Jedro

Neutemeljena je začasna odredba, ki želi zadržati učinkovanje že nastalih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker so učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastali že z vročitvijo odpovedi (npr. začetek teka odpovednega roka po 93. čl. ZDR, začetek 30 dnevnega roka za sodno varstvo po 3. odst. 204. čl. ZDR).

V primeru izdaje začasne odredbe, kot jo omogoča 85. čl. ZDR, se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Začasna odredba ne vpliva na nastanek pravnih posledic odpovedi, ki so nastopile že z vročitvijo te odpovedi delavcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je sprejela Območna organizacija SKEI za Koroško, št. 30/2003-SKEI z dne 22.8.2003 in s katero se tožeči stranki D. H., odpoveduje pogodba o zaposlitvi se zadrži do odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari" z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je do odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari zadržalo učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je sprejela Območna organizacija SKEI za Koroško št. 30/2003-SKEI z dne 22.8.2003 in s katero se tožniku odpoveduje pogodba o zaposlitvi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da za izdajo začasne odredbe oz. za zadržanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso podani pogoji. Po mnenju tožene stranke je odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana v skladu z zakonom, saj so se stranke za takšen način odpovedi že v bistvu prej dogovorile.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

V skladu s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke lahko izda sodišče začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, če so izpolnjeni pogoji iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/2001, 75/2002), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev. V obravnavani zadevi je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi 1. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

Novi ZDR je (drugače kot prej veljavni zakon, ki je urejal delovna razmerja) med delavcem in delodajalcem vzpostavil pogodbeno razmerje z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, iz razloga, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. 1. odst. 11. čl. ZDR je glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi napotil na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. To pomeni, da se za presojo vprašanj v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki jih ne ureja ZDR oz. drug zakon, uporabljajo načela oz. splošna pravila, ki veljajo za obligacijska razmerja.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski pravni akt ene od pogodbenih strank, s katerim pogodbena stranka manifestira svojo voljo po prenehanju pogodbenega razmerja. Ta volja mora biti izražena v pisni obliki (1. odst. 86. čl. ZDR), pri čemer pa prične odpoved učinkovati šele, ko je vročena nasprotni stranki (87. čl. ZDR, smiselno tudi 333. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01). Vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima določene pravne posledice (npr. začetek teka odpovednega roka po 93. čl. ZDR, začetek 30 dnevnega roka za sodno varstvo po 3. odst. 204. čl. ZDR). Ker so učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastali že z vročitvijo, zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s tem pa tudi zadržanje pravnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so že nastale) po stališču pritožbenega sodišča ne pride v poštev. Ob upoštevanju navedenega pa je neutemeljena tudi začasna odredba, kot jo je predlagal tožnik in sicer tudi v primeru obstoja predpostavk in pogojev za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ. Predlagana začasna odredba, ki želi zadržati učinkovanje že nastalih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi služila svojemu namenu, kot ga za izdajo začasne odredbe opredeljuje ZIZ (zagotovitev možnosti morebitne kasnejše izvršbe, v določenih primerih tudi začasna ureditev spornega pravnega razmerja). Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo predlagano začasno odredbo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da predlagane začasne odredbe ni mogoče enačiti z začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je kot novo vrsto začasne odredbe določil 85. čl. ZDR. Do navedene začasne odredbe lahko pride (ob izpolnjevanju pogojev iz 84. in 85. čl. ZDR) v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru izdaje začasne odredbe, kot jo omogoča 85. čl. ZDR, se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 85. čl. ZDR je lahko torej učinek prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadržan do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, bo lahko učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadržano tudi do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pa ne bo vplivalo na nastanek pravnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so nastopile že z vročitvijo te odpovedi delavcu. Tako bo npr. kljub zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pričel teči odpovedni rok, saj prične le-ta teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. čl. ZDR), ne glede na morebitno odločitev sodišča v zvezi z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (tožnik uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) verjetno izkazana. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je iz dosedanjega postopka zaključiti, da tožena stranka pri sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v skladu s 5. odst. 88. čl. ZDR. Po navedeni določbi mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in nakasnjeje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz listinske dokumentacije je tako razbrati, da je tožena stranka prenehanje potreb po opravljanju dela tožnika ugotovila že v juliju 2002 (sklep z dne 4.7.2002, ki je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 4) naveden kot razlog za odpoved). Glede na to je zaključiti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dana po poteku zakonsko določenega objektivnega roka. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi se z izdajo začasne odredbe preprečila uporaba sile, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve predvideva 2. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ravnanja tožene stranke, ki je izdala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odredbo, da tožnik ne prihaja na delo, ter da mu je vstop v poslovne prostore delodajalca dovoljen le s predhodnim dovoljenjem predsednika OO (predmetna odredba sicer nima pravne podlage v ZDR, saj ne gre za primer prepovedi opravljanja dela po 4. odst. 85. čl. ZDR, kar pomeni, da je nezakonita) ni mogoče opredeliti kot uporabe sile, ki bi bila preprečena z izdajo predlagane odredbe. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik sploh ni navajal, kakšna sila naj bi bila preprečena s predlagano začasno odredbo, čeprav je na podlagi 2. odst. 272. čl. ZIZ na njemu, da verjetno izkaže to predpostavko kot razlog za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.