Jedro

1. Ker je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke, ne da bi ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. navedlo razloge, zakaj šteje opravičilo za neutemeljeno, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Gre namreč za načelno prepoved vnaprejšnje dokazne ocene.

3. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti ni niti potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo, in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je toženec motil prvega in drugega tožnika v posesti služnostne pravice, hoje, vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so danes v rabi, še zlasti z vsemi kmetijskimi stroji in njihovimi priključki, z vsemi avtomobili in drugimi tovornimi vozili po poti preko toženčevega vinograda, parc. št. X k.o. Sremič, za potrebe tožnikovih nepremičnin parc. št. Y k.o. Sremič, s tem, da je dne 25.5.2003 na severnem robu služnostne poti, ki teče po parc. št. X k.o. Sremič, nasproti stanovanjski hiši A postavil na služnostno pot osebni avtomobil Renault trafic, reg. št. ..., in tako onemogočil uporabo služnostne poti prvotožniku 25.5.2003 ob 22.10 uri za prost dostop do stanovanjske hiše B, Krško, ležeče na parc. št. Z, pripisane pri vl. št. 0 k.o. Sremič, in dne 26.5.2003 ob 6.45 uri prost odhod drugemu tožniku od stanovanjske hiše A, Krško, ležeče na parc. št. Z, pripisane pri vl. št. 0 k.o. Sremič, do javne poti Mohor-Sremič in naprej v službo NEK Krško (1. odstavek izreka). Tožencu je nadalje prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v posest služnostne pravice poti, ki obsega hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so danes v rabi, še zlasti v 1. točki izreka navedenimi sredstvi, in ki teče preko zahodnega roba toženčeve parcele X k.o. Sremič v dolžnini 50 m in širini 3 m, od severnega roba parc. št. W, vl. št. 0 k.o. Sremič do glavne javne poti Mohor-Sremič, da ne bo izvršbe (2. odstavek izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku

443.700,40 SIT, odmerjene po sodišču, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh (3. odstavek izreka).

Zoper sklep se je pravočasno pritožil toženec brez izrecne navedbe pritožbenega razloga. V laični pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopalo skrajno nekorektno.

Sodišču je namreč pravočasno dostavil zdravniško potrdilo, da se zdravi v celjski bolnišnici, ker je hud srčni bolnik, vendar pa je kljub njegovi odsotnosti opravilo glavno obravnavo, kar je sporno, saj ni imel možnosti zagovora.

Sodišče prve stopnje tudi ni vabilo kjučnih prič, in sicer predsednika krajevne skupnosti M.R., taksista J.Ž., B.P. in L.K..

Sodišče nadalje ni upoštevalo nobenega njegovega zagovora. Služnost nikoli ni bila vprašljiva. Če se je pa pokvaril avto, gre za višjo silo. Glede spornosti dveh poti do Jankovičevih pa navaja naslednje.

Obe poti peljeta do njih, ene sicer noče vzdrževati nihče in je pač malo bolj zaraščena, je pa normalno prevozna, kot navaja priča A.P., ki se večkrat vozi po njej do svojega vinograda. Za vsako služnost velja, da če hočejo imeti nove zahteve, se naredi nov dogovor oz. se služnost tudi plača. Po izpodbijanem sklepu se lahko vozijo s 30 tonskimi tovornjaki in z vozili, ki prevažajo nevarne snovi, če pa se ve, da ta pot za to ni usposobljena. Sodišče si nadalje lasti pravico, da mu odvzame 3-5 m zemljišča. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je opravilo glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti, čeprav je svoj izostanek opravičila. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka dne 22.4.2004 sodišču poslala dopis, v katerem navaja, da se zaradi daljšega zdravljenja v celjski bolnišnici zaradi hude bolezni ne more udeležiti naroka dne 6.5.2004. Dopisu je tožena stranka predložila tudi zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje je opravilo narok v nenavzočnosti toženca, iz zapisnika pa je razvidno, da bo sodišče navedlo razloge v obrazložitvi sklepa (l. št. 101). Vendar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. zakaj sicer šteje opravičilo toženca za neutemeljeno. Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da je toženca redno obveščalo in mu vročevalo vabila na naroke za glavno obravnavo, vendar pa lahko sodišče opravi narok v odsotnosti pravilno vabljene stranke le v primeru, če stranka svojega izostanka ni opravičila oz. je njen izostanek neutemeljen (prvi odstavek 281. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke, ne da bi ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. navedlo razloge, zakaj šteje opravičilo za neutemeljeno, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z nezaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pa je pripomniti naslednje. Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS se med drugim nanaša tudi na dokazni postopek. Iz te pravice namreč izhaja, da mora biti stranki v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja (pravica do kontradiktornega postopka). Načelno torej obstoji pravica do izvedbe dokazov.

Ta pravica seveda ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. Vendar pa morajo biti ti razlogi iz dokaznega sklepa ali iz končne odločbe jasno razvidni (primerjaj Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, stran 224). Ne zadostuje torej, da sodišče prve stopnje zgolj navede, da določenih dokazov ni izvedlo, ker so bili za predmetno pravdo nepomembni, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Obrazložiti je namreč tudi treba, zakaj so ti dokazi nepomembni (npr. ker je hotela stranka s temi dokazi dokazovati pravno nerelevantno dejstvo; ker gre za očitno neprimeren dokaz, ipd.). Sodišče pa lahko zavrne izvedbo nekega dokaza tudi v primeru, če je ta nesubstanciran (stranka ne pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten), vendar mora biti to iz dokaznega sklepa oz. končne odločbe jasno razvidno. Predvsem pa je treba opozoriti na načelno prepoved vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem (glej zgoraj citirano delo, stran 230). Napačno je torej ravnalo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje predlaganih prič B.P., J.Ž., M.R. in L.K. iz razloga, ker je odločilo na podlagi zadostno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je torej glede na navedeno kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ker je bilo treba pritožbi ugoditi zaradi procesnih kršitev, pritožbeno sodišče na pritožbene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, ni odgovarjalo.

Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka odpravi navedene pomanjkljivosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče še opozarja na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnika zatrjujeta motenje posesti pravice stvarne služnosti v letu 2003, je treba v konkretnem primeru uporabiti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo

1.1.2003. Z razliko od Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v tretjem odstavku

70. člena določal, da ima posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu.

Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, letnik 2004, stran 877). SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti ni niti potrebno.

Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo, in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo. Pomembna je torej okoliščina, kakšna je bila dejanska oblast nad delom zemljišča, v konkretnem primeru tudi, ali sta tožnika dejansko oblast nad zemljiščem izvrševala v širini 2,5 metra, kot je to zatrjeval toženec, ali v širini 3 metrov, kot to zatrjujeta tožnika. Sodišče prve stopnje bi se zato glede na ugovore toženca, da se je dejanska oblast izvrševala zgolj na 2,5 metra, moralo o tem dejstvu izrecno opredeliti, vendar tega ni storilo. Zgolj navedba, da tožnikoma pripada posest poti v obsegu, kot je nastala v času nasutja, brez ugotovitve širine poti, glede na tožbeni zahtevek ne zadostuje. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v nadaljevanju postopka natančno ugotoviti tudi dejanski obseg izvrševanja posesti.