Jedro

V skladu z določbo 3. odstavka 54. člena ZUP se za zastopanje lahko pooblasti tudi pravno osebo, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka. Navedeno izhaja tudi iz določb ZGO-1, ki se nanašajo na projektanta. Ta je po določbi 4.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju. Po 5. točki istega člena je projektiranje izdelovanje projektne dokumentacije in z njim povezano tehnično svetovanje, slednje pa po 5.4. točki predstavlja svetovanje in zastopanje investitorja v zvezi z graditvijo objektov.

V skladu s 1. odstavkom 88. člena ZUP se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. Po 3. odstavku istega člena v primeru, če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih.

Za izdajo gradbenega dovoljenja mora biti skupno izpolnjenih več pogojev, med drugim, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). To pomeni, da bi lahko upravni organ izdal gradbeno dovoljenje v obravnavanem primeru le, če bi na podlagi predloženega PGD ugotovil, da načrtovani objekt izpolnjuje vse pogoje, ki jih za te vrste objektov predpisuje PUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo hleva za konje na zemljišču parc. št. 146/1 in 146/7 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da navedeni zemljišči ležita v območju urejanja J4/S1/1-ve, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto Jesenice (planska celota J1, J2, J3 in J4) (v nadaljevanju PUP). Ta v 10. členu v ureditveni enoti z oznako ve dopušča novogradnje gospodarskih poslopij, vendar pa tožnikov objekt ne izpolnjuje oblikovnih zahtev, ki so v skladu z 31. členom PUP opredeljene v določbah, ki veljajo za gospodarska poslopja v ureditveni enoti v – vaško jedro. Tloris tožnikovega objekta je 8,25 m x 5,7 m, kar predstavlja razmerje 1:1,45, medtem ko je zahtevano vsaj 1:1,5. Njegovo streho sestavlja delno dvokapnica, katere del ima naklon 46,7°, del pa 5,4°, medtem ko je del strehe enokapnica v naklonu 28°, morala pa bi biti simetrična z enakim naklonom strešin 35° do 45°. Poleg tega je iz priloge vodilne mape – prometna ureditev, ki je bila priložena pritožbi 26. 10. 2007, razvidno, da je širina dostopa v delu, ki poteka preko zemljišč posega, od 2 m do 2,5 m, kar je manj od predpisane širine dovoza 3,5 m. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih podrobneje opisuje, zakaj načrtovani objekt ni v skladu s pogoji za oblikovanje, določenimi v 33. členu PUP. Ne strinja se s tožnikovim ugovorom, da so mu bile v postopku kršene pravice, ker njegov pooblaščenec ni bil vabljen na ustno obravnavo in je bila zadeva prepuščena neuki stranki. V zvezi s tem pojasnjuje, da je prvostopenjski organ na ustno obravnavo res napačno povabil projektanta, ki je sicer tožnikov pooblaščenec, vendar tožnik zaradi tega ni bil prizadet v pravicah, saj je sam sodeloval na ustni obravnavi. Ker je potem, ko je bil seznanjen, v katerih delih projekt ni izdelan v skladu s PUP, izjavil, da bo uredil vse potrebno za legalizacijo gradnje, ni razvidno, v čem bi bil zaveden. Glede na izrecno navedbo v pooblastilu z dne 27. 7. 2005 je bila odločba vročena tožniku in ne projektantu kot njegovemu pooblaščencu. V zaključku pritožbeni organ še poudarja, da v projektu drugačen dovoz k objektu ni bil predviden, zato tovrstni ugovori v postopku ne morejo biti uspešni. Prav tako ni bil potreben niti ogled, saj je bilo mogoče vsa odločilna dejstva ugotoviti iz predloženih listin spisa.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je upravni organ v zadevi bistveno kršil določila postopka, ker k obravnavi ni povabil obeh njegovih pooblaščencev, to je Ateljeja ... in odvetnika. Oba sta imela pooblastilo za njegovo zastopanje v postopku. Na obravnavo odvetnik ni bil povabljen, s čimer je upravni organ zadevo prepustil neuki stranki in je pri tem tožnika tudi zavedel. Pooblaščenca o „razlogih seznanitve“ nista bila seznanjena. Nadalje se ne strinja z ugotovitvami v izpodbijani odločbi. Med drugim je bilo že na ustni obravnavi pojasnjeno, da se do hleva dostopa po dveh poteh. Upravni organ pa ni opravil niti ogleda, da bi se o tem lahko prepričal. Ogled bi moral biti opravljen tudi zato, da bi lahko upravni organ izpolnil zahtevo drugostopenjskega organa, da ugotovi, po katerem zemljišču bo investitor dostopal do sporne gradnje. V nadaljevanju se tožniku zdi zanimivo, da je organ na podlagi predložene projektne dokumentacije s prvotno odločbo ugotovil, da so podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, kasneje pa ne več, čeprav se PUP v tem času ni spreminjal. Nadalje pojasnjuje, da je gabarite prilagodil obstoječi hiši in da razmerje stranic 1:1,45 po zaokrožitvi predstavlja vrednost 1:1,5. Če bi bila upoštevana vertikalna projekcija objekta, bi razmerje celo preseglo predpisano. Organ namreč pri izračunih enkrat upošteva vertikalno projekcijo skrajnih robov strehe, drugič pa tloris objekta. Navaja, da se hlev oblikovno sklada s sosednjim objektom, s katerim se stika, zato je podal izjavo, da ne namerava spremeniti PGD, kar se lahko razume, da ne namerava spremeniti objekta. Meni, da bi bilo nesmiselno popravljati PGD, ki bi upošteval navedene zahteve, ob morebitni izvedbi pa bi predstavljal izrazito neusklajenost s sosednjim objektom. Prizidek s simetrično dvokapnico bi namreč deloval kot tujek, kar pa po njegovem mnenju gotovo ni namen PUP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, da vrne zadevo v nov postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Kot navaja v tožbi in to ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v predložene upravne spise, sta tožnika v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zastopala pooblaščenca – odvetnik in Atelje P. d.o.o.. Slednji je projektant, ki je izdelal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), na podlagi katerega je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja. Iz upravnih spisov je razvidno tudi, da je upravni organ vabilo za ustno obravnavo, razpisano za 20. 6. 2008, vročil Ateljeju P., ki je vabilo prejel 10. 6. 2008 (razvidno iz povratnice). To v zadevi niti ni sporno, saj tožnik navaja le, da na obravnavo ni bil povabljen odvetnik. Poleg tega iz zapisnika o navedeni ustni obravnavi izhaja še, da je upravni organ uvodoma ugotovil, da je bilo vabilo stranki pravilno vročeno in da se je namesto pooblaščenca ustne obravnave udeležil investitor. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, kar kaže, da se je takrat očitno strinjal z ugotovitvijo o pravilni vročitvi vabila stranki oz. da ni imel pomislekov o sodelovanju na ustni obravnavi.

