Jedro

Z Uredbo o ravnanju z odpadki določena prednost odstranjevanja odpadkov na ozemlju Republike Slovenije pred odstranjevanjem v tujini (načelo samozadostnosti ravnanja z odpadki) ne pomeni, da imajo v postopkih vpisa v evidenco zbiralcev odpadkov pravno korist izkazano vsi, ki zatrjujejo, da imajo možnost zagotoviti takšno odstranjevanje in si obetajo morebitno poslovno korist od predmetnega vpisa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 35469-90/2010-5 z dne 16. 12. 2010, na podlagi katere je bila družba A. d.o.o.(prizadeta stranka v tem postopku) na podlagi 16. člena Uredbe o ravnanju z odpadki (v nadaljevanju Uredba) vpisana v evidenco zbiralcev nenevarnih in nevarnih odpadkov. Izpodbijana odločitev temelji na drugem odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker predloga za obnovo ni podala upravičena oseba. Tožnik v svojem predlogu ni uspel izkazati, da bi moral biti udeležen v postopku izdaje potrdila kot stranski udeleženec, vendar mu možnost udeležbe ni bila dana oziroma ni izkazal, da je na njegovi strani obstajal pravni interes za stransko udeležbo v postopku izdaje potrdila za vpis v evidenco zbiralcev odpadkov. Predloga za obnovo tako ni podala upravičena oseba. Po mnenju toženke je v postopku vpisa v evidenco zbiralcev nevarnih odpadkov potrebno ugotavljati, ali ima zbiralec odpadkov zagotovljeno obdelavo, pri pošiljkah odpadkov v tujino pa tudi, ali obstajajo na območju Republike Slovenije razpoložljive kapacitete za odstranjevanje teh odpadkov, nikakor pa ni potrebno omogočiti osebam, ki so vpisane v evidenco odstranjevalcev odpadkov, da se udeležijo navedenih postopkov kot stranski udeleženci.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Navaja, da v postopku izdaje potrdila o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov po 16. členu Uredbe ministrstvo presoja, ali vložnik zahteve izpolnjuje v drugem odstavku tega člena taksativno naštete pogoje. Ker se ta presoja nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja predpisanih pogojev vložnika zahteve, že vpisana pravna oseba ali samostojni podjetniki posamezniki v evidence zbiralcev odpadkov v tem postopku ne more sodelovati kot stranski udeleženec, saj se z vpisom v evidenco novega zbiralca odpadkov ne posega v njihove pravice ali pravne koristi. Glede zatrjevanega pravnega interesa, ki naj bi ga tožnica imela po prvem odstavku 3. člena Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da se določilo nanaša na pošiljke odpadkov iz Republike Slovenije, namenjenih za odstranjevanje, ne pa na pridobitev potrdila o vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov. Tudi sklicevanje na Bruseljsko (pravilno Baselsko) konvencijo ne utemeljuje vložne pritožbe, saj se le ta nanaša na uvoz – izvoz nevarnih odpadkov in ne na postopek vpisa zbiralcev odpadkov v evidence zbiralcev odpadkov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila, da ni izkazal pravnega interesa. Njegov pravni interes temelji na 3. členu Uredbe o izvajanju uredbe ES št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, ki določa, da ima odstranjevanje odpadkov v Republiki Sloveniji prednost pred odstranjevanjem v tujini, če za posamezno vrsto odpadkov obstajajo razpoložljive zmogljivosti za odstranjevanje (načelo sorazmernosti) in na Baselski konvenciji, ki v 9. točki 4. člena nalaga udeleženkam sprejetje ustreznih ukrepov, da zagotovijo, da