EUR pritožbenih stroškov, toženi stranki pa 95,82 EUR pritožbenih stroškov, pri čemer je natančnejša specifikacija teh stroškov razvidna iz stroškovnikov pravdnih strank. Pravdnima strankama pripadajo tudi pripadajoče zahtevane zakonske zamudne obresti od priznanih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo tožeči stranki pritožbenih stroškov v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, saj predstavlja njen pritožbeni uspeh v tem delu zgolj uspeh glede obrestnega dela zahtevka, pa še to le glede navedbe pravilne valute. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom odločitve niso nastali posebni stroški. Prav tako pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo pritožbenih stroškov v zvezi z odgovoroma na pritožbo, saj po oceni pritožbenega sodišča odgovori na pritožbo niso pripomogli k odločitvi o pritožbah pravdnih strank (prvi odstavek 155. člena ZPP).

glej v ustaljeni sodni praksi zavzeto stališče, da dopolnitev pritožbe, v kateri se navajajo nova dejstva oz. pritožbeni razlogi, vložena po izteku pritožbenega roka, ni dovoljena. Tako: VS RS sodba II Ips 578/1995 z dne 5.6.1997, sodba II Ips 328/1996 z dne 21.1.1998 in sodba II Ips 640/1996 z dne 26.3.1998, vse odločbe objavljene v IUS-INFO -SOVS.

glej v ustaljeni sodni praksi: VS RS sodba II Ips 428/2005 z dne 16.5.2007 in VSL sodba in sklep I Cpg 1093/2001 z dne 16.10.2002, obe odločbi objavljeni v bazi IUS INFO (bazi SOVS in IESP) glej v teoriji: dr. Stojan Cigoj: „Neupravičena pridobitev“ Zbornik znanstvenih razprav, 198, stran 30. glej v ustaljeni sodni praksi: VS RS sodba in sklep II Ips 626/2008 z dne 7.5.2009, VSL sodba II Cp 555/1998 z dne 20.10.1999, VSL sodba in sklep II Cp 1805/2009 z dne 16.9.2009, odločbe objavljene v IUS INFO (bazi SOVS in IESP).

glej v sodni praksi: VSL sodba I Cp 951/2010 z dne 2.7.2010, objavljena v bazi IUS INFO- IESP