Jedro

Morebitna okrnjenost obdolženčeve prištevnosti namreč ni bila problematizirana, niti ni bilo razlogov za kakršenkoli dvom v prištevnost obdolženega tempore criminis zaslediti v spisovnih podatkih, medtem ko zagovornik za pritožbeno izpostavljena namigovanja o dvomu o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja ter tozadevno nujnem sodelovanju s strokovnjaki s psihiatričnega področja in posledično pritegnitvi izvedenca psihiatra, ne ponudi nobenih dokazov, izostanejo pa tudi razumni, tehtni ter prepričljivi argumenti. V obsežnem polemiziranju z zagovornikovim lastnim mnenjem, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, in pritožbenemu vztrajanju, da obdolženi oškodovani B. B. ni grozil oziroma je bil nanjo naslovljen komentar storjen v razburjenosti, če je seveda do njega sploh prišlo, ostane s strani pritožnika prezrto, da se izrečena sodba v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kamor se med ostalim umešča tudi očitek, da ni dokazan naklep obdolženega v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem), ne sme izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 5240/2023 z dne 22. 2. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora, ki se po petem in trinajstem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši s hišnim zaporom. Odločilo je, da se v času prestajanja kazni hišnega zapora obsojeni ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, to je iz naslova njegovega prebivališča C., razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli kadar je neizogibno potrebno, da si obsojeni zagotovi najnujnejše potrebščine ali zdravstveno pomoč ali za opravljanje dela. Na podlagi šestega odstavka 86. člena KZ-1 je bilo obdolženemu za čas izvršitve hišnega zapora določeno še varstveno nadzorstvo, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Iz izreka izpodbijane sodbe nadalje sledi, da če se obsojeni brez dovoljenja sodišča oddalji iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, ali pa to stori zunaj dovoljenega časa ali ne upošteva omejitve ali prepovedi stikov ali krši druga pravila, ki jih sodišče določi glede izvrševanja hišnega zapora, lahko sodišče s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v zavodu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno spremeni kazensko sankcijo oziroma sodbo razveljavi ter vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izmed uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov zagovornik v nadaljevanju pritožbe konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kajti iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

5. Ker je obdolženi krivdo za storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 po obtožbi priznal in je sodišče prve stopnje podano priznanje v skladu z drugim odstavkom 285.c člena ZKP sprejelo, saj je zaključilo, da je obdolženi naravo in posledice danega priznanja razumel, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe), je sedaj izpodbijano sodbo izreklo po opravljenem dokaznem postopku, ki se je izvedel zgolj glede okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije. Tekom sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje morebitna okrnjenost obdolženčeve prištevnosti namreč ni bila problematizirana, niti ni bilo razlogov za kakršenkoli dvom v prištevnost obdolženega tempore criminis zaslediti v spisovnih podatkih, medtem ko zagovornik za pritožbeno izpostavljena namigovanja o dvomu o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja ter tozadevno nujnem sodelovanju s strokovnjaki s psihiatričnega področja in posledično pritegnitvi izvedenca psihiatra, ne ponudi nobenih dokazov, izostanejo pa tudi razumni, tehtni ter prepričljivi argumenti.

6. V obsežnem polemiziranju z zagovornikovim lastnim mnenjem, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, in pritožbenemu vztrajanju, da obdolženi oškodovani B. B. ni grozil oziroma je bil nanjo naslovljen komentar storjen v razburjenosti, če je seveda do njega sploh prišlo, ostane s strani pritožnika prezrto, da se izrečena sodba v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kamor se med ostalim umešča tudi očitek, da ni dokazan naklep obdolženega v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem), ne sme izpodbijati. Iz spisovnih podatkov izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi naravo in posledice danega priznanja razumel, prav tako, da je bilo priznanje dano prostovoljno, kakor tudi, da je podano priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar pomeni ustrezno presojo sodišča prve stopnje v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zatorej obdolženčevo priznanje krivde sprejelo utemeljeno, posledično čemur obširna pritožbena izvajanja v kritiki zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo biti predmet te pritožbene presoje.

7. Čeravno zagovornik med uvodoma eksplicitno naštete razloge s katerimi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, odločbe o kazenski sankciji ne uvršča, pa je iz osrednjega dela pritožbe razbrati, da graja prav odločitev o kazenski sankciji. Iz pritožbenih trditev izhaja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ovrednotilo nepravilno. Zagovornik obdolženčev komentar, ki ga je podal oškodovani B. B., ocenjuje kot družbeno manj nevarno dejanje, za katero obravnavanemu procesnemu udeležencu iz razlogov kazensko pravnega varstva (do katerih se konkretno ne opredeli) ni potrebno izrekati kazni. Zavzame tudi stališče, da je izrečena kazen previsoka, saj je obdolženi oče dveh mladoletnih otrok, katere mora voziti v šolo, prav tako pa ima sam zdravstvene težave, doma tudi bolnega vnuka. Posledično mora nujno vsak dan zapustiti dom in otroke odpeljati v šolo ter hoditi na zdravstvene preglede. Pritožbeno je tudi izpostavljena kritika, da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi izbire in odmere kazenske sankcije ni jasno razmejilo institutov izbire in odmere, prav tako ni jasno, kako in na kakšni podlagi je izbralo in odmerilo izrečeno kazensko sankcijo. Zagovornik se zato zavzema za eventuelni izrek pogojne kazni oziroma omilitev izrečene kazni.

8. Takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre pritrditi. Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, izreklo povsem primerno in pravično kazen, katere izbiro in odmero je z zadostnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo v točkah 4 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Skozi pritožbena izvajanja zagovornik prezre, da grajana odločitev o kazenski sankciji ne temelji zgolj na pravilnem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 49. člena KZ-1), marveč dosledno sledi izrecnemu predlogu obdolženega A. A., ki je ob podanem priznanju krivde, globokem opravičilu oškodovani B. B. ter obljubi, da se to ne bo več zgodilo, hišni pripor predlagal iz lastnega (l. št. 27), in to iz istih razlogov, ki jih sedaj pritožbeno izpodbija zagovornik. Slednji očitno spregleda vsebino zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 2. 2023, ko je obdolženi po vseh potrebnih prejetih pravnih poukih predlagal prav kazensko sankcijo hišnega zapora, ki jo je utemeljeval z obrazložitvijo, da ima doma bolnega vnuka in izpostavljanjem lastnih zdravstvenih težav, ko je tudi povedal, da je astmatik in pljučni bolnik. Nadalje zagovornik zanemari tudi dejstvo, da je isti predlog, torej izrek kazni hišnega zapora namesto zaporne kazni, ponovil še v okviru naroka za izrek kazenske sankcije, ki se je vršil prav tako dne 22. 2. 2023 (l. št. 28, hrbtna stran) in tozadevno pojasnil, da za opravljanje del v splošno korist kot prejemnik invalidskega nadomestila ni sposoben. Enako ostane zagovorniku tuje, da je prav glede na navedbe obdolženega o njegovih družinskih razmerah in upoštevaje izkazano predkaznovanost, posledično na naroku navzoči državni tožilec s predlaganim načinom in odmero hišnega zapora soglašal, enako tudi obdolženi.

9. V petem, šestem in sedmem odstavku 86. člena KZ-1 ureja izvrševanje zaporne kazni v obliki hišnega zapora, pri čemer pritožbeno sodišče ob pregledu izpodbijane odločitve o takšni kazenski sankciji ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v danem primeru pravilno prepoznalo, da ni potrebe po prestajanju kazni v zaporu. S tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ko je izbralo in odločilo v prid klasične oblike hišnega zapora (in za ta čas določenega varstvenega nadzorstva, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki skozi pritožbena izvajanja ni problematizirano), potem ko je prepoznalo obstoj ustreznih materialnih pogojev, ki jih je razbrati iz celostno ponujene obrazložitve, se pritožbeno sodišče strinja in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema. Ob nizu olajševalnih okoliščin, na katere sedaj vnovič opozarja zagovornik, iz tehtnih in razumnih razlogov pravilno ni zaobšlo predhodne kaznovanosti obdolženega, ki ga bremenita že dve istovrstni kaznivi dejanji grožnje, pa tudi kaznivo dejanje z elementi nasilja (nasilništvo) in sile (poškodovanje tuje stvari). Pritožbeno zavzemanje za kazensko sankcijo opominjevalne narave ostane v razmerju do prepričljivih argumentov prvostopenjskega sodišča brez teže, saj zagovornik ignorira v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljeno dejstvo, da obdolženemu A. A. predhodno izrečene pogojne obsodbe očitno niso imele nobenega odvračalnega učinka. Kot odvečno se pokaže tudi zagovornikovo polemiziranje o omilitvi izrečene kazni, ker ponuja razloge, ki so bili pred sedaj izpodbijani prvostopenjski odločitvi že upoštevani. S pritožbenim očitkom o nejasnosti, kako in na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje izbralo in odmerilo kazensko sankcijo, zatorej zagovornik ostaja brezuspešen.

10. S kritiko, naslovljeno na prvostopenjsko sodišče o nepravilno ovrednotenih okoliščinah, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, zagovornik ne more uspeti tudi iz razloga, ker temelji na lastnih zaključkih, ki so celo nasprotni od spisovnih izkazanih stališč obdolženega. Medtem ko na primer zagovornik v pritožbi ugiba, ali je do inkriminiranega dejanja sploh prišlo, je obdolženi kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo B. B. v celoti priznal in na poziv pred sodiščem prve stopnje tudi po podanem priznanju krivde bistvo inkriminiranega izrecno ponovil, povedano pa potrdil z lastnoročnim podpisom (l. št. 27). Z lastnoročnim podpisom je potrdil tudi vsebino predobravnavnega zapisnika (l. št. 27, hrbtna stran) in izjave, povzete v uradnem zaznamku dne 8. 3. 2023, ki je bil sestavljen ob pristopu na sodišče prve stopnje v zvezi z napovedanimi opravki v D. (podaljšanje prometnega dovoljenja) in v E. (klinično psihološki pregled za ml. sina), torej osebnih družinskih okoliščin, ki so bile razlog, da je obdolženi sam namesto zaporne kazni, ki bi jo moral prestajati v zavodu za prestajanje kazni zapora, podal predlog po izreku hišnega zapora. In glede na vsebino pritožbenih izvajanj istih okoliščin, s katerimi skuša zagovornik sedaj neuspešno omajati sprejete pravne in dejanske zaključke. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da izpostavljeni podpisi obdolženega, ki so bili dani pred uradnimi osebami prvostopenjskega sodišča, evidentno ne ustrezajo podpisu pooblastitelja na dne 21. 3. 2023 podanem pooblastilu (priloga B1), vendar se iz razloga obravnave vloženega pravnega sredstva v prid obdolženega z v podpisu opaženo očitno razliko nadalje ni dodatno ukvarjalo.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (383. člena ZKP), je bilo pritožbo zagovornika obdolženega zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

12. Glede na osebne, zlasti šibke socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz spisovnih podatkov, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga bremena sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).