Jedro

Očitki tožnice o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom in standardi za načrtovanje cest, še bolj pa njene navedbe o neprimernosti oziroma neracionalnosti nameravane gradnje, spadajo izključno na področje zaščite javne koristi. Tožnica torej z njimi ne uveljavlja posega v svoje osebne, pravno priznane koristi in tega v tožbi niti ne zatrjuje, temveč uveljavljene koristi celo izrecno enači z javnimi. Te tožbene navedbe zato ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. (v tej zadevi prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta komunalne infrastrukture – povezovalne ceste N. - R. in mostu preko L., na tam navedenih zemljiščih ter pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi podrobno povzema potek upravnega postopka ter določbe prostorskih aktov, ki se nanašajo na območje nameravane gradnje, nato pa na podlagi značilnosti te gradnje ugotavlja, da je v skladu z relevantnimi prostorskimi akti in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. V zvezi z navedbami tožnice v upravnem postopku navaja, da lokacijski načrt dopušča tudi vzpostavitev drugačnega prometnega režima od tam prikazanega, prav tako pa tudi odstopanja od predpisanih tehničnih rešitev. Iz investitorjeve projektne naloge in prometne študije izhaja, da se prostorski in okoljski pogoji s predlaganimi rešitvami ne bodo poslabšali, temveč celo izboljšali. Tožničine navedbe o neobstoju kolesarskih povezav v smeri sever – jug ne držijo, za ostale svoje navedbe v zvezi s številom prometnih pasov in kršitvami standardov glavne ceste ter predpisov, ki veljajo na tem področju, pa stranke niso navedle nobenega predpisa in predložile nobenega dokaza. Zemljišče z garažno hišo parc. št. ... k.o. ... in zemljišča, na katerih je dovoz do te garažne hiše, niso predmet gradbenega dovoljenja, zato ni zakonske podlage, da bi upravni organ od investitorja zahteval projektno dokumentacijo za ureditev teh zemljišč. Parkovna ureditev ob garažah je po prostorskem aktu predvidena predvsem na zemljišču, s katerim investitor ne razpolaga, zato ne more biti predmet investitorjevega zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja. Najožji del dostopa za pešce in kolesarje je širok 1,00 m, kar je v skladu s prostorskim aktom.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo poleg ostalih zavrnil tudi tožničino pritožbo, v obrazložitvi pa v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjske odločbe. K temu dodaja, da tožnica v pritožbi ni navedla, v čem izpodbijana odločba krši njene pravne koristi.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v upravnem postopku sodelovala kot solastnica parc. št. ... k.o. ... in stavbe na naslovu B. ter kot lastnica dela stavbe št. ..., opisane kot B3/3. Projektna rešitev še vedno posega v severovzhodni vogal parc. št. ..., zaradi česar bi moral investitor pridobiti stavbno pravico. Poleg tega se je projektant protipravno izognil reševanju posipanja brežine, zaradi česar bo potreben oporni zid višine do 4 m „s posegom v širši v pas v parc. št. ...“.

Ugotovitev upravnega organa glede obstoja kolesarskih povezav v smeri sever – jug je zavajajoča in napačna, investitor pa si po malomarnem ni pridobil pravice graditi na parc. št. ..., kot je določeno s prostorskim aktom. Prostorski akt določa drugače, gradnja in ureditve južno od križišča z Z. (f. e.1), most čez L. (f. e.7) in R. (f. e.5) pa so po njem enotna gradbena faza. Prostorski akt to določa zato, da ne bi prišlo do zlorabe drugega odstavka 67. člena ZGO-1, kot v obravnavanem primeru, ko so dostopi na spodnji del mostu okrnjeni. Neobstoj kolesarske povezave in neskladnost s prostorskim aktom je izkazana že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj tudi iz nje izhaja, da bo povezava med nivojem N. – R. ceste in nivojem spodnje etaže mostu deloma potekala prek dvigala, torej brez kolesarskih stez in drugače od določb prostorskega akta. Gre za očitna dejstva, glede katerih tožnici ni treba navajati konkretnega predpisa ali predlagati dokazov, saj dvigala ni mogoče šteti za kolesarsko stezo, stopnišča pa ne za hodnik za pešce.

Kolesarske steze in hodniki za pešce v PGD in gradbenem dovoljenju niso predmet obravnave po določbah prostorskega akta o odstopanju od tehničnih rešitev, določenih z njim. Tudi izdelana prometna študija se nanaša zgolj na preveritve kapacitete dvosmerne prometne ureditve od R. do Z. ceste znotraj gabarita štirih voznih pasov za avtomobilski promet, zato upravni organ ni imel podlage za uvrščanje kolesarskih poti med „racionalnejšo izrabo prostora v skladu z dopustnimi odstopanji“. Neresnične so navedbe prizadete stranke v odgovoru na pritožbo o kontinuiranem poteku kolesarske steze in o začasnem značaju nekaterih lokalnih ureditev. Dokončna ureditev je namreč tako proceduralno kot proračunsko zelo odmaknjena. Ministrstvo se do vprašanja opuščenih in podstandardnih kolesarskih stez in hodnikov za pešce ni opredelilo, čeprav je bil to predmet pritožbe.

Tožnica meni, da investitor z zanikanjem navedenih dejstev oziroma z izogibanjem legalnega urejanja lastninskih razmerij, pa tudi s protipravnim opuščanjem kolesarske steze, onemogoča uresničitev „tožničine pravne, neposredno na zakon in Odlok oprte osebne koristi, bodisi uveljaviti oddelitev dela parc. št. ... v prid povečanja cestne parcele v lasti A., bodisi podeliti stavbno pravico gradnje obeh objektov v korist A., bodisi uveljaviti pravni instrument služnosti v prid A., odplačno ali neodplačno, bodisi se pustiti razlastiti v javnem interesu“.

Nadalje tožnica navaja, da „okrnjena investicija strmega stopnišča“ posega tudi v njeno neposredno pravico zložnega peš dostopa preko kratkega stopnišča s počivališčem od garažnega vhoda na P. cesto, zaradi česar do P. ceste ne more dostopati ne s kolesom, ne z invalidnim vozičkom, in to kljub temu, da ji prostorski akt zagotavlja klančino 6 %, enako pa je odvzeta tudi nadomestna pravica zložnega peš in kolesarskega dostopa od garaže pod cesto N. – R. in po njeni vzhodni strani do P. ceste. Odvzeta ji je tudi pravica dostopa čez spodnji most na Z. cesto, saj je širina profila utesnjene in poglobljene „mešane površine“ skupaj za potrebe pešcev, kolesarjev in invalidov ponekod komaj 1,0 m, ureditev pa ni začasna. Edini legalni dostop na Z. cesto mimo objekta stomatologije je za potrebe kolesarjev le enosmeren. Vse svoje „neposredne, posredne ali kakršnekoli že pravice dostopa v vse smeri“ izrecno enači tudi z javno koristjo.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se na podlagi dopolnjenega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja dopolni z določbami, ki se nanašajo na izgradnjo peščevega hodnika in kolesarske steze ter parkovne ureditve na parc. št. ... k.o. ..., skladno z določbami Odloka o lokacijskem načrtu za območje Njegoševe ceste v Ljubljani, poleg tega pa še, da se na osnovi spremenjenega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja prečni profil štiripasovnice na poteku med Z. cesto, preko zgornjega nivoja mostu, in P. cesto spremeni v profil tropasovne ceste z obojestranskima kolesarskima stezama in hodnikoma za pešce.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba prepozna, zato bi jo moralo sodišče zavreči. V nadaljevanju podrobno navaja okoliščine, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da nameravana gradnja ne posega na zemljišče parc. št. ... k.o. .... Na tem zemljišču bo sicer potreben začasen poseg v času gradnje, o tem pa se tožeča stranka še pogaja z etažnimi lastniki garažne hiše na B. Poleg tega podrobno pojasnjuje, zakaj so predlagane rešitve ustrezne in skladne s prostorskim aktom in drugimi predpisi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila drugostopenjska odločba po podatkih upravnega spisa in tudi navedbah prizadete stranke tožnici vročena dne 15. 5. 2010. Tožba, ki je bila dne 14. 6. 2010 poslana priporočeno po pošti, je bila torej vložena znotraj 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in s tem pravočasna.

Iz tožbenih navedb in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v upravnem postopku pred izdajo te odločbe sodelovala kot stranska udeleženka, in sicer na podlagi solastništva nepremičnin v vplivnem območju nameravane gradnje.

Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. To pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 118/2002, I Up 1435/2003 in I Up 183/2006).

Tožnica, ki je v obravnavanem postopku sodelovala kot stranska udeleženka, lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot solastnica nepremičnin v vplivnem območju nameravane gradnje. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, vezanimi na nepremičnine, zaradi katerih je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter s tem pravno priznane. Gre npr. za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov obravnavane gradnje nanjo oziroma na njene nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi, za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov od parcelnih mej glede na predpisane in podobno. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njen pravno varovani položaj lastnice omenjenih nepremičnin, lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbah tega sodišča I U 2171/2009 in I U 33/2011). Če te vzročne zveze ni, tudi morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranske udeleženke, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega je upravičena po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

V obravnavani zadevi navedeno pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena in četrti odstavek 229. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa (drugi odstavek 18. člena ZUS-1). Kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je predviden tudi državni pravobranilec (tretji odstavek istega člena).

Med pogoje za gradnjo, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo tudi umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oziroma urbanistično oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da lahko ti pogoji obenem pomenijo tudi individualne pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora kaj takega iz predpisa nedvomno izhajati. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Prej povzeti očitki tožnice o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom in standardi za načrtovanje cest, še bolj pa njene navedbe o neprimernosti oziroma neracionalnosti nameravane gradnje, glede na povedano spadajo izključno na področje zaščite javne koristi. Tožnica torej z njimi ne uveljavlja posega v svoje osebne, pravno priznane koristi in tega v tožbi niti ne zatrjuje, temveč uveljavljene koristi celo izrecno enači z javnimi. Te tožbene navedbe torej ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Edina tožbena navedba, ki bi utegnila pomeniti uveljavljanje tožničinega pravnega interesa, je zato zatrjevanje, da nameravana gradnja posredno in neposredno fizično posega na zemljišče s parc. št. ... k. o. ..., ki je v njeni solastnini. Vendar pa sodišče ugotavlja, da ne iz tožničine pritožbe z dne 22. 2. 2010, ne iz drugih listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica že v upravnem postopku navedla kakršnakoli dejstva (npr. vsebino projektne dokumentacije) v zvezi s temi posegi.

Po tretjem odstavku 20. člena in 52. členu ZUS-1 se lahko nova (torej šele v tožbi navedena) dejstva upoštevajo kot tožbeni razlogi le v primeru, če so obstajala v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnica ne navaja, da bi v postopku za izdajo izpodbijanega akta ne mogla navesti dejstev v zvezi s posegi na parc. št. ... k. o. ..., pa tudi nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče kaj takega sklepati vsaj posredno. Te navedbe torej predstavljajo nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 ni moglo upoštevati kot tožbene razloge.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker so stranke navajale zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z ZUS-1 ne more upoštevati, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.