Jedro

Ko sodišče odloča o zvišanju preživnine zaradi spremenjenih razmer, mora v razlogih sodbe navesti v čem se kažejo spremenjene razmere. To pomeni, da mora pri tem upoštevati vse odločilne dejavnike: možnosti staršev in potrebe otrok v času prejšnje določitve prispevka za preživljanje ter v času odločanja o spremembi višine tega prispevka.

Šele nato je upoštevaje sorazmerje med odločilnimi dejavniki mogoče določiti novo višino prispevka za preživljanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugoditvenem delu in izreku o stroških postopka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v nadaljevanju nasprotno tožečo stranko označevalo kot tožečo, nasprotno toženo pa kot toženo stranko.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo najprej dovolilo spremembo tožbe.

Z drugo točko je zavrnilo zahtevek za zvišanje preživnine v obdobju od 1.12.1991 do 31.12.1992. S tretjo točko izpodbijane sodbe je bilo ugodeno zahtevku tako, da je dolžan toženec za S. H. plačevati zvišano preživnino ter ta od 1.4.1999 dalje znaša 70.000,00 SIT, kar pomeni, da mora poleg dosedanjega zneska plačevati še 32.000,00 SIT več. Za posamezna pretekla obdobja od 1.1.1993 do 1.4.1999 pa je sodišče prej navedeni znesek derevaloriziralo ter tožencu naložilo plačilo tako izračunane preživnine. V 4. točki je sodišče podobno odločilo tudi glede preživninske upravičenke mld. U. H., s to razliko da znaša preživninska obveznost toženca od 1.4.1999 dalje 67.000,00 SIT. Prvo sodišče je glede obeh obveznosti odločilo, da je toženec odtlej dalje dolžan plačevati takšne valorizirane zneske, kot bodo določeni na podlagi vsakokratnega sklepa o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestil CSD. Vse do pravnomočnosti zapadle zneske pa je toženec dolžan plačati v 15-ih dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega in neplačanega obroka dalje, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu z zakonitimi zamudnimi obrestmi na roke zakonite zastopnice M. H., v osmih dneh pod izvršbo. Nazadnje je prvo sodišče še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči poravnati 178.236,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1999 dalje.

Zoper ugoditveni del se pritožuje tožena stranka, ki uvlejavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik v obširni pritožbi navaja, da vse okoliščine primera ne utemeljujejo tako znatnega povečanja preživnine (100 %). Sodišče najprej ugotavlja, da se potrebe tožnic niso bistveno spremenile ter sodišče svojo odločitev o tako visokem povišanju utemeljuje zgolj s finančnim stanjem toženca, ki pa je vrh vsega po oceni pritožbe nepravilno ugotovljeno. Pritožnik v zvezi s tem opozarja, da prvo sodišče ni upoštevalo navedb toženca, prav tako pa tudi ne listinske dokumentacije. Na podlagi navedenih dokazov bi namreč sodišče lahko ugotovilo, da poslovanje družbe E. d.o.o. še zdaleč ni tako uspešno, kot izhaja iz nepravilnih ugotovitev prvega sodišča. Družba naj bi bila namreč že dalj časa insolventna ter naj bi imela tudi blokiran žiro račun. Nesprejemljivo naj bi bilo, da sodišče svojo odločitev opira zgolj na navedbe zakonite zastopnice ter celo na časopisne članke. Pritožnik dalje opozarja, da premoženja družbe ni mogoče enačiti s premoženjem preživninskega zavezanca. Pritožnik nadalje navaja, da je velik del stroškov, ki jih zakonita zastopnica všteva v potrebe otrok, plačal on sam (športne in druge dejavnosti, obleke, obutev in drugi hobiji), mati tožnic pa ga je k temu celo nagovarjala, kar dokazuje tudi dopis z dne 21.9.1998. Sodišče za nazaj zato ne bi smelo določati preživnine na način, kot je storilo prvo sodišče. Poleg tega pa je toženec svojima hčerama po svoji volji - a tudi s soglasjem matere - nudil tudi mnoge nadstandardne dobrine kot so smučanje, ples, tenis, dopust ter bi v primeru, če bi sodišče le-te sedaj za nazaj priznalo kot potrebe tožnic in bi moral ustrezne zneske sedaj plačati zakoniti zastopnici, to pomenilo, da jih je plačal dvakrat, zakonita zastopnica pa bi bila na ta način neupravičeno obogatena. Nadalje pritožnik graja odločitev prvega sodišča, ki ni upoštevalo, da se je v vmesnem obdobju tožencu rodil sin, za katerega mora prav tako skrbeti in je potemtakem nelogično, da mora tožnicama plačevati povsem enako realno vrednost preživnine pred in po njegovem rojstvu. Pritožnik nadalje graja dejanske ugotovitve prvega sodišča glede potreb obeh tožnic. Te naj bi bile pretirane ter primeroma navaja, da znašajo potrebe vsake izmed njiju po ugotovitvah sodišča zgolj za oblačila kar 240.000,00 SIT. Ne glede na to, navaja pritožnik, pa sodišče sploh ne obrazlaga v čem vse se kažejo spremenjene okoliščine, ki nalagajo zvišanje preživnine.

