Jedro

Revidentka se kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, ki ji je bil znan, da bo zaslišana kot stranka, ni udeležila razpisane glavne obravnave dne 4.9.1997 (iz spisa ni razvidno, da bi izostanek opravičila), prav tako pa ne obravnave 2.10.1997. Iz predloženega zdravniškega potrdila sicer izhaja, da je revidentka bila 1.10.1997 na bolniškem dopustu, ni pa iz njega mogoče ugotoviti nobenega upravičenega razloga za odsotnost z obravnave razpisane za 2.10.1997. Zato je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z določbami ZPP, ko je zaključilo obravnavo brez zaslišanja revidentke (prvi odstavek 304. člena ZPP). Zaradi tega ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 21.10.1993 o oceni tožničine delovne uspešnosti.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče pred odločitvijo ni zaslišalo in zato tudi ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja. Sodišče ni preložilo obravnave, čeprav je izostanek opravičila zaradi bolezni in se je pred tem vseh razpisanih obravnav udeležila. Ker je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo in to na sodišču prve in druge stopnje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju:ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizjo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Revizija vsebinsko navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker sodišče tožnice ni zaslišalo kot stranke in ni preložilo obravnave, ki se je tožnica zaradi bolezni ni mogla udeležiti. Njeno zaslišanje bi bilo nujno, saj bi le na podlagi njene izpovedbe sodišče lahko preverilo tudi druge dokaze. Po določbi drugega odstavka 264. člena ZPP sodišče lahko odloči, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank, kadar ni drugih dokazov ali kadar je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev. Drugi odstavek 265. člena ZPP določa, da lahko sodišče zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu. V 311. členu ZPP pa je določba, da je dolžnost predsednika senata skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko pretrese, da pa se postopek ne zavlačuje (drugi odstavek). Iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da se revidentka, kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, ki ji je bil znan, da bo zaslišana kot stranka, ni udeležila razpisane glavne obravnave dne 4.9.1997 (iz spisa ni razvidno, da bi izostanek opravičila), prav tako pa ne obravnave 2.10.1997. Iz predloženega zdravniškega potrdila z dne 15.10.1997 sicer izhaja, da je revidentka bila 1.10.1997 na bolniškem dopustu, ni pa iz njega mogoče ugotoviti nobenega upravičenega razloga za odsotnost z obravnave razpisane za 2.10.1997. Zato je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z določbami ZPP, ko je zaključilo obravnavo brez zaslišanja revidentke (prvi odstavek 304. člena ZPP). Zaradi tega ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in ustreznih določb pravilnika o ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti tožene stranke z dne 4.11.1992. Ugotovilo je, da je bila pri ocenjevanju delovne uspešnosti upoštevana v pravilniku določena metodologija in da je bilo pravilno tudi vrednotenje posameznih kriterijev. Zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče prav tako ni ugotovilo. Tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila zavrnitev revidentkinega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).