Jedro

Okoliščina, da je pooblaščenec za vročitve po tem, ko mu je bila odločba pravilno vročena, odločbo vrnil prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščen, ne spreminja dolžnosti stranke, da organ seznani s preklicem oziroma odpovedjo pooblastila.

Organ je ravnal pravilno, ko je odločbo drugostopenjskega davčnega organa vročil subjektu, za katerega je imel v spisu v času vročitve izkazano, da je pooblaščenec pritožnika. Vročitev je bila torej opravljena pravilno (pooblaščencu za vročitve), da pa pooblaščenec za vročitve ni izpolnil svoje obveznosti po tretjem odstavku 89. člena ZUP in dokumenta ni nemudoma poslal stranki, pa ne vpliva na pravilnost opravljene vročitve, ampak sodi v sfero mandatnega razmerja med pritožnikom in pooblaščencem za vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s I. točko izreka zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, z II. točko izreka pa je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT 610-945/2013-106, 08-510-03 z dne 31. 8. 2015. Z navedeno odločbo je toženka tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost za september 2011 in od januarja 2012 do vključno decembra 2012 v skupnem znesku 407.774,96 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 47.230,40 EUR s pripadajočimi obrestmi, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2012 v znesku 170.953,10 EUR s pripadajočimi obrestmi ter prispevke iz in na plače skupaj z akontacijo dohodnine za leti 2011 in 2012 v skupni višini 159.415,06 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. Davčni organ druge stopnje je z odločbo št. DT-499-16-190/2015 z dne 28. 11. 2017 pritožbi deloma ugodil in del odločbe odpravil in v tem delu vrnil organu prve stopnje v nov postopek, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje obrazložilo, da je bila drugostopenjska upravna odločba 20. 12. 2017 pravilno vročena pooblaščencu za vročitve, R., d. o. o. (v nadaljevanju R.), ki je imela pooblastilo za namene vročanja od 15. 11. 2016 do 3. 1. 2018. Preklic pooblastila v sistemu e-davki je bil zabeležen šele 3. 1. 2018, prav tako pa je razvidno, da je direktor R. vse do navedenega datuma na portal e-davki vlagal dokumente za tožnika. Okoliščina, da je R., d. o. o.pisanje vrnila prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščena za sprejem, ne spreminja dolžnosti stranke v skladu z 58. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da organu pisno ali ustno na zapisnik naznani preklic oziroma odpoved pooblastila. Če je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil ne zatrjuje, niti za to ne predloži nobenega dokaza. Razlog, zaradi katerega ni mogel pravočasno vložiti tožbe, ni opravičljiv, zato je tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo, ki je bila vložena po preteku tridesetdnevnega roka od vročitve drugostopenjske odločbe davčnega organa, zavrglo kot prepozno.

3. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je v tožbi zatrjeval, zakaj meni, da je pritožba pravočasna ter iz previdnosti predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje.1 Razlogi za to, da je bilo tožbo šteti za pravočasno in za vrnitev v prejšnje stanje so bili različni, saj je že po naravi stvari očitno, da bi v primeru, da bi sodišče sledilo pritožnikovim navedbam glede pravočasnosti tožbe, predlog za vrnitev v prejšnje stanje sploh ne bi bil potreben. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in bodisi dovoli vrnitev v prejšnje stanje bodisi odloči, da je tožba pravočasna, v vsakem primeru pa sodišču prve stopnje naloži, naj vsebinsko odloči o tožbi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

**K I. točki izreka**

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila odločba drugostopenjskega davčnega organa vročena pooblaščencu za vročitve, R., 20. 12. 2017. R. je pisanje sprejela, kar je razvidno iz podpisane vročilnice, nato je pisanje vrnila prvostopnemu organu z navedbo, da ni pooblaščena.

7. Po pritožnikovem mnenju, ki ga je podal v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je bila navedena odločba R., ki naj ne bi več imela pooblastila za sprejem, nepravilno vročena, upravni organ pa vrnjene pošiljke ni vročil neposredno tožniku, prav tako pa R. o vrnitvi odločbe ni obvestila pritožnika. Pritožnik naj bi zato za navedeno odločbo izvedel šele 21. 2. 2018 in je ob predpostavki, da je bila pravilno vročena, predlagal iz navedenih razlogov vrnitev v prejšnje stanje.

**Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje**

8. ZUS-1 v relevantnem delu prvega odstavka 24. člena določa, da če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. V drugem odstavku določa, da je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. V tretjem odstavku določa, da je okoliščine za utemeljitev predloga treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje. V četrtem odstavku določa, da po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

9. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tako glede pravočasnosti tožbe kot glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje uporabilo enake razloge, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, zakaj meni, da je bila sporna odločba drugostopenjskega davčnega organa pravilno vročena, jasno pa se je opredelilo tudi do razlogov, s katerimi je pritožnik utemeljeval svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj jih je v izpodbijanem sklepu povzelo v 2. točki obrazložitve in se do njih opredelilo v 8. točki obrazložitve, ko je obrazložilo, katere so okoliščine, ki se štejejo po ustaljeni sodni praksi za opravičljiv razlog za zamudo po ZUS-1, in sicer da so to praviloma okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti niti jih odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Na tej podlagi je presodilo, da pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov za zamudo, zato njegovemu predlogu tudi ni moglo ugoditi.

**Glede zavrženja tožbe**

10. ZUS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je končan postopek. Vročitev upravne odločbe oziroma njena pravilnost pa se presoja po določbah ZUP.2

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi 58. in 89. člena ZUP zaključilo, da okoliščina, da je pooblaščenec za vročitve po tem, ko mu je bila odločba pravilno vročena, odločbo vrnil prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščen, ne spreminja dolžnosti stranke, da organ seznani s preklicem oziroma odpovedjo pooblastila, česar pritožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni storil pred zadevno vročitvijo. Organ je tudi po presoji Vrhovnega sodišča ravnal pravilno, ko je odločbo drugostopenjskega davčnega organa vročil subjektu, za katerega je imel v spisu v času vročitve izkazano, da je pooblaščenec pritožnika.3

12. Vročitev je bila torej opravljena pravilno (pooblaščencu za vročitve), da pa pooblaščenec za vročitve ni izpolnil svoje obveznosti po tretjem odstavku 89. člena ZUP in dokumenta ni nemudoma poslal stranki, pa ne vpliva na pravilnost opravljene vročitve, ampak sodi v sfero mandatnega razmerja med pritožnikom in pooblaščencem za vročitve.

13. Ker je tako bila sporna odločba 20. 12. 2017 pravilno vročena, rok za tožbo pa je iztekel 19. 1. 2018, je tožba, vložena 1. 3. 2018, prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa bistveno kršilo pravila postopka s tem, ko ni zaslišalo direktorja družbe oziroma se do predloga za njegovo zaslišanje sploh ni opredelilo, in da je odgovor na tožbo toženke prejel šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa, tako da se ni mogel izjaviti o dejstvih, na katerih temelji izpodbijana sodba, na odločitev v navedeni zadevi ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo na podatke portala e-davki, pritožnik pa niti v tožbi niti v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in niti v sami pritožbi na tej podlagi ugotovljenih dejstev z nobenimi dokazi niti navedbami ni prerekal. 15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

16. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Pritožba navaja sledeče: Stališče sodišča glede zatrjevanega preklica pooblastila je napačno, saj se v spisu nahaja preklic pooblastila R., prav tako je sama R. davčnemu organu sporočila, da ni več pooblaščenec, kar pomeni, da bi moral davčni organ odločbo pravilno vročiti pritožniku neposredno. Gre za nepravilno vročitev, kar bi moral davčni organ sanirati na način, da bi drugostopenjsko odločbo pravilno vročil pritožniku. Ker tega ni storil in ker je pritožnik davčni organ sam pozval, naj mu dovoli vpogled v spis, je treba šteti, da je bila odločba pritožniku vročena z dnem, ko je bila poslana pooblaščeni odvetniški družbi. Skladno z ZUP se v primeru napak pri vročanju šteje, da je pisanje vročeno, ko se stranka z njim seznani. Neutemeljeno je stališče sodišča, da pritožnik posameznih dejstev ni izkazal, saj je pritožnik predlagal izvedbo dokaza zaslišanja direktorja tožeče stranke, ki pa ni bil izveden, niti se sodišče do njega ni opredelilo. 2 Primerjaj 7. točko obrazložitve sklepa VSRS I Up 326/2015 z dne 17. 2. 2016. 3 Primerjaj Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Ljubljana, 2017, str. 189: Z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve se šteje, da je opravljena vročitev stranke, ki bi ji bilo treba dokument vročiti (1., 3. in 5. odstavek 89. člena ZUP). Posledice nepravočasnega pošiljanja dokumentov stranki zadanejo stranko, ki si je postavila pooblaščenca za vročitve.