Jedro

Pri presoji zakonitosti inšpekcijskega ukrepa stanovanjske inšpekcije, odrejenega na podlagi Stanovanjskega zakona, ni pomembno dejstvo, da je stanovanjski objekt, na katerega se ukrep nanaša, tudi kulturni spomenik. Namen inšpekcijskega ukrepanja po Stanovanjskem zakonu je zagotoviti normalno rabo skupnih prostorov, objektov in naprav. V Zakonu o kulturni dediščini pa ima drug inšpekcijski organ pooblastila za inšpekcijsko ukrepanje zaradi zavarovanja kulturne dediščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiške stanovanjske inšpekcije, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 26.4.2000, s katero je bil lastnikom stanovanjske hiše ..., odrejen inšpekcijski ukrep, in sicer, da morajo v roku 12 mesecev od dokončnosti te odločbe zagotoviti naslednja vzdrževalna dela na več stanovanjski hiši : zamenjati preperele, nalomljene in nagnite letve pri poševni strešni konstrukciji, nadomestiti poškodovane strešnike z novimi in preložiti ostale strešnike tako, da streha ne bo zamakala, zamenjati oziroma popraviti poškodovane in dotrajane kleparske izdelke na strehi in ob njej.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za odločitev. Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da lastniki niso zagotovili potrebnih del, s tem pa so onemogočili normalno rabo strehe kot skupnega dela navedene stanovanjske hiše. Na tej podlagi je lastnikom utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep. Pravna podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa je določba 105. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 21/94, 23/96). Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izrek ni dovolj določen in je zato neizvršljiv. V izreku namreč ni navedeno le, kot navaja tožnica, da so lastniki dolžni zagotoviti nujna vzdrževalna dela, ampak so dela natančno določena. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da pri določitvi roka za izvršitev del ni v zadostni meri upoštevan čas za pridobitev ustreznih dovoljenj, potrebnih za v izreku navedena dela. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) mora namreč upravni organ izdati odločbo čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je stranka izročila pravilno sestavljeno zahtevo, oziroma najpozneje v dveh mesecih, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da izrek prvostopne odločbe ni dovolj določen. Prav tako vztraja pri tožbenem ugovoru, da bi moral biti pri določitvi roka upoštevan čas, potreben za pridobitev ustreznih dovoljenj in ker ta čas ni upoštevan, je rok neprimeren. Ker je predmet inšpekcijskega ukrepanja objekt, ki je kulturno zgodovinski spomenik, je vprašanje, ali so vzdrževalna dela odrejena s sporno inšpekcijsko odločbo sploh dopustna, predhodno vprašanje, ki bi moralo biti rešeno pred izdajo odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka ter stranke z interesom v tem upravnem sporu A.A., H.H., D.D., S.S., V.V., R.R., in K.K. na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 105. člena SZ, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Tožnica se moti, ko meni, da je vprašanje dopustnosti del, odrejenih tožniku s sporno inšpekcijsko odločbo, predhodno vprašanje. Podlaga za odreditev spornega inšpekcijskega ukrepa je določba 105. člena SZ. Po navedeni določbi inšpekcijski organ z odločbo odredi rok za izvedbo potrebnih del oziroma odklonitev motenj v primeru, če lastnik stanovanja ali stanovanjske hiše ne zagotovi, da so stanovanje ter skupni prostori, deli, objekti in naprave, usposobljeni za normalno rabo oziroma normalno rabo onemogoča. V navedeni določbi ima torej inšpektor pooblastilo za odreditev inšpekcijskega ukrepa, kakršen je bil odrejen tožnici. Edini pogoj za odreditev inšpekcijskega ukrepa po tej določbi je ugotovitev, da je izvedba del potrebna za normalno rabo objekta ali njegovih skupnih delov. In ker je bilo to v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča inšpekcijski ukrep utemeljen. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi tožbene ugovore, ki jih tožnica uveljavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da so ti neutemeljeni in z razlogi za tako presojo. Rok za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za izvedbo odrejenih del se vključuje v rok za izpolnitev obveznosti, ta pa se na zahtevo lahko tudi podaljša. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati dejstvo, da je stanovanjski objekt, na katerega se nanaša sporni inšpekcijski ukrep, zgodovinski spomenik. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvrševanjem SZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravljajo organi republiške stanovanjske inšpekcije, ki pri opravljanju tega nadzorstva samostojno odredijo inšpekcijske ukrepe, predvidene z navedenim zakonom. Namen inšpekcijskega ukrepanja je uresničevanje določb SZ, med temi pa je tudi določba, po kateri so lastniki dolžni zagotoviti, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave usposobljeni za normalno uporabo. Zaradi uresničevanja navedene določbe ima organ stanovanjske inšpekcije pooblastilo za inšpekcijsko ukrepanje. Če je stanovanjski objekt hkrati kulturna dediščina, tak objekt uživa posebno varstvo po določbah Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99). Tudi navedeni zakon predvideva inšpekcijsko ukrepanje zoper lastnike, med drugim tudi odreditev potrebnih del v primeru, če se ugotovi, da obstaja neposredna nevarnost poškodovanja ali je že nastala škoda na spomeniku. Za tak ukrep je pooblaščen drug inšpekcijski organ - inšpektorat za področje kulturne dediščine.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovori niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.