V skladu z določbo 3. odstavka 54. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) se za zastopanje lahko pooblasti tudi pravno osebo, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka. Navedeno izhaja tudi iz določb Zakona o graditvi objektov, (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZGO-1), ki se nanašajo na projektanta. Ta je po določbi 4.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 pravna ali fizična oseba, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve pri projektiranju. Po 5. točki istega člena je projektiranje izdelovanje projektne dokumentacije in z njim povezano tehnično svetovanje, slednje pa po 5.4. točki predstavlja svetovanje in zastopanje investitorja v zvezi z graditvijo objektov.

Glede na navedene določbe sodišče nima pomislekov – tudi sicer tožnik tega ne izpodbija -, da je bilo podjetje Atelje P. d.o.o. kot projektant v obravnavanem postopku tožnikov upravičeni pooblaščenec. V skladu s 1. odstavkom 88. člena ZUP pa se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. Po 3. odstavku istega člena v primeru, če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih. Navedeno pomeni, da upravni organ vabila za ustno obravnavo ni bil dolžan vročiti obema pooblaščencema, torej poleg Ateljeju P. tudi odvetniku ...

Ker v zadevi ni sporno, da je eden od pooblaščencev vabilo prejel, kljub temu pa se ustne obravnave ni udeležil in je namesto njega nanjo pristopil tožnik, so neutemeljene nadaljnje trditve, da je upravni organ vodil postopek brez pooblaščencev in zadevo prepustil neuki stranki. Stranka lahko namreč kljub pooblaščencu še naprej tudi sama opravlja dejanja v postopku (3. odstavek 53. člena ZUP), se npr. udeleži obravnave. Zaradi tega organ v obravnavanem primeru ni bil dolžan posebej seznanjati pooblaščencev z vsebino opravljene ustne obravnave, na kateri je, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, tožnika seznanil z razlogi, ki so bili nato podlaga za izdajo odločbe. To bi moral storiti tožnik, ki se zato ne more uspešno sklicevati na kršitev svojih postopkovnih pravic.

Tudi kar zadeva vsebinsko odločitev v zadevi, se sodišče v celoti strinja z razlogi o neskladnosti načrtovane gradnje z določbami PUP (Uradni list RS, št. 131/04 in naslednji), s katerimi sta upravna organa obeh stopenj zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe zato le še poudarja, da mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja skupno izpolnjenih več pogojev, med drugim, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). To pomeni, da bi lahko upravni organ izdal gradbeno dovoljenje v obravnavanem primeru le, če bi na podlagi predloženega PGD ugotovil, da načrtovani objekt izpolnjuje vse pogoje, ki jih za te vrste objekt predpisuje PUP. Že če eden od njih ni izpolnjen, v zadevi ni mogoče izdati pozitivne odločbe. Sodišče glede tega ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve, da streha njegovega objekta ne ustreza pogoju iz 33. člena PUP (temu, da morajo biti strešine v enakem naklonu v razponu 35° do 45°). Nasprotno, v tožbi celo izraža svoje stališče, da bi bilo nesmiselno popravljati PGD, ki bi ob morebitni izvedbi predstavljal izrazito neusklajenost s sosednjim objektom. Že navedeno je zadosten razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Očitno neutemeljena je tudi trditev, da ni razvidno, katere predpise naj bi organ poleg PUP uporabil, konkretno se sklicuje na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji). Tožnik ne pojasni, zakaj bi moral biti v zadevi uporabljen še drug predpis, zato sodišče v zvezi z omenjenim pravilnikom le pojasnjuje, da so morali objekti, za katere je prišla v poštev uporaba njegovih določb, pri gradnji izpolnjevati pogoje glede oblikovanja, določenimi v izvedbenem prostorskem aktu (3. točka 19. člena pravilnika). Tudi pravilnik torej odkazuje na uporabo PUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.