Jedro

Čim se z zakonom izrecno prizna status posestnika tudi dediču, veljajo vsi pravni učiniki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti tudi za dediča (primerjaj 5.odst. 28.čl. ZTLR, po katerem postane dedič dobroverni posestnik od trenutka, ko se uvede dedovanje, tudi v primeru, če je bil zapustnik nedobroverni posestnik, dedič pa tega ni vedel in tudi ni mogel vedeti; priposestvovalna doba začne teči od trenutka, ko se uvede dedovanje).

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice zavrnilo (točka I izreka) r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele št. 2546, njiva v izmeri 176 m2, vpisana v vl.št. 46 k.o. B. in je tožena stranka dolžna tožniku izdati primerno listino, sposobno za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ker je sodišče prve stopnje združilo to pravdo s pravdo zaradi motenja posesti, je odločilo, da se toženi stranki prepoveduje vsakršno delo vključno z vstopom ali dovozom na parcelo št. 2546 k.o. B., kakor tudi na kakršenkoli drugi način nadalje motiti tožnika pri njegovi posesti te parcele št. 2546. Zavrnilo pa je preostali del tožbenega zahtevka s katerim je tožnik zahteval, da se toženko za vsak primer posebej, če ga bo storila, kar lahko tožnik dokaže s sliko, pričo, ugotovitvijo, policijo in dokazom, takoj kaznuje s kaznijo 300.000,00 SIT, katero je dolžna plačati na njegov transakcijski račun. Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da mora toženka tožniku povrniti nastale pravdne stroške v znesku 38.641,38 SIT.

Zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, se je pritožil tožnik. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker meni, da ni dovolj vestno in skrbno presodilo dokaze, kot tudi, da ni opravilo ogleda in da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Nadalje sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna parcela št. 2546 k.o. B. bila vedno v posesti staršev tožnika in toženke. Po 73.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) postane dedič ex lege posestnik stvari v trenutku zapustnikove smrti. Sodišče prve stopnje se o tem ni izjasnilo, ampak je ugotovilo, da je tožnik posestnik parcele od leta 1995, njegova mati pa je umrla že v letu 1984. Tožnik se pri takšni odločitvi upravičeno vpraša, kdaj je posest izgubil in kdaj jo je ponovno pridobil, kajti danes posest ima. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri tem, da bi si sodišče prve stopnje moralo sporno parcelo ogledati, ne le zaradi njene mikro lokacije oziroma lege, ampak tudi iz drugih pomembnih razlogov. Tudi zaradi pričanja nekaterih prič, predvsem tistih, ki so krivo pričale in na tak način škodovale tožniku, da bi se preverila verodostojnost pričanja. Tudi izpovedbe prič, ki so povedale, da je toženka v obdobju od 1984 do 1995 sporno parcelo obdelovala, niso prepričljive. Če niso izpovedovale enako glede letnic, kljub temu pa jim je sodišče verjelo tudi zato, ker naj bi tožnik stalno stanoval v L., kjer je vse do leta 1995 služboval ko univerzitetni profesor. Ni logike, da tožnik ne bi imel podedovano zemljišče v posesti le zato, ker je stanoval v L. Na B. je prihajal tedensko in za svoja zemljišča skrbel v okviru možnosti in na krajevno običajen način. Sodišče tudi za toženko ne zapiše kdaj je postala posestnik sporne parcele in kdaj je nehala biti posestnik. Sedaj trenutno je posestnik sporne parcele tožnik. V nadaljevanju pritožbe pa tožnik opisuje, kako in kdo je sporno parcelo obdeloval ter na kakšen način. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zato tudi materialnega prava ni pravilno uporabilo, pritožbenemu sodišču pritožnik predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Ne gre sicer za sodbo, ki bi bila obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, kot to zatrjuje pritožba, se pa pritožbeno sodišče strinja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje prav zaradi zmotne materialnopravne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da tožnik ni izkazal dobo potrebno za priposestvovanje, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je namreč, da je tožnik posest sporne nepremičnine pridobil šele v letu 1995, priposestvovalna doba do vložitve tožbe pa ni potekla. Tožnik upravičeno graja takšno odločitev sodišča prve stopnje, kajti že tekom postopka in tudi sedaj v pritožbi je izrecno navajal, da je njegova mati umrla v letu 1984 in da je s smrtjo matere postal posestnik sporne nepremičnine. Pri tem se sklicuje na določbo takrat veljavnega 73.čl. ZTLR, kateri določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče prve stopnje tega zakonskega določila ni upoštevalo, ampak je nepravilno štelo, da je tožnik postal posestnik nepremičnine takrat, ko je pridobil dejansko oblast nad stvarjo in to naj bi bilo šele v letu 1995. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da čim se z zakonom izrecno prizna status posestnika tudi dediču, veljajo vsi pravni učiniki, ki jih zakon veže na dejstvo posesti tudi za dediča (primerjaj 5.odst. 28.čl. ZTLR po katerem postane dedič dobroverni posestnik od trenutka, ko se uvede dedovanje, tudi v primeru, če je bil zapustnik nedobroveren posestnik, dedič pa tega ni vedel in tudi ni mogel vedeti; priposestvovalna doba začne teči od trenutka, ko se uvede dedovanje). Tožnik je torej s toženko, ki je njegova sestra in tudi dedinja po materi, postal soposestnik sporne nepremičnine ne glede na to, ali je imela po zapustničini smrti samo ona neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Sicer pa tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, na kar pritožba tudi pravilno opozarja. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik postal posestnik sporne nepremičnine v trenutku smrti njegove matere, ni ugotavljalo predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Posebni napotki niso potrebni, ker ti izhajajo iz obrazložitve tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).