Jedro

Zgolj dejansko izvrševanje služnosti, ob dejstvu, da lastnik služeče stvari temu ne nasprotuje, ni dovolj za priposestvovanje stvarne služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ, temveč je potrebno, da lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko izvršuje služnost v dobri veri. Priposestvovalec stvarne služnosti je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I, II in IV izreka, r a z v e l j a v i ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini številka parcele 27/1.S v naravi stanovanjska stavba z dvoriščem v izmeri 374 m2, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 7, k.o. Š., še posebej pa, da so dolžni opustiti hojo in vožnjo z osebnimi avtomobili preko dvorišča, v roku 15, da ne bo izvršbe; v točki II izreka sodbe pa je ugodilo tožbenemu zahtevku toženih strank po nasprotni tožbi in je ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parcele št. 35/1.S, stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče v skupni izmeri 513 m2, vpisani v vložku št. 598 k.o. Š., last toženih strank, obstoji v korist vsakokratnega lastnika te parcele služnostna pravica peš prehoda in vožnje v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 27/1.S, vpisane v vložni št. 7 k.o. Š., ki je last tožnika, ki poteka od javne poti s parcele št. 48/1 k.o. Š. na južni strani tožnikove parcele št. 27/1.S k.o. Š. v smeri proti severu vzdolž stavbe na tožnikovi parceli št. 27/1.S k.o. Š. do parcele št. 27/2.S k.o. Š. v širini 2,8 m; da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni izstaviti toženim strankam za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parcele št. 35/1.S, stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče v skupni izmeri 513 m2, vpisanih v vložku št. 598 k.o. Š. kot gospodujoče nepremičnine mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice peš prehoda in vožnje v breme parcele št. 27/1.S, vpisane v vložku št. 7 k.o. Š. kot služnostne nepremičnine, ki poteka od javne posti s parcelno št. 48/1 k.o. Š. na južni strani tožnikove parcele št. 27/1.S k.o. Š. v smeri proti severu vzdolž stavbe na tožnikovi parceli št. 27/1.S k.o. Š. do parcele št. 27/2.S k.o. Š. v širini 2,8 m, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. V točki III izreka sodbe je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se tožeči stranki prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico opisano v točki II izreka sodbe, v točki IV pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 347.475,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti sodbi, glede odločitve v točki I, II in IV izreka, se pritožuje tožeča stranka. Uvodoma navaja, da se pritožuje iz razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP in iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Trdi, da služnostna pot po parceli tožnika ni potrebna, saj ima parcela 35/1 dostop s severne strani skozi "porton". Zaradi tega je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično temu je tudi materialno pravo napačno uporabljeno, saj služnost v obliki in obsegu, kot jo je ustanovilo sodišče z napadeno sodbo sploh ni potrebna. Po oceni pritožnika sodba glede tega vprašanja nima jasnih razlogov, saj se sploh ne dotika vprašanja "portona" na severni strani parcele tožencev in s tem povezane potrebnosti služnosti, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožnik trdi, da služnost v obliki kot jo je določilo sodišče nikoli ni obstajala. Priče so izpovedale, da so v hišo na parceli 35/1 prihajali preko parcele 27/1 le peš, le včasih so si z vozom pripeljali drva ali voz sena (sezonske potrebe). Zaradi tega po oceni pritožnika ne obstaja nobena pravna podlaga, na podlagi katere bi bilo moč izdati sodbo glede take vsebine služnosti, kot je to odločilo sodišče v konkretnem primeru. Tožene stranke služnosti v taki obliki niso mogle priposestvovati. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tožene stranke pridobile lastninsko pravico na parceli 35/1 na podlagi pravnega posla - pogodbe iz leta 1992. Ob sklenitvi pravnega posla toženim strankam nikakor ni moglo ostati neznano dejstvo, da v korist parcele 35/1 in v breme parcele 27/1 služnost poti ne obstaja, toženci kaj takega niti ne zatrjujejo oziroma nasprotno, celo sami priznavajo dejstvo, da jim je znano, da obstaja le služnost v breme parcele 27/2. Tožene stranke torej niso in ne morejo biti dobroverne. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno glede dobrovernosti, materialno pravo je napačno uporabljeno, ko sodišče šteje, da je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ (nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let). Po oceni pritožnika pride v poštev le 2. odstavek 217. člena SPZ, ki določa 20-letni rok dejanskega izvrševanja služnosti, če lastnik služeče stvari temu ne nasprotuje. Ni dvoma, da 20-letni rok še ni iztekel, saj se je lastnik služeče stvari uprl pred potekom 20 let. Po oceni pritožnika sodba nima razlogov o tem zakaj je šteti, da so bili toženci najmanj 10 let dobroverni in iz česa to izhaja, sodbo v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju pritožnika toženci s svojim ravnanjem dejansko zlorabljajo zaupanje lastnika služečega zemljišča in zato služnosti niti ne morejo priposestvovati. Sodišče bi moralo ugotoviti, da so pravni predniki tožencev sicer uporabljali pot preko parcele 27/1, vendar se je ta pot uporabljala bolj ali manj le za peš dostope do parcele 35/1, to so izpovedale praktično vse priče, ki so bile zaslišane v tem postopku. Občasno se je tudi pot po parceli 27/1 uporabljala za potrebe dostave z vozom ali prevoz sena. Ni dvoma, da gre za občasno - sezonsko rabo poti. Pomembno pa je upoštevati, da se je pravnega prednika tožnika vedno vprašalo za dovoljenje, če se ta prevoz preko parcele 27/1 lahko opravi. Takšno izvrševanje uporabe poti preko tuje parcele pa ne privede do nastanka oziroma priposestvovanja služnosti, pač pa gre za takoimenovani prekarij, tudi se ne pridobi služnost zgolj z molčečim dopuščanjem lastnika služeče stvari.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je videti, da je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da so toženci sporno služnostno pravico iz nasprotne tožbe pridobili na podlagi zakona s priposestvovanjem. Pri tem je izhajalo iz 1. odstavka 217. člena SPZ, ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tedaj, če je lastnik gospodujoče stvari izvrševal služnost v dobri veri 10 let. Glede teka priposestvovalne dobe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 269. člen SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (to je pred 1.1.2003), upoštevajo določila SPZ. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče že na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da so stanovalci hiše, stoječe na parceli št. 35/1.S k.o. Š., za potrebe dostopa do svoje hiše, vozili po sporni služnostni poti najmanj zadnjih 10 let pred vložitvijo tožbe, ne da bi za to kogarkoli vprašali za dovoljenje, nakar je sodišče prve stopnje zaključilo, da so toženci dejansko izvrševali sporno služnostno pravico v dobri veri več kot 10 let in jo s tem priposestvovali. Res je, da se na podlagi 9. člena SPZ dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, vendar je tožnik tekom postopka argumentirano zatrjeval, da toženci niso bili v dobri veri, za svoje trditve je tudi predložil dokaze. Zgolj dejansko izvrševanje služnosti, ob dejstvu, da lastnik služeče stvari temu ne nasprotuje, ni dovolj za priposestvovanje stvarne služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ, temveč je potrebno, da lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko izvršuje služnost v dobri veri. Pritožnik ima prav, da je ugotavljanje dobre vere v postopku pred sodiščem prve stopnje izostalo, zaradi česar je tudi izostalo navajanje razlogov glede tega v izpodbijani sodbi. Priposestvovalec stvarne služnosti je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Tožena stranka je postavila ustrezne trditve v tej smeri in je tudi predlagala dokaze, vendar se sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, s tem ni ukvarjalo, ker se je očitno postavilo na napačno materialnopravno izhodišče, da je za dobro vero dovolj že dejstvo, da so toženci dejansko izvrševali sporno služnost in da v zvezi s tem niso nikogar vprašali za dovoljenje. Kot pravilno opozarja pritožnik, bi bilo navedeno materialnopravno izhodišče pomembno le za priposestvovanje po 2. odstavku 217. člena SPZ, kjer je urejen primer nepravega priposestvovanja služnosti, ko se ne zahteva dobra vera priposestvovalca, temveč le zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, v izpodbijanem delu, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo ugotoviti ali obstaja pogoj za priposestvovanje služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ, to je, ali je podana dobra vera tožencev, oziroma bo moralo ugotovljati, ali obstajajo pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti po 2. odstavku 217. člena SPZ. Ker je odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi odvisno od utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti tudi v točki I izreka sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na njegovi nepremičnini parceli št. 27/1.S. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.