Jedro

Po stališču teorije so izvršilni naslov lahko samo listine dajatvene narave. Izjema so davčne ugotovitvene odločbe. Ugotovitev obstoja dolga sicer ne zadostuje, če ni hkrati zavezancu naloženo, da je obveznost dolžan izpolniti. Pri davčnih odločbah se obveznost domneva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

2.Upnik je vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da sklep temelji na napačni pravni podlagi, ko izpusti ključna dejstva in dokaze, ki so bili priloženi izvršilnemu predlogu. Sodišče je sklep zavrnilo zgolj s sklicevanjem na 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), brez vsebinske obravnave vseh predloženih listin in brez tehtanja pravnih posledic iz 24. člena ZIZ, ki določa izvršljivost za pravne naslednike. Ne glede na zanikanje DSU, da terjatve nima v svojih poslovnih knjigah, predložene listine potrjujejo drugače. Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS potrjuje vpis upnikove terjatve kot prevzeto obveznost SRD, DSU že 12. 9. 2002. DSU je pravna naslednica SRD. V skladu s 24. členom ZIZ je torej dolžnik dolžan izpolniti obveznost, ki je bila potrjena in jasno prikazana že 12. 9. 2002, torej pred upnikovo prijavo. Dolžnik je bil opozorjen na posledice pravnega posla, vendar je prostovoljno soglašal in podpisal pogodbo o izročitvi stvarnega vložka in o prevzemu dolgov ter tako izrazil svojo voljo in jo priznal. Ta pa ima enako dokazno moč kot pravnomočna sodba - 17. člen ZIZ. Predlog za izvršbo temelji na javnih listinah, kot so notarski zapis SV 254/04, revizijsko poročilo A., letno poročilo DSU d. o. o. za leto 2004 ter revizijsko poročilo Računskega sodišča RS št. 1206-5/2004-24 z dne 24. 10. 2005. Vse navedene listine so bile že predložene sodišču dne 8. 5. 2025, vendar sodišče ta ključna dejstva v sklepu izpusti. Zakoniti prehod obveznosti z likvidirane družbe SRD d.d. na DSU d.o.o. je podpisan in razviden iz navedenih listin po volji takratnega vodstva SRD in DSU, kar je v skladu s 24. členom ZIZ, ki dovoljuje upniku, da zoper pravnega naslednika vloži predlog za izvršbo. Notarski zapis je sestavljen po določilih 416/III. in 453. člena Zakona o gospodarskih družbah, kar pomeni, da se tak notarski zapis lahko šteje kot izvršilni naslov. Dne 12. 9. 2002 je bila terjatev že zavedena kot obveznost SRD, kar izhaja iz dokumentacije, priložene izvršilnemu predlogu, priznana pa je bila v arbitražni odločbi Stalne arbitraže pri GZS (žig izvršljivosti in pravnomočnosti z dne 19. 8. 2002). Višje sodišče je v sodbi II Cp 108/2015 potrdilo, da je terjatev še vedno veljavna in nezastarana, kar potrjuje tudi ustaljena sodna praksa. Upnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in upošteva 24. člen ZIZ glede nasledstva oziroma prevzema terjatve med SRD in DSU ter prizna zgoraj navedene priložene listine kot javne listine ter jih po 224. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) obravnava skupaj. Posledično naj sodišče razveljavi izpodbijani sklep in dovoli izvršbo za celotno terjatev, dolžniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Pritožbenih stroškov upnik ne priglaša.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

5.Upnik je v predlogu za izvršbo kot denarno terjatev, ki jo uveljavlja od dolžnika, navedel znesek 397.294.275,00 SIT oziroma 1.750.000,00 USD z obrestmi po TOM od 29 11. 1999, kar dne 8. 5. 2025 po izračunu Vrhovnega sodišča znaša 11.472.111,91 EUR. Kot podlago za zahtevano izvršbo zaradi uveljavitve navedene denarne terjatve je upnik v predlogu za izvršbo navedel arbitražno odločbo Stalne arbitraže pri GZS, opr. št. SA 5.6. - 11/99 z dne 12. 7. 2002 in notarski zapis SV 254/04 z dne 16. 4. 2004 Pogodbe o izročitvi stvarnega vložka in o prevzemu dolgov, v zvezi tudi z ostalimi izvršilnemu predlogu še priloženimi listinami.