Sodišče tudi ni sledilo njegovi izpovedbi glede očitno bistveno izboljšanega stanja matere tožnic. V podkrepitev svojih navedb ponuja dejstvo, da mati gradi hišo. Nadalje pritožnik izpostavlja dejstvo, da od 10.3.1999 mld. U. živi pri njem ter mati zanjo ničesar ne prispeva. Nesprejemljivo bi zato bilo, če bi moral sedaj na roke zakonite zastopnice plačevati še preživnino. Nadalje pritožnik napada še odločitev o stroških, češ, da sta tožnici uspeli le polovično.

Naposled pa ugovarja tudi pooblastilu materi za zastopanje S. H., saj naj bi pooblastilo ne bilo notarsko overjeno. Ne glede na to pa S. H. ni nikoli za zastopanje pooblastila T. A. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pravni temelj za obravnavano zadevo določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR v 79. členu. Višino prispevka za preživljanje se tako določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Tako določen znesek pa je kasneje mogoče prilagoditi spremenjenim razmeram. Spremenjene razmere se seveda nanašajo na zgoraj navedene odločilne kriterije za določitev zneska preživnine (možnosti obeh staršev in otrokove potrebe). Ko sodišče odloča o spremembi višine preživninske obveznosti mora torej ugotoviti v čem se je sorazmerje med tremi odločilnimi dejavniki spremenilo oziroma ali tako ugotovljeno sorazmerje na podlagi povečanja tako možnosti zavezancev kot potreb upravičencev narekuje zvišanje preživnine. Predpogoj za takšno ugotavljanje pa je, da sodišče ugotovi, kakšne so bile možnosti staršev in potrebe otrok tako pred kot po nastanku spremenjenih razmer. Vse navedeno so tudi razlogi, ki morajo biti navedeni v sodbi, s katero se višina prispevka za preživljanje spremeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba tem zakonitim pogojem ne ustreza in je vsled tega tudi ni mogoče preizkusiti. Glede materialnih možnosti matere obeh tožnic je prvo sodišče sicer navedlo, da je bila v času razveze nezaposlena ter je imela kasneje obrt sedaj pa je družbenica d.o.o., vendar pa je umanjkal za odločitev bistveni del. Iz izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, kakšne dohodke mati tožnic prejema. Tako tudi ni razvidno, niti kakšne so njene možnosti sedaj, kakor tudi ne kakšne so bile v času razveze. Tako k ugotovitvi tega odločilnega dejstva tudi ne morejo prispevati ugotovitve o kolektivnih potrebah njenega gospodinjstva.

