Jedro

Tudi dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, ampak to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) znesek v višini 5.132,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 2. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.801,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je obrazložitev glede poškodbe toženkine delavke in vzročne zveze povsem pavšalna oz. je brez ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Vzrok padca ni bil ugotovljen, pri čemer je tudi sama oškodovanka povedala, da ne pozna razloga za padec in da je bilo mogoče kaj polito. Tako izvedenec kot tudi sodišče prve stopnje opustitev dolžnih ukrepov izkazujeta zgolj z dejstvom nastanka škode, kar je nedopustno. Delodajalec ni objektivno odgovoren za nastalo škodo in mu ni mogoče naložiti obveznosti, da bi moral vsak trenutek preverjati stanje tal na vsakem mestu in poskrbeti, da bodo njegovi delavci oz. za to pooblaščene osebe vsak trenutek očistile (morebitna) polita tla. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je kršilo razpravno načelo oz. načelo dispozitivnosti iz 7. člena ZPP s tem, ko je brez ustrezne trditvene podlage sprejelo ugotovitev izvedenca, da je eden od vzrokov poškodbe neupoštevanje nošenja predpisane obutve. Poleg tega očitno izvedenec in sodišče prve stopnje zgrešeno menita, da lahko uslužbenci nosijo samo obutev, ki jim jo da delodajalec, saj to dejansko ni nikjer predpisano. Glede na interne akte toženke, mora biti obutev varna in protizdrsna, kar pa je oškodovanka tudi upoštevala, saj je sama izpovedala, da je imela dobre usnjene čevlje z gumijastim podplatom in da čevlji niso bili vzrok padca. S podrobno argumentacijo pritožba nasprotuje tudi preostalim zaključkom izvedenca, ki jim je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo (npr. glede neizvajanja praktičnega usposabljanja, neupoštevanja dela invalida, nezadostne osvetlitve,...). Zaradi pomanjkljivosti izdelanega izvedenskega mnenja je toženka predlagala pritegnitev drugega izvedenca, ta njen dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zgolj s pavšalno obrazložitvijo, da gre za nepotreben dokaz. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje pritožba izpostavlja še dejstvo, da je kot razlog za nesrečo navajala delavkino neprevidnost, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati morebiten soprispevek oškodovanke k nezgodi. Tega ni storilo in izpodbijana sodba tudi v tej zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da le-ta nima ustreznih razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih v zadevi, zaradi česar je ni moč preizkusiti, hkrati pa je bilo ob izvajanju dokaza z izvedencem v določeni meri kršeno tudi razpravno načelo, kot bo vse obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik od toženke zahteva povrnitev stroškov zdravljenja njene delavke S.D., po 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), nastalih v posledici delovne nezgode, za katero je zaradi neizvedbe ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev odgovorna toženka.

6. V svoji trditveni podlagi je tožnik kot vzrok za delovno nezgodo konkretizirano navajal (zgolj) mastna in umazana spolzka tla od polite hrane, katere oškodovanka ni opazila, ker je bil hodnik neosvetljen in temačen. V tej zvezi je tožnik toženki očital opustitev dolžnih ukrepov, torej opustitev ustreznega čiščenja in ustrezne osvetljenosti veznega kletnega hodnika.

7. Toženka je tožbenemu zahtevku v celoti nasprotovala tako po temelju kot po višini, pri čemer je primarno navajala, da ni izkazano, da je bilo na tleh sploh kaj polito in da je razlog za delovno nezgodo v delavkini neprevidnosti ter v dejstvu, da ni imela obute ustrezne predpisane obutve.

8. Takšna trditvena podlaga spora je osnova oz. okvir, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje dolžno (oz. sme) z izvedbo ustreznega dokaznega postopka ugotoviti zatrjevana pravnorelevantna dejstva. V skladu s 7. členom ZPP lahko sodišče ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena).

9. Tudi dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, ampak to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem. V konkretnem primeru očitno ne gre za tako izjemo, saj ni mogoče trditi, da tožnik ni mogel določno zatrjevati dejstev v zvezi z nastankom poškodbe toženkine delavke in glede opustitev, ki naj bi jih bilo mogoče očitati toženki kot delodajalcu. To je tudi storil, s tem pa je omejil področje dokazovanja na vprašanje očiščenosti tal (in ustreznosti zagotavljanja očiščenosti tal s strani toženke) ter na vprašanje ustreznosti razsvetljave v kletnem hodniku, kjer je prišlo do padca delavke.

10. S tem ko je toženka v trditveno podlago spora vnesla pomislek v zvezi z ustreznostjo obutve delavke, pa je tudi ta okoliščina postala predmet dokazovanja. V tej zvezi tako ne gre pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je s pomočjo izvedenca ugotavljalo dejstva v zvezi s (ne)primernostjo obutve, kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Ni namreč bistveno, da tožnik ni trdil, da je razlog za padec v neprimerni obutvi delavke, saj sodišče v sporu odloča na podlagi trditev, ki jih podata obe stranki. Ker je toženka zatrjevala, da je do padca lahko prišlo (med drugim) zaradi neustrezne lastne obutve delavke, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bilo med strankama nesporno, da delavka ni bila neprimerno obuta oz., da obutev delavke ni bila vzrok njenega padca. Iz podatkov spisa (pravočasnih trditev) tudi ne izhaja, da je toženka svoje trditve o neprimernosti obutve (s katerimi je želela utemeljiti svoje trditve o oškodovankini odgovornosti za delovno nezgodo) „umaknila“ oz. da se je strinjala s tožnico, da v obutvi ni vzrok delovne nezgode. Glede na pravkar navedeno je (očitno) neutemeljen pritožbeni očitek, da se toženka ni mogla opredeliti oz. izjasniti glede domnevne neprimernosti obutve in da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritrditi pa je pritožbenim očitkom o kršitvi razpravnega načela v delu, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage ugotavljalo (in ugotovilo) dejstva v zvezi z opustitvijo dolžnih ukrepov iz varstva pri delu na področju nadzorovanja pohodnih površin in praktičnega usposabljanja delavcev, kot tudi o tem, da bi naj k nezgodi pripomogla invalidnost delavke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi povzemalo ugotovitve oz. mnenje izvedenca, ki je izvedensko mnenje izdelal na podlagi preveč splošnega napotka sodišča prve stopnje v sklepu o imenovanju izvedenca (list. št. 41 in 42 spisa), ko mu je bilo naloženo, naj poda izvid in mnenje o tem, „ali so bili pri toženki v času predmetne nezgode zagotovljeni vsi potrebni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi...“. Sodišče prve stopnje je (bilo) dolžno, izhajajoč iz trditvene podlage spora, izvedenca ustrezno usmeriti s postavitvijo določnih vprašanj, ki se tičejo zatrjevanih okoliščin samega padca toženke in opustitev dolžnega ravnanja toženke.

12. Prav tako je pritrditi pritožbenim očitkom, da izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o vseh odločilnih dejstvih za odločitev v zadevi, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

13. Prvenstveno to velja za razloge o tem, zakaj je prišlo do obravnavane delovne nezgode. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni ustrezno ugotovilo, kaj je bil vzrok za nastalo nezgodo in je v tej zvezi nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca za varstvo pri delu.

- Izhajajoč iz že izpostavljene trditvene podlage spora bi naj do padca prišlo zaradi domnevnega madeža na tleh, ki ga delavka ni pravočasno opazila zaradi neustrezne osvetljenosti, ob tem pa se je postavilo tudi vprašanje primernosti njene obutve. Iz razlogov izpodbijane sodbe sploh ne izhaja jasen zaključek o tem, kakšno obutev je imela delavka toženke obuto v času delovne nezgode. Pritožba v tej zvezi utemeljeno izpostavlja, da je sama poškodovanka, S.D., v izpovedbi pojasnjevala, da je imela dobro obutev z gumijastim podplatom. Ker je bila v svoji izpovedbi nejasna, kar v bistvu v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ob povzemanju njene izpovedbe ugotavlja tudi sodišča prve stopnje, saj je enkrat govorila o salonarjih, drugič pa o ortopedskih čevljih z usnjenim podplatom in brez (visoke) pete, bi moralo sodišče prve stopnje samo na obravnavi razčistiti, kaj je imela dejansko obuto. Tako ni bila stvar izvedenca, da ugotavlja, kaj je imela delavka obuto, saj je to stvar dokaznega postopka, na podlagi katerega je dolžno zaključke napraviti sodišče prve stopnje, izvedenec pa bi nato kvečjemu podal mnenje o tem, ali je bila obutev, ki jo je nosila delavka, primerna.

- Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da v konkretnem primeru tudi v tej zvezi ni nujna pridobitev mnenja izvedenca, saj lahko sodišče prve stopnje samo zaključi, ali je imela delavka svojemu delovnemu mestu (natakarica v restavraciji hotela) in zahtevam internega predpisa (predpisano je obuvalo z nedrsnim podplatom) ustrezno obutev. Kolikor se bi (oz. bo) namreč izkazalo, da je imela obute usnjene čevlje z gumijastim podplatom, je moč brez mnenja izvedenca zaključiti, da je bila takšna obutev, ne glede na to, da je bila delavkina lastna in ne zagotovljena s strani delodajalca, primerna za njeno delovno mesto. Kolikor pa je delavka dejansko imela obute svoje salonarje, t.j. elegantne čevlje z visoko, praviloma tanko peto, pa je moč zaključiti, da takšna obutev za vsa opravila, ki jih je morala delavka opravljati na svojem delovnem mestu (med drugim tudi hoja v veznem kletnem hodniku, kjer pohodna površina običajno ni popolnoma ravna oz. nepoškodovana), ni povsem varna oz. primerna.

- Izpodbijana sodba tudi nima ugotovitve o tem, ali je delavka padla zaradi zdrsa na mastnih oz. spolzkih tleh (zaradi domnevnega madeža oz. polite hrane), kot je to zatrjeval tožnik, ali ne. Šele kolikor bi se izkazalo, da je temu tako, bi bilo potrebno ugotavljati, ali toženka kot delodajalec, v okviru dolžnosti zagotavljati varno delovno okolje, zagotavlja ustrezno (dovolj pogosto) čiščenje prostorov in daje ustrezna navodila zaposlenim, kako ravnati v primeru politja po tleh ali odkritja umazanih tal. - Pritožbi je pritrditi tudi glede ugotovitev sodišča prve stopnje o nezadostni osvetljenosti veznega kletnega hodnika, kjer je prišlo do nezgode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje že (zelo) skopo povzelo vsebino izvedenskega mnenja v tej zvezi, saj je v 10. točki obrazložitve sodbe govora zgolj o neprimerni osvetlitvi, brez kakršnihkoli dodatnih pojasnil, ki jih je izvedenec podal. V 14. točki obrazložitve, ki naj bila namenjena obravnavi osvetljenosti hodnika, pa razlogi že na prvi pogled niso dovolj konkretizirani in jasni. Tako ni jasno, kaj naj bi bila posledica zaključka sodišča prve stopnje, da toženka (delodajalec) nima dokazil o izmerjeni osvetljenosti - samo zase namreč to ne pomeni kršitve v smislu nezadostne osvetljenosti oz. kršitve iz področja varnosti pri delu. Prav tako v konkretnem primeru, ko tožnik ni niti zatrjeval, da bi naj k nezgodi prispevalo bleščanje (torej da bi bila delavka zaslepljena od bleska svetlobe), ta okoliščina ni relevantna. Glede na trditve o nezadostni (premajhni) osvetljenosti, bi moralo sodišče prve stopnje na ustrezen način ugotoviti, ali je bila na kraju nezgode osvetlitev zadostna, pri čemer pritožba utemeljeno izpostavlja, da je to potrebno (kolikor je to še mogoče) ugotoviti s pomočjo meritev izvedenca in ne zgolj na podlagi njegove ocene, da je osvetljenost v določenem razponu (med 75 in 125 lx, pri čemer je normativ 100 lx).

14. Pritožbeni očitek o pomanjkanju ustreznih razlogov je utemeljen tudi glede vprašanja vzročne zveze med kršitvami (opustitvami dolžnega ravnanja) toženke kot delodajalca in nastankom delovne nezgode, saj je sodišče prve stopnje, (očitno) zmotno misleč, da vzročna zveza izhaja že iz (sicer pomanjkljivih) ugotovitev o razlogih za padec delavke in opustitvah toženke, v 21. točki obrazložitve zgolj posplošeno zaključilo, da iz navedenega (v prvostopni sodbi) izhaja med drugim tudi vzročna zveza med ravnanjem toženke in posledico. Sodišče prve stopnje je dolžno določno ugotoviti primarno, katere od zatrjevanih kršitev oz. opustitev toženke so glede na njihovo naravo in nastanek delovne nezgode sploh (načelno) lahko v relevantni vzročni zvezi in nato še, katera kršitev (oz. kršitve) je (oz. so) bila(-e) v konkretnem primeru dejansko v vzročni zvezi s poškodbo delavke.

15. Nazadnje pritožba v zvezi s pomanjkanjem ustreznih razlogov v izpodbijani sodbi utemeljeno izpostavlja še dejstvo, da sodišče prve stopnje (če je že štelo toženko za odgovorno za delovno nezgodo) sploh ni napravilo presoje glede morebitnega delavkinega soprispevka k nastanku nezgode. Kot že uvodoma navedeno, je toženka že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je (po njenem mnenju) do nezgode prišlo zaradi delavkine neprevidnosti oz. njene nezadostne pozornosti, pri čemer je bila mnenja, da je delavka izključno odgovorna za nezgodo. Glede na takšne navedbe je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati tudi, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost, saj je v primeru soodgovornosti delavca tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec (1). V tej zvezi je v izpodbijani sodbi najti zgolj zapis sodišča prve stopnje, da „bi delodajalec lahko priskrbel ustrezno obutev še pravočasno, kot to ugotavlja izvedenec J.Z. in je zato na delodajalcu celotna krivda za nastali dogodek.“ Takšen zapis nedvomno ne predstavlja ustrezne presoje pravnorelevantnih dejstev oz. ne predstavlja primernih razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo moč preizkusiti pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje o popolni odgovornosti toženke za nastalo nezgodo, kar posledično pomeni izostanek vsakršnega soprispevka na strani toženkine delavke.

16. Glede na ugotovljene bistvene kršitve določb postopka (predvsem po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpraviti tako, da bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (temelječega na trditveni podlagi spora) sprejeto odločitev primerno obrazložilo (pri čemer bo zavzelo argumentirano stališče glede relevantnih ugovornih navedb toženke), tako da jo bo moč preizkusiti. Pri tem naj sodišče prve stopnje kritično preuči tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni posebej opredeljevalo. Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da zaenkrat ni videti potrebe po pritegnitvi novega izvedenca, za kar se zavzema pritožba, saj je (v izogib nastajanju dodatnim stroškov postopka) ob upoštevanju predhodno navedenega moč ugotovljene pomanjkljivosti po potrebi odpraviti z že postavljenim izvedencem J.Z..

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : primerjaj: sklep VSRS III Ips 97/2013 z dne 14. 7. 2015.