6.Pravilna je presoja v izpodbijanem sklepu, da navedena arbitražna odločba oziroma notarski zapis (v povezavi z ostalo dokumentacijo) ne predstavljata izvršilnega naslova za izterjavo zgoraj navedene uveljavljane terjatve. Iz arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri GZS, opr. št. SA 5.6. - 11/99 z dne 12. 7. 2002 (1. točka izreka) sicer izhaja takšna terjatev, to je glavnica 397.294.275,00 SIT oziroma 1.750.000,00 USD po srednjem tečaju banke Slovenije na dan začetka stečajnega postopka - 227,0253 SIT za 1 USD, z obrestmi po temeljni obrestni meri TOM od 29. 11. 1999 dalje do plačila. Vendar pa terjatev iz naslova glavnice, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, dolžniku ni bila naložena v plačilo. Povedano še drugače, glede glavnice v arbitražni odločbi ni nobenega dajatvenega povelja dolžniku, temveč je le ugotovljen njen obstoj.

7.Po stališču teorije so izvršilni naslov lahko samo listine dajatvene narave. Izjema so davčne ugotovitvene odločbe. Ugotovitev obstoja dolga sicer ne zadostuje, če ni hkrati zavezancu naloženo, da je obveznost dolžan izpolniti. Pri davčnih odločbah se obveznost domneva. Stališče, da so izvršilni naslov lahko le dajatvene listine, izhaja tudi iz sodne prakse.

8.Arbitražna odločba Stalne arbitraže pri GZS, opr. št. SA 5.6. - 11/99 z dne 12. 7. 2002 torej ne more predstavljati izvršilnega naslova za izterjavo glavnice, kar je upnik v predlogu za izvršbo (edino) zahteval. Iz trditvene podlage izvršilnega predloga namreč ne izhaja, da bi upnik zahteval tudi plačilo stroškov postopka, ki pa so v 2. točki izreka arbitražne odločbe (drugače kot glavnica) dolžniku bili naloženi v plačilo.

9.Prav tako uveljavljana glavnica ni bila dolžniku naložena v plačilo niti v notarskem zapisu SV 254/04 z dne 16. 4. 2004 Pogodbe o izročitvi stvarnega vložka in o prevzemu dolgov, pri čemer višje sodišče pojasnjuje, da je listina po 24. členu ZIZ lahko podlaga za dovolitev izvršbe le v povezavi s samim (primernim) izvršilnim naslovom, če ta obstaja.

10.Upnik v pritožbi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da arbitražna odločba Stalne arbitraže pri GZS, opr. št. SA 5.6. - 11/99 z dne 12. 7. 2002 (1. točka izreka) ne vsebuje naložitve plačila glavnice dolžniku, niti ne izpodbija. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo le na 21. člen ZIZ, brez vsebinske obravnave vseh predloženih listin in brez tehtanja pravnih posledic iz 24. člena ZIZ. Če izvršilno sodišče ugotovi, da upnik nima primernega izvršilnega naslova za izvršbo, namreč izvršbe ne more dovoliti niti zoper prvotnega dolžnika niti zoper pravnega naslednika. Tudi pritožbeno sklicevanje na notarski zapis SV 254/04 in ostale predložene listine tako na drugačno odločitev ne more vplivati, saj upnik nima primernega izvršilnega naslova za terjatev, katere izterjavo je zahteval.

11.Uveljavljani pritožbeni razlogi po povedanem niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, pri čemer se do pritožbenih navedb, ki niso bile pravno pomembne za odločitev, ni opredeljevalo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 105. Tudi Galič, sicer v zvezi s sodnimi odločbami, navaja, da se pojem izvršljivosti povezuje z dajatvenimi tožbami oziroma sodbami, ne pa tudi z oblikovalnimi in ugotovitvenimi. Glej Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list RS, 2. knjiga, str. 118.

2Na primer VSL sklep I Ip 4051/2011, citiran že v izpodbijanem sklepu.