Jedro

Pri izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca gre za izterjavo denarne terjatve, zato mora biti ta opredeljena v točno določenem denarnem znesku. Če upnik v predlogu po 134. členu ZIZ nedoločno opredeli terjatev do dolžnikovega delodajalca, je vsebina sklepa, s katerim sodišče dovoli predlagano izvršbo, nejasna oz. dvoumna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrglo upnikov predlog za izvršbo zoper dolžnikovega delodajalca po 134. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) z dne 19. 4. 2012. 2. Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbo 15. člena ZIZ. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžnikova obveznost ni bila natančno opredeljena. Iz pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2009 v zvezi s sklepom z dne 26. 8. 2010 več kot jasno izhaja, kakšna je dolžnikova obveznost (glavnica 1.720,07 EUR ter izvršilni stroški v znesku 50,00 EUR s pripadki in nadaljnji izvršilni stroški s pripadki) in na kakšen način ter do katere višine dolžnikove plače se lahko poseže. Torej ni obstajala prav nobena potreba po posredovanju nekih dodatnih podatkov v zvezi z višino plače, ki naj bi jo dolžnik prejemal pri svojem delodajalcu. Dolžnikov delodajalec pa se ni ustrezno odzval na upnikovo pisno prošnjo za posredovanje zahtevanih podatkov. O tem dejstvu je upnik obvestil tudi sodišče, ki pa samo, kljub pisnemu predlogu upnika z dne 26. 3. 2013, ni opravilo uradnih poizvedb v nakazanem smislu, kar bi glede na sodno prakso moralo (sklep Višjega sodišča v Kopru II Ip 6/2012 z dne 9. 2. 2012). Šele ko bi sodišče posredovalo upniku podatke o višini dolžnikove plače, bi upnik imel možnost postaviti konkretnejši zahtevek zoper dolžnikovega delodajalca. Sprašuje se, kaj naj bi še storil. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter naloži sodišču prve stopnje, da realizira že dovoljeno izvršbo in naloži dolžniku, da upniku povrne njegove nadaljnje izvršilne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

6. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da kljub pozivu sodišča svojega predloga zoper dolžnikovega delodajalca po 134. členu ZIZ ni ustrezno dopolnil, meni pa, da dopolnitev predloga sploh ni bila potrebna, ker je v predlogu dovolj določno opredelil izterjevano obveznost. Višje sodišče se z navedenim pritožbenim stališčem ne strinja. Pritožnik je v predlogu po 134. členu ZIZ z dne 20. 4. 2012 navedel, da dolžnikov dolžnik (v nadaljevanju: dolžnikov delodajalec) dolžniku ni odtegnil razpoložljivega dela plače ter ga nakazal njemu, zaradi česar je predlagal izterjavo „celotnega dolžnikovega dolga, ki je predmet tega izvršilnega postopka“. Višje sodišče ugotavlja, da je iz povzetega predloga sicer mogoče razbrati pravno podlago pritožnikovega zahtevka, vendar pa zahtevek ni opredeljen dovolj določno, da bi ga bilo mogoče izvršiti.

7. Sklep, s katerim sodišče ugodi upnikovemu predlogu za dovolitev izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca kot novega dolžnika, ima učinek sklepa o izvršbi (tretji odstavek 134. člena ZIZ), zato mora tak predlog vsebovati vse tisto, kar mora vsebovati običajen predlog za izvršbo, med drugim tudi dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 40. člena ZIZ). Ker gre pri izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca za izterjavo denarne terjatve, mora biti ta opredeljena v znesku, saj jo je le tako mogoče izvršiti (prim. 3. člen ZIZ in prvi odstavek 105. člena ZIZ). Glede na navedeno bi moral pritožnik izterjevano terjatev opredeliti v točno določenem denarnem znesku, ne pa zgolj opisno. V primeru, da upnik v predlogu po 134. členu ZIZ nedoločno opredeli terjatev do dolžnikovega delodajalca, je vsebina sklepa, s katerim sodišče dovoli predlagano izvršbo, nejasna oz. dvoumna, zaradi česar je dolžnikovemu delodajalcu (kot novemu dolžniku) v primeru ugovora zoper tak sklep že vnaprej odvzeta možnost kvalitetne obrambe, izvrševalec sklepa, izdanega po 134. členu ZIZ (t.j. dolžnik dolžnikovega delodajalca), pa je postavljen v nemogoč položaj, ko mora ugibati, kako naj pravilno izvrši naloženo obveznost, da ne bo še sam odgovoren za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov (po 147. členu ali 134. členu ZIZ).

8. Pritožnikov predlog po 134. členu ZIZ pa je nepopoln tudi zato, ker pritožnik v njem ni pojasnil, zakaj glede na svojo trditev, da dolžnikov delodajalec dolžniku ni odtegnil razpoložljivega dela plače, od dolžnikovega delodajalca zahteva izterjavo „celotnega dolžnikovega dolga, ki je predmet tega izvršilnega postopka“. Dolžnikov delodajalec po 134. členu ZIZ odgovarja le za opuščeno odtegnitev in izplačilo tistih zapadlih zneskov, ki jih je bil dolžan dolžniku odtegovati od prejema sklepa o izvršbi dalje (ter upniku izplačevati od obvestila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi dalje), ter bi jih dolžniku glede na zakonska določila o opravi izvršbe (zlasti pravila glede omejitve izvršbe) tudi lahko odtegnil. Tako ni nujno, da seštevek zneskov, ki bi morali biti odtegnjeni od dolžnikove plače, avtomatično predstavlja celotno upnikovo terjatev zoper dolžnika.(1) Ker pritožnik v svojem predlogu po 134. členu ZIZ ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljil, zakaj je v konkretnem primeru obveznost dolžnikovega delodajalca enaka obveznosti dolžnika, utemeljenosti njegovega zahtevka brez ustrezne dopolnitve navedb sploh ni mogoče preveriti.

9. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožnika pozvalo k dopolnitvi njegovega predloga po 134. členu ZIZ, pri čemer ga je tudi izrecno opozorilo na pravno posledico v primeru, če predloga ne bo ustrezno dopolnil. 10. Pritožnik svojo neaktivnost v zvezi z dopolnitvijo predloga po 134. členu ZIZ nadalje opravičuje še s pojasnilom, da se dolžnikov delodajalec ni ustrezno odzval na njegovo pisno prošnjo za posredovanje zahtevanih podatkov, o čemer je sam tudi obvestil sodišče, ki pa kljub njegovemu predlogu ni opravilo uradnih poizvedb. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožniku 30-dnevni rok za ustrezno dopolnitev predloga po 134. členu ZIZ celo podaljšalo za 15 dni (sklep z dne 19. 11. 2012), vendar pa pritožnik do poteka novo postavljenega roka sodišča ni obvestil o ničemer niti mu ni ničesar predlagal. Vlogo, v kateri je pojasnil, da od dolžnikovega delodajalca ni prejel nobenega odgovora, ter sodišču hkrati predlagal tudi opravo uradnih poizvedb glede dolžnikove plače pri dolžnikovem delodajalcu, je pritožnik sodišču poslal šele po izdaji izpodbijanega sklepa (28. 3. 2013), zaradi česar te njegove vloge pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati že iz tega razloga.

11. Pritožnikovo sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Kopru II Ip 6/2012 z dne 9. 2. 2012 le še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve, saj gre v citiranem sklepu za skoraj identično situacijo kot v konkretnem primeru, ko upnik sodišču ni (pravočasno) predlagal pribave podatkov o višini dolžnikove plače od dolžnikovega delodajalca v skladu s 4. členom ZIZ, niti ni svojega predloga po 134. členu ZIZ oblikoval (dopolnil) skladno s pozivom sodišča, zaradi česar je Višje sodišče v Kopru sprejelo enako odločitev kot je sprejeta v konkretnem primeru.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Uspešnost izterjave, ki je naložena dolžnikovemu delodajalcu, je odvisna od več dejavnikov – zlasti pa od višine dolžnikove plače, od predhodne obremenitve dolžnikove plače zaradi izterjave terjatev drugih upnikov, od višine dolžnikove obveznosti do upnika in od časa, ki je potekel od vročitve sklepa o izvršbi v izvršitev dolžnikovemu delodajalcu do upnikove vložitve predloga po 134. členu ZIZ.