Jedro

Drži pritožbena navedba, da je dolžnica v dokaz svojih navedb v zvezi s tem, da bo svoje dolgove do upnikov poplačala iz kupnine za nepremičnino na Hrvaškem, ki je v lasti njene hčere, predložila cenitev iz leta 2017. Vendar pa zgolj predložitev navedene cenitve ne zadošča kot izkaz ključnih dejstev, ki bi v zvezi z zatrjevanim bodočim poplačilom dolžničinih dolgov iz prodaje navedene nepremičnine lahko predstavljala posebno upravičen razlog za odlog izvršbe iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, tj. velike verjetnosti, da bodo dolžničini dolgovi s kupnino, dobljeno za prodajo navedene nepremičnine, poplačani v obdobju treh mesecev, za katero se iz tega razloga lahko dovoli odlog (šesti odstavek 74. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik A. A. d.d. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 19. 10. 2021. 2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila dolžnica. Navedla je, da je v podkrepitev zagotovil o poplačilu svojih obveznosti predložila dokazila. Iz cenilnega zapisnika je razvidna vrednost nepremičnine v Z., ki bo po zaključku postopka prodana. Prav tako je navedla, da bi želel tudi njen partner uveljaviti svoj delež za delo, ki ga je vložil v hišo. Poudarila je, da je nepremičnina, ki je predmet izvršbe, njen edini dom in se bo, če bo prišlo do prodaje, znašla na ulici z bolnim partnerjem in njenimi. Prav tako je trdila, da je vrednost nepremičnine po sedanjih tržnih vrednosti bistveno višja od ocenjene vrednosti, in sicer vsaj 90.000,00 EUR in ne le 69.500,00 EUR. Če bo nepremičnina na dražbi prodana za kupnino v višini polovice ocenjene vrednosti, pa ne le, da bo izgubila dom, ampak bo tudi premoženjsko oškodovana, kupec, ki ima kapital, pa se bo na njen račun bogato okoristil. Smiselno se je zavzemala za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njenemu predlogu za odlog izvršbe.

3. Upniki v vodilni in pristopljenih zadevah so v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotovali in predlagal njeno zavrnitev. Upnik v vodilni zadevi je zahteval tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbena navedba, da je dolžnica v dokaz svojih navedb v zvezi s tem, da bo svoje dolgove do upnikov poplačala iz kupnine za nepremičnino na Hrvaškem, ki je v lasti njene hčere, predložila cenitev iz leta 2017. Vendar pa zgolj predložitev navedene cenitve ne zadošča kot izkaz ključnih dejstev, ki bi v zvezi z zatrjevanim bodočim poplačilom dolžničinih dolgov iz prodaje navedene nepremičnine lahko predstavljala posebno upravičen razlog za odlog izvršbe iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, tj. velike verjetnosti, da bodo dolžničini dolgovi s kupnino, dobljeno za prodajo navedene nepremičnine, poplačani v obdobju treh mesecev, za katero se iz tega razloga lahko dovoli odlog (šesti odstavek 74. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnica v zvezi s tem ni podala niti ustreznih navedb. V predlogu za odlog in njegovi dopolnitvi je namreč navedla, da je hiša v Z. v lasti hčere, da je v postopku etažiranja in da se bo po zaključenem postopku ta del prodal, sredstva pa se bodo namenila za poplačilo njenih dolgov do upnikov. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da se nepremičnina namerava prodati, še ne pomeni, da bo nepremičnina dejansko prodana in za kakšno ceno. Že iz samih navedb dolžnice pa izhaja, da se bo nepremičnina prodajala šele nekoč v prihodnosti, ko bo zaključen postopek etažiranja, pri čemer dolžnica ni navedla, v kakšni fazi ta postopek sploh je in kdaj je mogoče pričakovati njegov zaključek (tudi za podane navedbe pa razen cenitve v hrvaškem jeziku drugih dokazov ni predložila). Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da dolžničina hči, ki je lastnica hiše, ni zavezanka za plačilo dolžničinih dolgov. Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da dolžnica tudi izjave hčere, ki jo je napovedala v dopolnitvi predloga za odlog, v postopku ni podala.

6. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnica tudi drugih posebno upravičenih razlogov, ki bi utemeljevali odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da okoliščine, da dolžnica prejema nizko pokojnino in da je v težki finančni situaciji, ne predstavljajo izjemnih kratkotrajnih okoliščin, zaradi katerih bi oprava takojšnje izvršbe povzročila za dolžnico še posebej nevzdržen položaj oziroma izjemnih kratkotrajnih okoliščin, ki dolžniku začasno onemogočajo izpolnitev obveznosti, ob obstoju katerih bi bili podani pogoji za odlog izvršbe iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ. Prav tako dolžnica odloga ne more doseči z zgolj pavšalnimi in dokazno nepodprtimi navedbami o zdravstvenih težavah, s katerimi naj bi se soočala sama in njen mož. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo (in pritožba tega niti ne izpodbija), da v obravnavani zadevi ni podano očitno nesorazmerje med terjatvami, zaradi katerih se vodi izvršba, in vrednostjo nepremičnine, ki je ugotovljena v višini 69.500,00 EUR, zaradi česar tudi ni pogojev za odlog izvršbe na podlagi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ.

7. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso bistvene dolžničine navedbe o tem, da bo njen mož uveljavljal svoj delež, ki ga je pridobil z delom na nepremičnini. Dolžničin mož lahko morebitne pravice, ki preprečujejo izvršbo, uveljavlja z ugovorom tretjega (tega je po podatkih spisa že vložil, in sicer 14. 3. 2022) in v svojstvu tretjega tudi predlaga odlog izvršbe (73. člen ZIZ). Ni pa to razlog, zaradi katerega bi odlog izvršbe lahko dosegla dolžnica.

8. Za pritožbeno presojo sklepa o odlogu izvršbe tudi niso relevantne navedbe dolžnice o tem, da je dejanska tržna vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe, bistveno višja od ugotovljene tržne vrednosti in da bo v primeru prodaje nepremičnine po takšni ceni oziroma celo po ceni v višini polovice ugotovljene tržne vrednosti oškodovana. Če se je vrednost nepremičnine od dneva prejšnje ugotovitve vrednosti resnično povišala in se bo do dneva, ko bo ponovno razpisana prodaja nepremičnine, precej spremenila, bo imela dolžnica možnost zahtevati, da sodišče ponovno ugotovi vrednost nepremičnine. Takšen predlog bo lahko vložila najpozneje 20 dni pred prodajnim narokom, pri čemer bo morala spremenjeno vrednost izkazati s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine (četrti odstavek 178. člena ZIZ).

9. Pritožbeno sodišče k navedenemu še dodaja, da je v primeru izvršbe na nepremičnino odlog mogoč le do izdaje odredbe o prodaji (četrti odstavek 71. člena ZIZ). V obravnavani zadevi je bila odredba o prodaji na II. javni dražbi, ki je bila razpisana za 20. 10. 2021, izdana 13. 9. 2021, dolžnica pa je predlog za odlog vložila šele 19. 10. 2021. Ker je sodišče prve stopnje razpisano dražbo preklicalo in se prodaja posledično (še) ni opravila, je bila izvršba na nepremičnino vse do danes dejansko odložena. Dolžnica je tako kljub zavrnitvi predloga za odlog pridobila še dodaten čas za ureditev svojega položaja oziroma za ureditev poplačila upnikov, ki naj bi ga po zagotovilih v predlogu za odlog z dne 19. 10. 2021 izvršila v začetku leta 2022. 10. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njenega predloga za odlog izvršbe, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le upnik v vodilni zadevi, ki pa jih mora nositi sam. Ker glede na vsebino pritožbe in glede na vsebino svojega odgovora na pritožbo s tem ni z ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, njegovi stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za postopek, zaradi česar ni podlage, da bi jih sodišče naložilo v plačilo dolžnici (peti odstavek 38. člena ZIZ).