Jedro

Tožnik je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2014 in št. ... z dne 16. 8. 2014 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od leta 2012 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesporno zelo slabega zdravstvenega stanja, saj ima različne zdravstvene težave in je že več let brezposeln. Ta dejstva že sama po sebi dokazujejo, da je upravičen do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine. Njegovo zdravstveno stanje se ne more izboljšati in se mu ne more povrniti delazmožnost. Meni, da je zmotna ugotovitev, da je zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti. Ima ortopedske težave, ki mu onemogočajo vsakršno delo, še posebej pa fizično delo s polnim delovnim časom. Razen tega ima dokazano psihične težave, ki se od 10. 12. 2014 še poslabšujejo in ravno tako onemogočajo delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 10. 12. 2014, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 8. 2014. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 14. 11. 2006 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. in II. stopnje, na katerih temeljita citirani odločbi, sta menili, da je pri tožniku od 14. 11. 2006 in še dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je lažje in občasno srednje težko delo, pri katerem se bo izogibal mrazu, vlagi in prahu, pri katerem ne bo dvigoval ali prenašal težjih bremen, delal v prisilnem položaju hrbtenice in se pogosto pripogibal. 6. Iz razpoložljive medicinske dokumentacije izhaja, da gre pri tožniku za stanje po operaciji diska L5-S1 levo. Kasneje so ugotovili prolaps v predelu segmenta L2-L3 in tudi izbočenje v predelu L3-L4 in L5-S1. Ob tem niso ugotovili nevroloških izpadov. Tožnik je bil obravnavan tudi pri psihiatru zaradi depresivne prilagoditvene motnje, ob pregledu pri tujem izvedencu je ta v remisiji in ne ugotavljajo aktualne psihiatrične bolezni.

7. Kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, je sodišče prve stopnje glede na tožnikove navedbe in uveljavljanje I. kategorije invalidnosti, dejansko stanje razčiščevalo še z izvedenskim organom Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Ta je v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje po proučitvi celotne medicinske dokumentacije in opravljenega osebnega pregleda menila, da je pri tožniku do 10. 12. 2014, to je do dneva dokončne odločbe toženca, obstajala preostala delovna zmožnost in da je zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delo z omejitvami, ki so bile določene že v letu 2006. Tako je tožnik po mnenju izvedenskega organa zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je lažje in samo občasno srednje težko delo, pri tem se mora izogibati mrazu, vlagi in prahu, pri katerem ne bo dvigoval in prenašal težjih bremen, ne bo delal v prisilnem položaju hrbtenice in se ne bo pogosto pripogibal. 8. Pri takšnem mnenju je članica izvedenskega organa, specialistka psihiatrinja vztrajala tudi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje in izrecno poudarila, da sta oba člana izvedenskega organa ocenila, da pri tožniku ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Dodatno pa je pojasnila, da so pri tožniku psihične težave obstajale že decembra 2014 v smislu depresivnosti in anksioznosti, da pa je bilo decembra 2014 zelo malo medicinske dokumentacije s področja psihiatrije, niti ni bila opravljena diagnostika, kot je običajno, da bi bil opravljen dodaten klinično psihološki pregled. Zato je menila, da ni mogoče podati dokončne ocene delazmožnosti s področja psihiatrije, ampak da bo psihiatrični del možno oceniti v novem postopku s predloženimi izvidi z intenzivnega celostnega psihiatričnega zdravljenja in diagnostike po 10. 12. 2014. Dodatno pa je izvedenka pojasnila, da obstoji izvedensko mnenje v nemščini, iz katerega je razvidno, da so pri tožniku prisotni različni stresorji, da pa je glede psihiatričnih motenj zmožen delati poln delovni čas.

9. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšno mnenje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Izvedensko mnenje ne odstopa od ugotovitev specialistov, ki izhajajo iz razpoložljive medicinske dokumentacije, niti ne odstopa od ugotovitev in oceni delazmožnosti pri tujem nosilcu zavarovanja. Z izvedenskim mnenjem je razčiščeno eno od bistvenih vprašanj, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

10. Tožnik ima nedvomno določene zdravstvene težave tako na ortopedskem kot psihiatričnem področju, saj je to razvidno iz medicinske dokumentacije in je zaradi takšnih zdravstvenih težav oziroma sprememb v zdravstvenem stanju, tudi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, ker je po mnenju obeh invalidskih komisij, to pa je potrdil tudi izvedenski organ v sodnem postopku, še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom. To pa so razlogi, zaradi katerih ni nobene podlage, da bi se tožnika skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Dejstvo, da je tožnik brezposeln pa glede na definicijo invalidnosti določeno v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, pri oceni invalidnosti oziroma delazmožnosti, ni mogoče upoštevati in se iz teh razlogov pritožba neutemeljeno zavzema za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in na tej podlagi skladno z določbo 41. člena ZPIZ-2 priznanje pravice do invalidske pokojnine.

11. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.