Jedro

Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod II. in III. točko izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, pod II. točko izreka ugotovilo ničnost notarskega zapisa, pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter neveljavnost vknjižene skupne hipoteke1 z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in izbris navedenega. Pod III. točko izreka je ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke, prijavljena v stečajnem postopku proti prvemu tožniku na nepremičninah v njegovi solastnini.

2.Zoper delno sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka pritožbo snuje na naslednjih očitkih: Direktiva 93/132 ni neposredno uporabljiva; ZVPot3 ni uporabljiv, ker gre za posamično dogovorjeno določbo o kreditu z valutno klavzulo; obveznost lojalne razlage je omejena s splošnimi pravnimi načeli; sodišče je kršilo postopkovna pravila, ker se je oprlo na pisne izjave prič, glede katerih se tožena ni strinjala, da se lahko uporabijo kot dokaz v tem postopku; banka je svojo pojasnilno dolžnost v celoti opravila; dokazna ocena ni vestna in skrbna - če bi referent toženke tožnici zatrjeval, da so nihanja lahko samo majhna, potem tožnica ne bi spraševala znanke, če se lahko zgodi kakšen večji porast; tožnica bi lahko vložila vlogo za konverzijo kredita; sodišče je napačno presojalo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama.

4.3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

6.5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

-tožnika sta s toženo banko 20. 7. 2007 sklenila kreditno pogodbo, katere predmet je bil namenski kredit za gradnjo hiše, v znesku 335.670,00 CHF z rokom vračila v 360 mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo zadnji dan v mesecu (prva 30. 9. 2007, zadnja 31. 8. 2037);

-dogovorjena je bila spremenljiva obrestna mera, ki se določi vsako leto na 16. julija - na 16. 7. 2007 so obresti znašale 4,55% (= 12-mesečni LIBOR + 1,45 % letno), predviden znesek mesečne anuitete pa 1.733,24 CHF;

-za zavarovanje terjatve je bila v korist toženke ustanovljena in vknjižena skupna hipoteka na nepremičninah tožnikov;

-tožnikoma je bil ponujen kredit v EUR in CHF, pri čemer sta glede slednjega ugotovila, da je veliko bolj ugoden;

-tožnikoma ob sklenitvi kreditne pogodbe v zvezi z valutno klavzulo ni bilo predstavljeno, da se lahko valutna razmerja znatno spremenijo ter da lahko pride do takih sprememb v valuti, da mogoče ne bosta več sposobna odplačevati kredita;

-toženka tožnikov kot povprečnih potrošnikov, ki sta prejemala plačo v EUR, ni opozorila na možnost in dejanske posledice velike depreciacije na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita;

-toženka je kot ločitvena upnica v postopku osebnega stečaja zoper prvega tožnika kot stečajnega dolžnika uveljavljala terjatev, zavarovano z ločitveno pravico4. Prvi tožnik je bil nato kot stečajni dolžnik napoten na pravdo na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in na izpodbijanje ločitvene pravice5.

7.6. Sodišče prve stopnje je oceno dokazov o opravljenih pojasnilih banke (zaslišanja prič in strank) prepričljivo in razumno razgrnilo v točkah 47 do 50 ter 69 in 70 obrazložitve. Ne drži toženkina pritožbena navedba, da ta ocena ne bi bila skrbno opravljena, saj nič bistvenega ne zanemari. Niti pritožba ne navaja, da bi kdorkoli od zaslišanih omenjal opozorila na drastične spremembe, ki bi jih tožnika težko nosila, in da bi to sodišče prve stopnje prezrlo. Res je sodišče v sodbi povzelo tudi pisne izjave prič (v točkah 51 do 58), vendar ti sodbeni razlogi niso odločilni, saj na njihovi podlagi niso narejeni kakšni zaključki o (edino bistvenem) konkretnem informiranju tožnikov s strani toženke pred sklenitvijo obravnavane kreditne pogodbe.

Izhodišča za presojo

8.7. V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK6 je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK7).

9.8. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

10.9. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/138 (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Dejstvo, da se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorita posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo. Po drugem odstavku 4. člena Direktive 93/13 ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi 93/13 (obe citirani določbi Direktive 93/13 nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, pri čemer testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja torej ustreza abstraktno dejansko stanje ene od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13, saj sledi cilju, ki ga direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13.9

Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno možnosti velikih valutnih nihanj, v posledici česar bi svojo kreditno obveznost potrošnik težko nosil.

14.V zvezi s stališčem toženke o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti gre pojasniti, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.

Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka). Glede problematike retroaktivnosti velja pojasniti, da sodišče s tem, ko z uporabo stališč novejše sodne prakse napolni pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, ne obide prepovedi povratne veljavnosti predpisov. Gre za razvoj prava, ki temelji na Ustavi, stališčih ESČP in Ustavnega sodišča, ne pa za sodno prakso, ki bi z retroaktivno razlago zakona vnašala rešitve z retroaktivnimi posledicami, kot to skuša prikazati toženka.

15.Glede klavzule zamenljivosti velja izpostaviti, da je tudi vrhovno sodišče že pojasnilo, da po sodni praksi SEU možnost novacije ne sme pomeniti potrošnikove odpovedi sodnemu varstvu pred nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Zato je presoja dobre vere neločljivo povezana s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja tudi v primeru pogodbeno dogovorjene možnosti konverzije. Merila nedobrovernosti in neuravnoteženosti kot pojavnih oblik nepoštenosti pogodbenega pogoja so vsebinsko povezana, pomembno merilo presoje pa je preglednost pogodbenega pogoja. Že iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc namreč izhaja, da zahteva po preglednosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) pomeni, da sta v pogodbi razumljivo pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj (npr. valutna klavzula), ter povezava med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji (kar lahko med drugim pomeni pogodbeno konverzijo), da lahko potrošnik na podlagi natančnih in jasnih meril oceni, kakšne so ekonomske posledice sklenjene pogodbe. SEU nacionalnim sodiščem nalaga tudi preučitev potrošnikovega pravnega položaja s presojo o sredstvih, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenega pogoja. Pri tem morajo v skladu s 16. uvodno izjavo Direktive 93/13 pri presoji neravnotežja, ki je v nasprotju z zahtevo dobre vere, ugotoviti, ali je ponudnik s potrošnikom lojalno posloval tako, da je lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik sprejel pogodbeni pogoj v okviru posamičnih pogajanj. SEU je zavzelo tudi stališče, da zgolj dejstvo, da se je potrošnik med izvrševanjem pogodbe odločil za alternativni način odplačila kredita, ki je določen s pogodbo, ne vpliva na presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev kot takih. Smiselno enako je presodilo tudi Ustavno sodišče, da na potrošnikovo zavedanje posledic sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF samo po sebi ne vpliva potrošnikovo ravnanje po sklenitvi pogodbe, torej tudi ne uresničenje pogodbene konverzije. Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko toženkino zagotovilo o možnosti konverzije pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni večjih tveganj od kredita v domači valuti.

Presoja konkretnega primera

16.Na dlani je, da je v predmetni zadevi banka v razmerju do tožnikov kot kreditojemalcev in potrošnikov imela profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj. Kljub temu, da je bila torej v razmerju do tožnikov v veliki informacijski premoči, enakopravnosti v položajih z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni vzpostavila v taki meri, da bi tožnika lahko razumela ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. Tožnika nista bila opozorjena na možnost tako znatne spremembe CHF, da bosta posledice le-te morda težko nosila (t. i. črni scenarij). Zato je valutna klavzula v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo kreditojemalca kot potrošnika povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ob tem, ko pa pred sklenitvijo pogodbe tveganja valutne klavzule niso bila pojasnjena, tudi možnost konverzije kredita ni zagotavljala učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

17.Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten in da je toženka ravnala najmanj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), se izkaže za pravilnega.

Sklepno

18.Ugoditev tožbenemu zahtevku je materialnopravno pravilna. Brez spornega pogodbenega pogoja obstoj kreditne pogodbe ni mogoč oz. ga ni mogoče obravnavati izolirano, ga izdvojiti.37 Zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja je zato nična celotna pogodba (prvi odstavek 88. člena OZ38). Zastavna pravica je kot stranska pravica odvisna od obstoja terjatve, zavarovanju katere služi - je akcesorne narave (prvi odstavek 128. člena SPZ39). Zaradi učinkovanja načela akcesornosti je ničen tako tudi sporazum o zavarovanju terjatve. Zaradi ničnosti pravnega posla je neveljavna vknjižba hipoteke in jo je zato iz zemljiške knjige treba izbrisati (243. člen ZZK-140). V posledici neobstoja zavarovane terjatve pa je pravno pravilna tudi odločitev o neobstoju ločitvene pravice toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik (19. člen ZFPPIPP41).42

19.Pritožba toženke se je izkazala za neutemeljeno, ker niso bili podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP43). Zato jo je bilo treba zavrniti in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

20.O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo, saj predmetni postopek še ni končan (prvi odstavek 165. člena, četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Pri nepremičnini parc. št. 202/3, k.o. X in pri solastniških deležih tožnikov vsakega do ¹/₆ parc. št. 202/1, k.o. X.

2Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

3Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

4Zoper prvega tožnika je pred Okrožnim sodiščem v Kranju v teku postopek osebnega stečaja St .../2016, v katerem je toženka priglasila terjatev v znesku 334.738,83 EUR ter ločitveno pravico na nepremičninah v lasti prvega tožnika do 1/2 pri parc. št. 202/3, k.o. X in do ¹/₆ pri parc. št. 202/1, k.o. X.

5Prvi tožnik je kot stečajni dolžnik vložil ugovor o prerekanju terjatve in ločitvene pravice (64. člen v zvezi s 63. členom ZFPPIPP).

6Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), Uradni list RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

7Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.

8Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

9Glej 8. člen Direktive 93/13, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) ter odločbe II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.

10Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 35/2025 z dne 1. 10. 2025 pritrdilno odgovorilo na revizijsko vprašanje: "Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe, naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?"

11Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), Uradni list EU C202/2016.

12Glej npr. 114. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer), 61. in 57. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska).

13Primerjaj: 133. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21, C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank).

14Glej npr. 63. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 222. in 226. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank), 110. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 131.

15Glej: 62.točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 115., 118. in 119. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer); 221. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank); 49. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kancelaria Medius), 111. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler), 101. točko sodbe SEU v zadevi C-268/06 z dne 15. 4. 2008 (Impact).

16Primerjaj: 124. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler).

17Glej 65. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska), 50. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kanceleria Medius).

18Primerjaj: 117. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer).

19Glej 34. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke), 120. in 123. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi 58. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset). Iz 59. točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je možen odstop od vsebine 58. točke obrazložitve, torej razlage pravila EU za pravna razmerja, nastala pred sprejeto razlago prava EU, in sicer ko je bilo pravno razmerje sklenjeno v dobri veri in bi lahko zaradi ex tunc razlage prišlo do resnih težav (nasprotovanje splošnemu načelu pravne varnosti). Take izjeme torej ni mogoče uporabiti pri pravnem razmerju, glede katerega je sodišče ugotovilo ravnanje ene od strank v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Glej še: Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 137, ter Trstenjak V., Brkan M., Pravo EU, Ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 278 in 280.

20Glej UL C - 323 z dne 27.9.2019, str. 44.

21Glej 15. točko obrazložitve sklepa VSRS II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, 27. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. Nato tudi v 67. točki sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

22Glej: 89. in 90. točko sodbe SEU v združenih zadevah C-581/10 in C-629/10 z dne 23. 10. 2012 (Nelson).

Glej 37. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke).

Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).

(1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da je v pogodbi tudi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve).

Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.

Odločbe Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.

II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, II Ips 24/2025, II Ips 28/2025, II Ips 35/2025, II Ips 53/2025.

Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve).

Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa banke A v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

V odločbi II Ips 54/2023 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je kreditiranje s tujo valuto po eni strani neomejeno razširljivo - potencialni obseg obveznosti je neomejen, po drugi strani pa je nemogoče napovedati konkretne dogodke, ki vplivajo (tudi) na valutna razmerja. Zato je še toliko bolj pomembno, da profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti).

Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2023 (19. točka obrazložitve).

Glej odločbo Up-14/21 (opomba 102).

Glej 17.-27. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire. S to sodbo je Vrhovno sodišče pritrdilno odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: "Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?"

Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2024 z dne 19. 2. 2025, 21. in 22. točka obrazložitve, in tam citirano sodno prakso.

Sodba SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017.

Tudi po Direktivi 93/13 (glej njen 6. člen) pogodbeni pogoji, ki veljajo za nedovoljene, za potrošnike niso zavezujoči, preostali del pogodbe pa ostane veljaven, če je to pravno mogoče.

Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002 in nasl.

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Uradni list RS, št. 126/2007 in nasl.

Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl.