Jedro

Bistvo razpravnega načela je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani.

V kolikor sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki onemogoči učinkovito obrambo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2006/00921 z dne 9.6.2006, v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi tako, da je dolžan toženec tožeči stranki plačati glavnico v znesku 4.621,54 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški v višini 206,20 EUR, v presežku pa je navedeni sklep v 1. točki izreka razveljavilo. Tožencu je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.355,61 EUR.

Pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, saj ta ni nikoli trdila, da je toženec s podpisom pogodbe o pobotu terjatve njeno vozilo odtujil. Sicer pa te pogodbe ni sklenil toženec, temveč izvršitelj in upnica toženca, pogodba pa je tudi nična, ker ni mogoče pobotati terjatve s stvarjo. Tožeča stranka bi morala tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve naperiti proti toženčevi upnici, po drugi strani pa je še vedno tudi lastnica vozila in ga lahko z lastninsko tožbo terja nazaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navedla, da vtožuje odškodnino zaradi kršitve pogodbe o finančnem leasingu, in sicer kršitve določbe 7. člena splošnih pogojev za pogodbe o leasingu opreme in motornih vozil (v nadaljevanju: splošni pogoji), ki terja, da leasingojemalec z vozilom ravna kot dober gospodar, toženčeve kršitve pa se kažejo v dejstvu, da je dopustil odvzem vozila iz njegove posesti, ni omogočil kontrole vozila tožnici, ni plačeval obrokov leasinga in da v prometnem dovoljenju ni bilo zavedeno lastništvo tožnice. Odškodnina, ki jo vtožuje, predstavlja seštevek nezapadlih obrokov leasinga, zmanjšanega za diskontirane obresti. Toženec se je zoper navedene očitke branil z ugovorom, da do navedenih kršitev ni prišlo, da pa tudi sicer ni podane vzročne zveze med temi kršitvami in vtoževano škodo. Sodišče pa se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 17. člena splošnih pogojev, ki ureja pravice strank v primeru popolnega uničenja ali odtujitve predmeta leasinga in leasingodajalcu nastala škoda ni povrnjena iz naslova kasko ali premoženjskega zavarovanja. S tem je preseglo trditveno podlago tožeče stranke in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka je namreč izhajala iz odškodninske trditvene podlage (1. odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), da ji je torej zaradi kršitve pogodbe nastala vtoževana škoda in ni trdila, da je prišlo do uresničitve dejanskega stanu, ki ga ureja 17. člen splošnih pogojev, po katerem je zaradi odtujitve vozila upravičena do vseh še nezapadlih obrokov leasinga, zmanjšano za diskontirane obresti. Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani, mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. V kolikor pa sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe. Zaradi navedenega je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku mora sodišče odpraviti zagrešeno kršitev določb pravdnega postopka in odločiti v mejah trditvene podlage. To pomeni, da mora presoditi, ali je tožnica dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti (1. odstavek 131. člena v zvezi s 246. členom OZ), ali je torej toženec zagrešil očitane mu kršitve leasing pogodbe, ali je tožeči stranki nastala protipravna škoda in ali je med očitanimi kršitvami in vtoževano škodo podana vzročna zveza.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.