Nadalje je napačno tudi enačenje premoženja družbe, katere družbenik je toženec, in njegovega lastnega premoženja. Preživninski zavezanec je namreč le toženec in ne gospodarska družba. V tej zvezi je pomembno le to, kakšno finančno korist toženec od te družbe ima, saj zgolj to vpliva na njegove preživninske možnosti. Te pa so njegov osebni dohodek (saj je v družbi tudi zaposlen kot direktor) ter kapitalski dobiček, ki ga na podlagi svojega deleža prejema. Pravilno je sicer stališče, da je potrebno upoštevati tudi druge materialne bonitete, ki jih ima toženec na podlagi svojega položaja v gospodarskem podjetju, vendar pa morajo biti le-te dokazane, poleg tega pa pri tem ni moč upoštevati finančnih sredstev, ki jih toženec porabi za opravljanje svoje službene dejavnosti. Ne glede na vse navedeno pa toženec v pritožbi izpostavlja, da poslovanje njegove družbe ni več tako uspešno ter v podkrepitev ponuja tudi dokaz.

Njihov žiro račun naj bi bil namreč dalj časa blokiran. Navedeno pa pritožbenemu sodišču vzbuja dvom o uspešnem poslovanju, ki ga ugotavlja prvo sodišče. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da rojstvo toženčevega otroka nedvomno vpliva na njegove preživninske možnosti in tega dejstva ni mogoče uravnovesiti s pavšalnimi ugotovitvami o uspešnosti poslovanja njegove družbe.

Ob ugotovitvi potreb obeh tožnic velja najprej pripomniti, da so te nadstandardne ter jim je mogoče ugoditi šele ob poprejšnji ugotovitvi ustrezajoče dobrih možnosti obeh staršev. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je prvo sodišče zagotavljanje teh potreb razdelilo med starša v razmerju 70:30. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih ter je tudi ni mogoče preizkusiti. Zato je bilo potrebno izpodbijano odločbo v ugoditvenem delu razveljaviti (354. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. točko 339/2 člena ZPP). Ker o zadevi tako še ni odločeno, deli izrek o stroških isto usodo. Zadevo je v tem obsegu zato pritožbeno sodišče vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje predvsem ugotovi, kakšne so možnosti matere tožnic. Vnovič naj tudi pretehta vse razpoložljive dokaze glede preživninskih možnosti toženca; pri čemer pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je treba pri tem upoštevati tudi spremenjeno situacijo, ki je med tem pravdnim postopkom nastala z rojstvom njegovega sina, poslovanje toženčeve družbe pa naj upošteva le toliko, kolikor so s tem povečani dohodki samega toženca. Prvo sodišče naj nato potrebam obeh tožnic ugodi tudi upoštevaje objektivizacijo v luči krajevnih običajev, saj je nadstandardnim željam in navadam moč ugoditi le, če temu ustrezajo materialne danosti staršev. Na tej podlagi naj prvo sodišče ugotovi v čem se kažejo spremenjene razmere, ki utemeljujejo prilagoditev prispevka za preživljanje ter nato določi znesek, upoštevaje sorazmerje med vsemi odločilnimi dejavniki. Nadalje ni odveč tudi napotek, da ni mogoče šteti za darilo, kar je bilo dano za zadovoljevanje otrokovih potreb s soglasjem oziroma celo pisno prošnjo matere. Sodišče naj torej pri odmeri preživnine za pretekla obdobja upošteva tovrstne izdatke kot že plačano preživnino. Vsa ostala neodplačana razpolaganja toženca v korist tožnic pa je v skladu z obstoječo sodno prakso šteti kot darilo. Slednje pa ne velja za tisto, kar je bilo dano polnoletnemu (131/1 čl. ZZZDR), pod pogojem da sodi v okvir preživljanja.

Pritoženo sodišče pa si v zvezi s tem dovoljuje še pripombo, da ugodja, ki ga je toženec kot nadstandardno dobrino nudil tožnicama ni možno vračunavati v njune pretekle potrebe (Za ponazoritev: Če je toženec tožnicama po lastni volji omogočil smučanje, tedaj zakonita zastonica ne more terjati še plačila te vrednosti, češ da smučanje sodi v okvir njunih potreb). Nazadnje pa pritoženo sodiišče še dodaja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila odvetnica T. A. pooblaščena za zastopanje polnoletne S. H..