Jedro

Tožena stranka se mora udeležiti naroka, za katerega je vabilo prejela prej, četudi je izkazala, da je bila istega dne povabljena kot priča na narok v neki kazenski zadevi, zato je zmotno njeno prepričanje, da gre v kazenskem postopku za bolj nujen prihod na sodišče. V takem primeru ima tožena stranka utemeljen razlog opravičiti se za izostanek z naroka, na katerega je bila vabljena kasneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. in 5. točka) potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 2004/03064-2 z dne 15. 3. 2004 v 1. in 3. točki v veljavi, razen za glavnico 156,86 EUR z obrestmi in razen za obresti, ki presegajo 3.276,13 EUR glavnice (4. tč. v zvezi s 3. tč. izreka izpodbijane odločbe). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 581,31 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (5. tč.).

(2) Proti sodbi se je toženka pritožila, vsebinsko nedvoumno le proti delu, ki je zanjo neugoden (tč. 4 in 5), in uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njeno pravico do sodelovanja v kontradiktornem postopku. Svoj izostanek z naroka je opravičila iz razloga, ker je bila v kazenski postopek kot priča vabljena istega dne, čeprav je res vabilo kot priča dobila šele kasneje kot vabilo v tej pravdi in čeprav je bila kazenska obravnava pol ure kasneje. V kazenskem postopku so sankcije za neprihod hujše in je prihod nujnejši. Toženka je upravičeno pričakovala preložitev naroka, saj je imela opravičljiv razlog. Pritožnica nadalje nasprotuje sklepu prvega sodišča, da je pasivno legitimirana. Tak zaključek bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da izstavljeni računi temeljijo na pogodbi št. 2099/Pc-2, s katero se je toženka zavezala kot porok. O tem pa sodba nima razlogov in je s tem po mnenju pritožnice storjena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(3) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna toženkina obveznost, v izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne in prepričljive razloge za svojo odločitev, pri tem pa ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

(6) Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko naroka ni preložilo, saj upravičenih razlogov za kaj takega ni bilo (115. čl. ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlog za preložitev naroka toženke ni bil utemeljen in njen izostanek z naroka ni bil upravičen. Četudi je izkazala, da je bil istega dne povabljena kot priča na narok v neki kazenski zadevi, je zmotno njeno prepričanje, da gre v kazenskem postopku za bolj nujen prihod na sodišče. Prvo sodišče je že pojasnilo, da je vabilo za kazensko obravnavo toženka prejela kasneje kot vabilo v obravnavani pravdni zadevi (iz česar izhaja, da bi imela kvečjemu utemeljen razlog opravičiti se za izostanek z naroka, na katerega je bila vabljena kasneje), obravnavi pa se tudi časovno nista povsem izključevali. Prvo sodišče je toženki vse to celo pravočasno pojasnilo, naroka pa se kljub temu ni udeležila, niti ni za to koga pooblastila. Kršitev pravice do možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) torej ni bila storjena.

(7) Tudi naslednja očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. Povsem nedvoumno je razvidno iz razlogov prve sodbe, da izhaja toženkina obveznost do tožeče stranke iz prodajne pogodbe (2099-Pc-2), na katero se v pritožbi celo sama sklicuje, in da imajo računi s tem v zvezi le pomen dokaznih listin (glej glej str. 3. prve sodbe tč. 2.1 in str. 4, tč. 2.2). Toženka sploh ni ugovarjala, da se računi ne nanašajo na to pogodbo, in kolikor implicite to želi storiti v pritožbi, je prepozno, saj glede na določbo 337. čl. ZPP pritožbeno sodišče tega brez upravičenega razloga ne sme več upoštevati.

(8) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti, sodbo v izpodbijanem delu pa potrditi, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.

(9) Toženka s pritožbo ni uspela, zato ji po načelu uspeha (154. čl. ZPP) pritožbeni stroški ne pripadajo, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o njeni pritožbi. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, zato tudi ta sama trpi svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP).