Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Prva tožnika sta s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v tuji valuti v višini 286.000 CHF, z variabilno obrestno mero in dobo odplačevanja 30 let. V zavarovanje terjatve sta bili ustanovljeni dve hipoteki - ena na nepremičnini prvih dveh tožnikov, druga pa na nepremičnini tretjega tožnika. Tožniki s tožbo zahtevajo ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, ugotovitev neveljavnosti vknjiženih hipotek in njihov izbris iz zemljiške knjige.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Pojasnilo je, da toženka ni zadostno opravila pojasnilne dolžnosti, s čimer je kršila načelo vestnosti in poštenja. Zaključilo je, da je pogodbeni pogoj nepošten, pogodba pa nična. Presodilo je, da sta zaradi akcesorne narave nični tudi ustanovljeni hipoteki, zato je utemeljen tudi izbrisni zahtevek.

3.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom, ki so izhajali iz prvostopenjske sodbe.

4.Zoper takšno odločitev toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:

1.Ali je sodišče druge stopnje in sodišče prve stopnje z opustitvijo prednostne konkretne presoje, ali domnevno nepošteni pogodbeni pogoji temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih Republike Slovenije v smislu člena 1(2) Direktive 93/13 (Direktiva), zmotno uporabilo materialno pravo?

2.Ali pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcu dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v določenem znesku CHF v tolarski protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke za CHF na dan črpanja kredita, kreditojemalec pa se zaveže kredit vrniti v mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke na dan plačila, po svoji normativni vsebini ustreza valutni klavzuli iz prvega odstavka 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ali načelu monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ?

3.Ali je sodišče druge stopnje s presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja na podlagi Direktive oziroma Zakona o varstvu potrošnikov zmotno uporabilo materialno pravo?

4.Ali je pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da je Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. LJO1 400072020 z dne15. 12. 2006 glede na okoliščine zadeve nična?

5.Ali obrazložitev sodne odločbe, ki presojo pojasnilne dolžnosti obrazloži negativno, torej z navedbo informacij, ki po presoji sodišča ne zadoščajo za jasnost in razumljivost spornega pogodbenega pogoja, ne da bi sodišče pred tem izvedlo ustrezno vsebinsko materialno procesno vodstvo, ter brez vsebinskega pojasnila, kakšna konkretna pojasnila oziroma informacije bi potrošniku moral poleg ugotovljenega še podati prodajalec ali ponudnik, da bi potrošniku s celoto predloženih informacij dal dovolj jasno vedeti, da so valutna nihanja nestabilna in potencialno visoka, in mu ustrezno pojasnil dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, pri čemer sodišče ponudniku ali prodajalcu pomanjkljivosti podanih pojasnil očita zgolj abstraktno, in ko zaradi takšne negativne in abstraktne opredelitve v sodni odločbi izostane jasna obrazložitev konkretizirane razlike med obsegom in vsebino potrošniku podanih informacij in med konkretno obliko ter konkretno vsebino in vrsto informacij, ki bi - upoštevaje sodno prakso Sodišča EU o upoštevnosti vseh objektivnih informacij - zadostile pojasnilni dolžnosti, zaradi česar ponudnik ali prodajalec zgolj abstraktno razume, da so določene okoliščine povprečnemu potrošniku ostale pomanjkljivo pojasnjene, vendar hkrati ostane v dvomu o tem, kako in s kakšnimi ustnimi, pisnimi ali drugimi informacijami bi lahko zadostil merilom pojasnilne dolžnosti, in tako hkrati ostane brez vodila, kako svoje bodoče ravnanje uskladiti z veljavnim pravom, skladna z zahtevami Sodišča EU in ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe ter ustavno pravico do pravne varnosti?

6.Ali je treba zahtevo po preglednosti pogodbenih pogojev v smislu člena 4(2) Direktive v okviru kreditnih pogodb v tuji valuti oziroma kreditnih pogodbah vezanih na tujo valuto, kot je kreditna pogodba v konkretni zadevi, razlagati tako, da je zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, četudi potrošniku posredovane informacije niso temeljile na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja te pogodbe?

7.Ali kreditodajalec za zadostitev zahtevi po preglednosti pogodbenega pogoja iz kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma vezane na tujo valuto, potrošnika dolžan izrecno seznaniti tudi s splošno znanimi dejstvi, če so le ta lahko potencialno relevantna za razumevanje dejanskega obsega morebitnih tveganj, ki izhajajo iz kreditne pogodbe?

8.Ali načelo lojalne razlage v segmentu področij minimalne harmonizacije slovenska sodišča zavezuje, da na podlagi interpretacije Direktive vzpostavljajo civilnopravno odgovornost prodajalcev ali ponudnikov, ki se skozi čas v sodni praksi Sodišča EU spreminja in dopolnjuje, ne da bi hkrati ustvarjalo obveznost, da sodišče skrbno presodi ali novejša razlaga Direktive de facto ustvarja novo pravno obveznost in brez da bi sodišče skrbno presodilo in obrazložilo, ali je sprememba razlage nacionalnega implementacijskega predpisa v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava, zlasti ustavno prepovedjo retroaktivnosti?

9.Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta pri presoji tožbenega zahtevka izhajali iz stališča, da je seznanitev kreditojemalcev s pravico do konverzije kredita iz CHF v EUR pravno nepomembna za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti?

10.Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in poseglo v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke?

5.Toženka v predlogu še navaja, da mora Vrhovno sodišče za pravilno razlago in uporabo prava EU začeti postopek predhodnega odločanja (267. člen Pogodbe o delovanju EU; PDEU). Predlaga postavitev vprašanja: Ali je v kontekstu sporne kreditne pogodbe zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, ali pa gre zgolj za eno od okoliščin, ki so v določenih primerih lahko relevantne za presojo?

6.Predlog ni utemeljen.

7.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

8.Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije, ki izhajajo iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP). Ob tem je presodilo tudi, da niso podani razlogi za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU (SEU).

9.Merila obvezne predložitve zadeve SEU ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, izpolniti predložitveno dolžnost, razen če se ugotovi: i) da vprašanje ni upoštevno, ii) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU (acte éclairé) ali iii) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši sámo.

10.Predhodno vprašanje mora biti oblikovano tako, da SEU omogoči razlago prava EU, kadar je to potrebno za odločitev nacionalnega sodišča v konkretni zadevi. Nanašati se mora na razlago ali presojo veljavnosti prava EU, ne pa na razlago nacionalnega prava ali ugotavljanje dejstev. Iz vprašanja, ki ga predlaga toženka, ni jasno, na katero uporabo ali razlago pravnega pravila EU se nanaša in kako bi takšna razlaga vplivala na odločitev v konkretnem primeru. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ne gre za vprašanje, glede katerega ima Vrhovno sodišče predložitveno dolžnost.

11.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Zadeva C-144/23 s 15. 10. 2024 in tam citirane odločbe SEU.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 86, 86/1, 87, 87/1

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 7

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 297/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 4, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.