Jedro

Ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče odločilo v sporu med članoma poslovnega sistema, katerega člani so se dogovorili, da bodo za reševanje medsebojnih sporov ustanovili notranjo arbitražo, ta pa ni bila ustanovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 492.924,30 SIT z zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti stroške postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej navaja, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ni sporno, da je bila tožena stranka do konca februarja 1991 soustanovitelj tožeče stranke, ko je iz sistema ... izstopila.

Tožena stranka ves čas spora trdi, da sodišče ni pristojno odločati, ker so se ustanovitelji tožeče stranke dogovorili, da bo spore v okviru ... reševala notranja arbitraža. Ker je sodišče izreklo, da je pristojno za odločanje in je v sporu tudi odločilo, uveljavlja tožena to kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče se ne strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je sodišče stvarno pristojno za odločitev v sporu zato, ker je do spora prišlo po izstopu tožene stranke iz sistema ..., pa četudi se spor nanaša na čas, ko je še bila član omenjenega sistema. Čim se nanaša spor na obveznost, nastalo v času, ko je bila tožena stranka še član sistema ..., okoliščina, da je pozneje to prenehala biti, na vprašanje, ali je za odločitev v sporu pristojno sodišče ali notranja arbitraža, ne vpliva.

Se pa revizijsko sodišče strinja z drugim razlogom, na katerega je pritožbeno sodišče oprlo stališče o pristojnosti sodišča. Ni namreč mogoče izključiti njegove pristojnosti z dogovorom o ustanovitvi notranje arbitraže, če ta ni bil realiziran.

Notranja arbitraža je (bilo) stalno samoupravno sodišče, katerega pristojnost je bila omejena na reševanje (določene vrste) sporov med ustanovitelji arbitraže (11. člen in prvi odstavek 40. člena Zakona o samoupravnih sodiščih - Ur. list SRS štev. 10/77...4/82; v nadaljevanju: ZSamS). V drugem odstavku 40. člena, ki napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 37. člena, je ZSamS določil vsebino ustanovitvenega akta notranje arbitraže. Če akta s takšno vsebino ni, notranja arbitraža ni ustanovljena.

Pogodba o organiziranju v turistični poslovni sistem ... (v nadaljevanju: Pogodba) je določila v 26. členu, da je za reševanje sporov med udeleženkami sistema pristojna notranja arbitraža, bo pa njene pristojnosti, organiziranje, sestavo in način odločanja uredil statut. Glede na svojo vsebino ta določba ni ustanovitveni akt iz prvega odstavka 37. člena ZSamS. To tudi ni statut Turističnega poslovnega sistema ..., ki v 59. členu natančneje opredeli samo pristojnosti notranje arbitraže, ureditev njene sestave, delovanja in postopka pa prepusti posebnemu pravilniku (60. člen statuta). Šele pravilnik, ki bi uredil to, kar mu je prepustil za ureditev statut, bi bil akt, s katerim bi bila arbitraža ustanovljena. Takšnega akta pa tožena stranka ni predložila, niti zatrjevala. Njenega obstoja torej ni izkazala. Arbitraža, ki je ni, pa nima nobene pristojnosti. Zato sodišče ni ravnalo v nasprotju s 3. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, ker zadeve ni odstopilo notranji arbitraži sistema ..., ampak je samo odločilo. Odločilo je namreč o stvari, ki spada v sodno pristojnost. Iz sodne pristojnosti bi prešla v pristojnost notranje arbitraže šele z njeno ustanovitvijo. Do te pa ni prišlo.

Pod naslednjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka podvede tožena stranka očitke sodišču, da je odločalo na podlagi domnev in predpostavk, da je zmotno razlagalo določbo 12. člena Pogodbe in da je dalo prevelik poudarek sklepu upravnega odbora tožeče stranke.

Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka vidi v okviru omenjenih očitkov, tožena stranka ni povedala. V kolikor se ne strinja s posameznimi dejstvi, ki so bila podlaga sojenju na drugi stopnji, revizijsko sodišče opozarja na tretji odstavek 385. člena ZPP. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava, zlasti avtonomnega, pa je izpodbijana sodba pravilna.

Obe sodišči res preveč poudarjata pomen sklepa upravnega odbora tožeče stranke. Upravni odbor, kot organ tožeče stranke, ni mogel zavezovati drugih oseb, pa čeprav gre za ustanovitelje tožeče stranke. Na tem nič ne spremeni dejstvo, da je v upravnem odboru sodelovala tudi direktorica tožene stranke. Tam je sodelovala kot član upravnega odbora tožeče stranke, ki ga je delegirala tožena stranka, ne pa kot direktorica slednje. Je pa upravni odbor kot organ tožeče stranke lahko odločal o obveznostih, ki so jih imele do nje ustanoviteljice tožeče stranke po Pogodbi.

Prva alinea 12. člena Pogodbe določa, da pridobiva tožeča stranka sredstva za delovanje tudi z zaračunavanjem licenčnine v višini 6% bruto dobička vsakega podjetja, vendar ne manj kot 50.000 USD v dinarski protivrednosti letno. Tožeča stranka je torej imela pravno podlago za vložitev tožbenega zahtevka v omenjeni pogodbeni določbi. Pritožbeno sodišče je zato pravilno oprlo svojo odločitev nanjo.

Okoliščina, da je šlo za začasno financiranje, obveznosti tožene stranke, da sodeluje v njem v okviru obveznosti iz omenjene pogodbene določbe, ne izključuje. Da bi pa tožeča stranka toženo obremenila z začasnim financiranjem preko meril iz prve alinee 12. člena Pogodbe, pa tožena stranka ni trdila (primerjaj: 219. člen ZPP).

Glede na navedeno uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere pazi po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).