Jedro

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je napačno zaključilo, da ni dokazano priposestvovanje služnosti v dobri veri v desetih letih, saj t.i. pravo priposestvovanje, ki temelji na ustreznem pravnem naslovu in dobrovernosti tistega, ki priposestvovanje zatrjuje, sploh ni bilo predmet tožbenih trditev in zato sodne presoje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in voženj z avtomobili, delovnimi stroji, traktorji in drugimi kmetijsko obdelovalnimi prometnimi sredstvi s priključki v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 2233/1 k. o. X., to je počitniške hiše in vinograd, kot gospodujočega zemljišča v breme parcele št. 4787/9 k. o. X. v., kot služečega zemljišča in sicer po trasi, ki poteka po obstoječi poti širine 3,2 m do 4 m, od javne ceste ob severni tromeji parcele št. 4787/9, javne poti št. 4787/11 in št. 4787/8 in se nadaljuje ob celotni severozahodni in zahodni meji parcele št. 4787/9, s parcelo 4787/8 in št. 4787/7, poteka pa v naravi med postavljenima kamnitima škarpama, vse do južne meje parcele št. 4787/9 z zemljiščem št. 2244 k. o. X., v skupni dolžini 33 m. Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek, da se odredi vknjižba stvarne služnostne pravice v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 4787/9 k. o. X. v. ter v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 2233/1 k. o. X v opisanem obsegu, kot tudi, da sta toženca dolžna opustiti vsakršna poseganja v stvarno služnostno pravico tožnika na zemljiščih parc. št. 4787/9 k. o. X. v., zlasti parkiranje vozil, ter z njiju odstraniti vse ovire. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 1.143,54 EUR.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Navaja, da je napačen zaključek, da ni dokazano priposestvovanje tako v dobri veri v desetih letih in s pretekom določenega časa, to je v več kot dvajsetih letih izvrševanja. Sodišče je pri presoji napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je služnost treba izvrševati opazno, pri čemer pa opaznost izvrševanja veže na 7 letno dobo, to je od 1987 do 1994, ko je bil lastnik služeče nepremičnine B. K., ostalo dobo izvrševanja služnosti, to je od vknjižbe tožnika ob nakupu svoje nepremičnine v letu 1980, do vložitve tožbe v letu 2009, pa pri odločitvi ni upoštevalo. Nasprotuje zaključku sodišča, do katerega je prišlo tudi na podlagi ogleda na kraju samem, to je, da toženca ne moreta svojih vozil parkirati nikjer drugje kot le na sporni poti in navaja, da je sodišče do takšnega zaključka prišlo zaradi napačne presoje dejanskega stanja, ki je jasno razvidno tudi iz aero posnetka. Graja tudi, da je sodišče sledilo zgolj trditvam tožencev v zvezi s tem, da ima tožnik svoj dostop neposredno iz ceste Č.-R.. To dejstvo tožnik izpostavlja kot nepomembno v obravnavani zadevi, saj bi prišlo v poštev le, če bi toženca uveljavljala razloge za ukinitev služnosti, ne pa v postopku njenega ugotavljanja. Ponavlja, da se iz aero posnetkov jasno vidi obseg poti, kot tudi utrjeno in nasuto parkirišče tožnika na SZ vogalu njegove nepremičnine, na katerem parkira svoje vozilo. Nadaljuje, da mora biti trasa poti vedno prazna, ker tu poteka služnostna pot za potrebe soseda S., sodišče pa je dovolilo tožencema, da na poti parkirata svoja vozila. Tožnik graja sodišče tudi zaradi očitne pristranskosti pri odločanju, saj meni, da je bilo med postopkom dokazano, da je pravni prednik tožencev obstoječo služnost namenoma zamolčal, ker bi pomenila dodatno znižanje cene njegove nepremičnine. Da je za služnost vedel, dokazuje tudi njegova izjava, da je pot sam utrdil in ogradil s škarpo ter jo ločil od ostalega dela svoje nepremičnine. Tožnik je svojo služnost začel izvrševati še preden je postal lastnik služečega zemljišča pravni prednik tožencev, tako, da je že ta pridobil svojo nepremičnino z vsemi bremeni svojega pravnega prednika, torej tudi s sporno služnostjo. Glede očitkov, da je služnost izvajal skrivaj, tožnik navaja, da je pravni prednik tožencev prebival na O. ter da se je na svoji nepremičnini pogosteje zadrževal le 7 let, potem pa je tja prihajal le redkeje, za kratek čas. Tako meni, da je nemogoče, da bi sodišču za presojo lahko zadostovala izjava o tem, da tožnik ni izvrševal nobene služnosti, podana s strani osebe, ki je svoja posestna upravičenja izvrševala zgolj 7 let v času celotne priposestvovalne dobe 20 let. Nadaljuje, da sta toženca natančno vedela za obstoj njegove služnosti, saj sta, ob opozorilu v marcu 2009 takoj umaknila svoji vozili, povedala pa sta tudi, da sta videla parkirišče na nepremičnini tožnika, do katerega je mogoče priti zgolj po sporni poti. Sodišču nadalje očita tudi to, da pri odločanju ni upoštevalo izpovedi prič, ki jih je predlagal sam in so vse izpovedale, da so pot uporabljale in tam celo parkirale svoja vozila, pri tem pa naj bi jim nekajkrat pomagal celo lastnik sosednje zidanice, torej pravni prednik tožencev. Tožnik graja tudi odločitev sodišča, da sta bila toženca dobroverna kupca, ki sta se pri nakupu zanesla na podatke iz zemljiške knjige in zato tožnik zoper njiju ne more uspešno uveljavljati svoje, morebitno priposestvovane pravice. Trdi, da kupca nista mogla biti dobroverna že zaradi dejstva, ker se iz aero posnetkov jasno vidi parkirišče, poleg tega pa sta sama izvajala posest nad sporno nepremičnino skoraj celotno leto 2008, preden sta se kot lastnika tudi vpisala v zemljiško knjigo in sta bila z ravnanjem tožnika seznanjena, saj sta tam preživljala ves svoj prosti čas, vožnjo pa sta pričela omejevati šele po novembru 2008. Prav tako navaja, da je tožencema bilo jasno, da preko njune nepremičnine poteka služnost za večje število nepremičnin (16), medtem, ko sta sama v odgovoru na tožbo navajala, da sta bila seznanjena zgolj s služnostjo v korist 3 nepremičnin in tako namenoma zamolčala obstoj služnostne pogodbe iz leta 1983. Zaključuje, da sta toženca za služnost morala vedeti, saj sta vedela za pot in tako ne moreta biti poštena lastnika v smislu določb 10 čl. SPZ. Poleg tega pa 73. čl. SPZ nalaga, da morajo lastniki svojo lastninsko pravico vselej izvrševati tako, da ne vznemirjajo sosedov in si ne povzročajo škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je napačno zaključilo, da ni dokazano priposestvovanje služnosti v dobri veri v desetih letih, saj t.i. pravo priposestvovanje, ki temelji na ustreznem pravnem naslovu in dobrovernosti tistega, ki priposestvovanje zatrjuje (1. odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), sploh ni bilo predmet tožbenih trditev in zato sodne presoje. Tožnik je zatrjeval dejanske okoliščine, ki sestavljajo abstraktni dejanski stan 2. odstavka 217. člena SPZ in naj bi kazale, da je pridobil stvarno služnost poti z njenim več kot dvajsetletnim izvrševanjem, pravni predniki tožencev pa njenemu izvrševanju naj ne bi nasprotovali. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati kumulativen obstoj navedenih pravnorelevantnih okoliščin.

Tožnik ki zatrjuje, da je lastnik domnevno gospodujoče nepremičnine od leta 1980, bi moral dokazati, da je v obdobju do vložitve tožbe (19.3.2009) izvrševal služnost v zatrjevanem obsegu neprekinjeno dvajset let, hkrati pa, da v tem neprekinjenem obdobju način njenega izvrševanja ni bil nepošten. Pridobitev služnostne pravice na način iz 2. odstavka 217. člena SPZ izhaja namreč iz domneve, da če lastnik služeče nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristaja na njen nastanek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik tožencev B. K., v času ko je gradil zidanico od leta 1983 do 1993, občasno dovolil tožniku in njegovim znancem in sorodnikom uporabo poti, vendar zgolj kot znak prijaznosti, nikakor pa ne z namenom, da tožnik pridobi služnost. V tem obdobju se je torej prekinila doba izvrševanja služnosti, ki naj bi trajala od leta 1980. Že navedena ugotovitev, ki je posledica pravilne dokazne ocene, izključuje obstoj časovnega pogoja za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da niti ugotovljeni način izvrševanja služnosti po letu 1994, ni mogoče šteti za poštenega. Pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, če je tisti, ki zatrjuje priposestvovanje, služnost izvrševal na način, ki lastniku služeče stvari ni bil zaznaven. Omenjeni pravni prednik po letu 1994 na svoji nepremičnini praktično ni bil prisoten, oziroma je nanjo prišel le za nekaj minut, tako da si jo je ogledal. Z zatrjevanjem, da je izvrševal služnost v času, ko lastnik služeče nepremičnine ni bil prisoten, tožnik ne more uspeti. Tožnik tako ni uspel izkazati niti časovnega pogoja tega načina pridobitve služnostne pravice niti, da način njenega izvrševanja ni bil nepošten. Glede na to, da je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že iz navedenih razlogov, je odveč pritožbena presoja nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uvljavljati pridobitve stvarne služnosti proti tožencema, ker sta pridobila lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini v zaupanju v podatke zemljiške knjige iz katere izhaja, da je prosta zatrjevane služnosti. Pritožbo tožnika je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožencev temelji na določbi 1. odstavka 155. člena v zvezi z 165. člena ZPP. Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato sta ga toženca dolžna kriti sama.