bo uvoz/izvoz nevarnih odpadkov dovoljen samo, če država izvoznica nima tehničnih zmogljivosti in potrebnih naprav, možnosti ali ustreznih odstranjevališč, da bi odstranila odpadke na okolju varen in učinkovit način. Izvoz odpadkov z namenom odstranjevanja je tako dovoljen le, če v Republiki Sloveniji ni razpoložljivih kapacitet za odstranjevanje take vrste odpadkov. Ker tožnik s takimi kapacitetami v Republiki Sloveniji razpolaga, ima tudi pravni interes za udeležbo v postopku izdaje potrdila za vpis v evidenco zbiralcev odpadkov, ko je vložnik zahteve oseba, ki s takimi kapacitetami ne razpolaga, pogoj zagotovljenosti oddaje odpadkov v obdelavo pa zagotavlja z njihovim izvozom v tujino. S sodelovanjem v postopku bi lahko zavaroval svoje pravne koristi, to je prednost pred odstranjevanjem v tujini, ki mu jo zagotavljata 3. člen Uredbe o izvajanju uredbe ES št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov in 9. točka 4. člena Baselske konvencije, organ pa odločilnega dejstva, ali ima določen odstranjevalec v Sloveniji razpoložljive kapacitete za odstranjevanje odpadkov ne more ugotavljati na drugačen način, kot da takega odstranjevalca povabi k sodelovanju v postopku in ga pozove, da predloži dokumentacijo, iz katere bo razvidna razpoložljivost kapacitet. Takšen podatek ni dostopen v nobenih uradnih evidencah, temveč z njim razpolaga le konkreten odstranjevalec teh odpadkov. Ker upravni organ pri odločanju ni presojal, ali je bilo v predlogu upoštevano načelo samozadostnosti, odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži, da mu mora povrniti stroške tega postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Meni, da potrdilo neposredno ali posredno ne posega v pravni položaj tožnika. S svojo trditveno podlago skuša tožnik zavarovati svoj dejanski, ne pa pravni interes, kot ga določa zakon. Poleg tega je tožnik okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je priložil tožbi kot dokaz, pridobil po tem, ko je bilo prizadeti stranki izdano potrdilo. V času odločanja tožnik ni imel dokončnih in pravnomočnih upravnih dovoljenj za izvajanje odstranjevanja odpadkov. Poleg tega dovoljenje samo po sebi ne izkazuje, da stranka dejavnost tudi dejansko opravlja. Pravna podlaga, na katero se sklicuje, pa je abstraktna pravna podlaga in ne povzroča neposrednih pravnih učinkov. Abstraktne pravne norme ne morejo izkazovati pravnega interesa v konkretnem upravnem postopku. Baselska konvencija je po pravni naravi akt, ki se ne izvršuje neposredno, ampak preko „transformiranja“ v notranji pravni red. Zato ne more predstavljati pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče zahtevati obnovo postopka. Iz previdnosti navaja še, da je primaren način obdelave odpadkov predelava, odstranitev pa je sekundarna in dopustna zgolj če predelava ni možna. 3. člen Uredbe o izvajanju uredbe ES št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov se izrecno nanaša na odpadke, namenjene odstranitvi, ne pa predelavi. Prizadeta stranka je zagotovila predelavo odpadkov s sežigom oziroma sosežigom, zato je sklicevanje na določilo, ki ureja drugačna ravnanja (odstranjevanje) z odpadki neupravičeno in neutemeljeno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe prizadete stranke iz odgovora na tožbo kot neutemeljene, prav tako pa tudi prizadeta stranka navedbe tožnika iz pripravljalne vloge, kar podrobneje obrazložita.

Tožba ni utemeljena.

Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. če gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, kot v obravnavanem primeru, je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru potrdilom o vpisu prizadete stranke v evidenco nenevarnih in nevarnih odpadkov z dne 16. 12. 2010) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Obnova postopka po 9. točki 260. člena ZUP torej tudi ne more biti dovoljena zaradi varovanja javne koristi.

V obravnavanem primeru je bil postopek vpisa v evidenco zbiralcev odpadkov začet z zahtevo prizadete stranke na podlagi 16. člena Uredbe. Iz navedene uredbe ne izhaja, da bi bil moral biti poleg vlagatelja zahteve stranka v tem postopku še kdo drug.

Tožnik utemeljuje svojo pravico ali pravno korist za sodelovanje v tem postopku na stališču, da bi bilo treba pred odločitvijo o zahtevi za vpis prizadete stranke v evidenco zbiralcev odpadkov, ki izpolnitev pogoja po zagotovitvi nadaljnje obdelave odpadkov iz 4. alineje drugega odstavka 16. člena Uredbe zagotavlja z izvozom odpadkov v tujino, v postopek povabiti vse osebe, ki so vpisane v register odstranjevalcev odpadkov. Le z njihovim sodelovanjem bi se lahko ugotovilo odločilno dejstvo, ali v Sloveniji obstajajo razpoložljive kapacitete za odstranjevanje odpadkov in posledično, ali je prizadeta stranka s predvideno rešitvijo ravnala skladno z načelom samozadostnosti iz 3. člena Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov in 9. točko 4. člena Baselske konvencije.

Vse to pa so navedbe, ki kažejo na to, da tožnik v bistvu uveljavlja, da je bilo sporno potrdilo izdano na podlagi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po mnenju tožnika ni mogoče pravilno in popolno ugotoviti brez sodelovanja oseb, vpisanih v register odstranjevalcev odpadkov. Kot rečeno, pa v postopku obnove takih ugovorov ni mogoče uveljavljati.

Edinega dopustnega ugovora, ki bi ga tožnik lahko uveljavljal v tem postopku, to je, da je bilo s potrdilom o vpisu prizadete stranke v evidenco nenevarnih in nevarnih odpadkov z dne 16. 12. 2010 poseženo v njegove z zakonom določene pravice ali v njegove pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, pa tožnik ni izkazal. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi bilo s spornim potrdilom poseženo v njegovo pravno korist. Kot pravilno navaja prizadeta stranka, je Baselska konvencija akt, ki se neposredno ne izvršuje, ampak se izvršuje preko „transformiranja“ v notranji pravni red. Z Uredbo o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov določena prednost odstranjevanja odpadkov na ozemlju Republike Slovenije pred odstranjevanjem v tujini (načelo samozadostnosti ravnanja z odpadki) pa ne pomeni, da imajo v postopkih vpisa v evidenco zbiralcev odpadkov pravno korist izkazano vsi, ki zatrjujejo, da imajo možnost zagotoviti takšno odstranjevanje in si obetajo morebitno poslovno korist od predmetnega vpisa, kot zmotno meni tožnik. Gre le za določilo, ki ga morajo pristojni organi upoštevati pri odločanju o izdaji soglasja za pošiljke odpadkov. To seveda ne pomeni, da toženka pri odločanju o izdaji potrdila za vpis v evidenco zbiralcev odpadkov pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja, ali ima vlagatelj zagotovljeno oddajo odpadkov v obdelavo, ni dolžna upoštevati tudi načela samozadostnosti ravnanja z odpadki, kot je pravilno pojasnila toženka. Vendar gre v tem primeru, kot povedano, le za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, v primeru kršitve navedenega načela pa bi šlo kvečjemu za javni interes, nikakor pa ne za pravni interes tožnika.

Z navedbo tožnika, da bi se odpadki, ki jih prizadeta stranka namerava izvažati v tujino, lahko odstranili pri njemu, ki ima na podlagi 3. člena Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov prednost pred izvozom teh odpadkov tujemu odstranjevalcu, je tožnik uveljavljal morebitno ali bodočo korist, ne pa sedanje. Poleg tega ne gre za pravno korist, saj obveznost zbiralca odpadkov po posluževanju se storitev tožnika ne izhaja iz nobenega zakona ali predpisa, pač pa z njo uveljavlja zgolj svoj morebiten dejanski interes, ki ga, kot rečeno, v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.