Jedro

Obsojenec, ki z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključku sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev in njegovega priznanja krivde, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 6. 2012 spoznalo obsojenega D. T. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora (ki jo bo prestajal v Zavodu za prestajanje kazni Maribor), v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 23. 1. 2012 dalje, ter stransko kazen 500 dnevnih zneskov (10.000 EUR denarne kazni), ki se bo izvršila tako, da bo obsojenec opravil 500 ur dela v splošno korist v roku šest mesecev po dnevu odpusta s prestajanja kazni; po 74. členu KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist v višini 32.000 EUR ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 9. 2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 11. 12. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev in ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi navaja, da je krivdo priznal samo zaradi nižje kazni, kar pa ne pomeni, da je storil očitano kaznivo dejanje. Na podlagi njegovega priznanja sta sodišči sklepali, da je P. M. prodajal drogo, kar pa je slednji na sodišču zanikal. Ni priznal višine premoženjske koristi, ki mu je bila naložena v plačilo, ker je ni bil deležen, kot mu je bilo očitano. Iz izjave P. M. (katerega notarsko overjeno izjavo prilaga zahtevi za varstvo zakonitosti) izhaja, da je prejel on denar od tajnega policijskega sodelavca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 13. 2. 2013, meni, da zahteva ni utemeljena. Zahteva odpira vprašanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nobena izmed obsojenčevih navedb, ki bi nakazovale kršitev zakona, pa ni toliko konkretizirana, da bi se bilo do nje mogoče opredeliti. Obsojenec je bil z odgovorom državne tožilke seznanjen ter se je o njem izjavil z vlogo z dne 21. 2. 2013. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ugotavlja: da je specializirano državno tožilstvo dne 21. 3. 2012 zoper obtožene E. A., P. M., B. M. in D. T. vložilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 – neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, storjenega v hudodelski združbi; da so obtoženi E. A., P. M., B. M. in D. T. na predobravnavnem naroku dne 1. 6. 2012 izjavili, da vsebino obtožbe razumejo; da so na predobravnavnem naroku dne 1. 6. 2012 obtoženi E. A., P. M. in B. M. krivdo priznali; da je na predobravnavnem naroku dne 14. 6. 2012 obtoženi D. T. ponovno izjavil, da obtožbo razume in je po danem mu pravnem pouku (3. do 5. točka tretjega odstavka 285. a člena ZKP) v navzočnosti svojega zagovornika izjavil, da krivdo po obtožbi priznava in da je sodišče s sklepom priznanje obtoženca na tem naroku sprejelo; da je bil dne 29. 6. 2012 opravljen narok za izrek kazenske sankcije obsojencu, na katerem so bili obtoženec in priče (P. P., F. B., P. M. in E. A.) zaslišani o okoliščinah, pomembnih za izrek kazenske sankcije ter je sodišče za tem s sodbo obsojenemu D. T. izreklo (s strani državnega tožilca predlagano) kazen zapora, stransko denarno kazen, mu odvzelo premoženjsko korist, ki si jo je pridobil z izvršitvijo kaznivega dejanja (prodajo kokaina) ter ga oprostilo plačila stroškov postopka.

6. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje stran 8 in 9, sodba sodišča druge stopnje točke 5 do 7), sodišče glede odvzema premoženjske koristi obsojencu, ni sledilo njegovemu zagovoru na naroku za izrek kazenske sankcije, da je drogo le hranil, niti ni sledilo na tem naroku spremenjenim izpovedbam soobsojencev, temveč je sledilo priznanju krivde, kot so ga vsi štirje obsojenci glede obtožbenih očitkov podali pred sodiščem in zaključilo (kljub na naroku za izrek kazenske sankcije obsojenemu D. T. spremenjeni izpovedbi soobsojenega M.), da je bil v primerih, opisanih pod točkami 2, 3 in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje prodajalec droge D. T. Zato mu je s sodbo odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno z izvršitvijo dejanj, opisanih pod točkama 2 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje – prodajo kokaina soobsojenemu M. 7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da je krivdo priznal samo zaradi nižje kazni zapora ter da ni dokaza, da je on nabavljal drogo in si s tem pridobil premoženjsko korist; da je bil obsojen na podlagi indicev; da bi sodišče moralo upoštevati izpovedbo soobsojenega P. M. na naroku za izrek kazenske sankcije; da droge ni kupoval od soobsojenega T., temveč od Albancev na Hrvaškem; da si s kaznivim dejanjem ni pridobil premoženjske koristi, ne uveljavlja nobene kršitve zakona. Težišče teh obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja njegovo nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Obsojenec tako s temi navedbami nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključku sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev in njegovega priznanja krivde, da je prepovedano drogo ne le hranil, temveč tudi nabavljal in prodajal soobsojencu. S tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, zahteva pa je bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, saj bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje njega in njegovih otrok.