Jedro

Tožena stranka je tožnika z odločbo z dne 20. 5. 2013 začasno napotila na delo na drugo policijsko postajo. V obrazložitvi odločbe o napotitvi pa je tožena stranka le prepisala določbo 67. člena ZODPol, ki je predstavljala podlago za začasno premestitev, brez kakršne koli druge obrazložitve. Tožnik tako ob vložitvi tožbe ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge in je bil z razlogi za svojo napotitev prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Iz 214. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila. Zato je odločba o začasni napotiti tožnika nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odločba tožene stranke za začasno napotitev tožnika, št. ... z dne 20. 5. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožniku stroške postopka v znesku 860,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Svoje stroške krije tožena stranka sama (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in navaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist - starejši policist na Postaji prometne policije A., Policijska uprava A. in je bil zaradi nemotenega opravljanja nalog policije z dokončno in izvršljivo odločbo direktorja Policijske uprave A., št. … z dne 20. 5. 2013, na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji od 1. 6. 2013 do vključno 30. 11. 2013 začasno napoten na delo na Policijsko postajo B.. Po izteku predmetne začasne napotitve na delo (to je od 1. 12. 2013 dalje) tožnik delo zopet opravlja na Postaji prometne policije A.. Šlo je za začasno napotitev iz drugega odstavka 67. člena ZODPol, ki je lex specialis v primerjavi s pogoji za premestitev, ki jih določa ZJU, vendar sodišče v nadaljevanju napačno povzema zaključke glede obrazloženosti sklepa o začasni napotitvi. Gre zgolj za začasen ukrep, ki v vsakem primeru traja največ šest mesecev (podaljša pa se lahko zgolj enkrat in še to s soglasjem uslužbenca policije, pri čemer je smisel začasne napotitve uslužbenca policije na delo takojšnje reagiranje na razmere z namenom zagotoviti nemotenost opravljanja nalog policije (ali podpornih policijskih dejavnosti). Odločba o napotitvi na delo je dokončna in izvršljiva, kar še dodatno izkazuje, da navedeni člen ZODPol predstavlja izjemo od „običajnega“ dvostopenjskega postopka s pritožbo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče posledično razlogov za začasno napotitev tožnika na delo na Policijsko postajo B. od 1. 6. 2013 do vključno 30. 11. 2013 sploh ni presojalo, čeprav je tožena stranka vse razloge za začasno napotitev tožnika na delo na drugo policijsko postajo znotraj iste policijske uprave obširno, jasno in nedvoumno navedla ter jih podprla z listinskimi in drugimi dokazi v predmetnem postopku pred sodiščem. Pri odločitvi, katerega policista in iz katere policijske enote na območju Policijske uprave A. začasno napotiti na delo na Policijsko postajo B., je bilo upoštevanih več kriterijev, predvsem pa operativni podatki s terena na področju prometne varnosti ter kadrovsko stanje v policijskih enotah in specifično znanje policistov. Upoštevano je bilo, da se v „matični“ policijski enoti ne sme poslabšati stanje, hkrati pa se mora stanje v enoti, kjer bo napoteni policist opravljal delo, izboljšati. Vodstvo PU A. se je zavedalo poslabšanja rezultatov na območju PP B., zato je ukrepalo, tako da je tožnika začasno napotilo na PP B.. Ena od bistvenih nalog policije je prav gotovo zagotavljanje ustrezne prometne varnosti, pri čemer je očitno, da je bila ta na območju PP B. v začetku leta 2013 v primerjavi s preostalimi policijskimi postajami na območju te policijske uprave v bistveno slabšem položaju. Po prepričanju tožene stranke so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za začasno napotitev tožnika na PP B. na podlagi drugega odstavka 67. člena ZODPol in bi zakonitost razlogov za njegovo začasno napotitev na delo in izdajo izpodbijane odločbe ugotovilo tudi sodišče, če bi opravilo vsebinsko presojo le-teh. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je že s tožbo primarno uveljavljal formalno nezakonitost odločbe zaradi njene pomembne pomanjkljivosti - neobrazloženosti. Sklep tožene stranke ni „skopo obrazložen“, ampak je v celoti neobrazložen. V tim. „obrazložitvi“ izpodbijane odločbe je torej tožena stranka zgolj prepisala del zakonske določbe 67/2 člena ZDOPol. Izpodbijana tožnikova odločba o začasni napotitvi bi s takšno „obrazložitvijo“ lahko bila vročena prav vsakemu uslužbencu na PP. Ne glede na to, ali gre za sklep o trajni ali začasni premestitvi javnega uslužbenca, gre v vsakem primeru za odločitev o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, ki mora biti obrazložena in vročena javnemu uslužbencu (24/1 člen ZJU). Tudi pri začasni napotitvi gre za daljše obdobje pol leta, uslužbenec mora (proti svoji volji) zapustiti svoje delovno okolje, svoje sodelavce, se vključiti v novo okolje, med nove ljudi, v novem kraju. Takšna začasna napotitev je povsem enaka (ne le primerljiva) trajni premestitvi, le čas trajanja le-te je drugačen (a še vedno relativno dolg). Tožnik navaja odločitve Višjega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, za katere ocenjuje, da so primerljive s predmetno zadevo. Odločba iz drugega odstavka 67. člena ZODPol je celo dokončna in zoper njo niti ni pritožbe, temveč je mogoča celo kar neposredna tožba na sodišče, kar še nadalje utemeljuje smiselno uporabo stališč, zavzetih za primere premestitve. Tožnik prilaga tudi nov dokaz, s katerim pojasnjuje vzorec identičnih primerov premestitev oziroma napotitev iz razloga bodisi maščevanja bodisi nedoseganja izrečenega števila glob. Institut začasne napotitve delodajalec izrablja kot kaznovalno vzgojni ukrep z namenom dosegati večje število kazni in „inkasantarstvo“. Sindikat je predlagal spremembo oziroma dopolnitev ZODPol tudi v omenjeni zvezi. Iz podatkov o številu izrečenih plačilnih nalogov s strani policistov PPP A. v obdobju 1. 1. - 31. 5. 2013, jasno izhaja, da sta bila policista, ki sta med vsemi izdala najmanj plačilnih nalog v spornem obdobju (upoštevaje policiste, ki so v spornem obdobju ves čas delali po prometu), ravno tožnik in njegov sodelavec C.C., ki sta bila hkrati začasno napotena iz PPP A. na PP B.. Prav tožnik je bil tisti, ki je izdal najmanj plačilnih nalogov, in sicer 14. Tožniku vse do vložitve tožbe nihče ni pojasnil, da gre na PP B. iz razlogov, ki jih tožena stranka sicer navaja v odgovoru na tožbo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije tožnika in tožene stranke, pri čemer je ostale predlagane dokazne predloge zavrnilo, saj je na podlagi tako izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, svojo odločitev pa utemeljilo, da je razveljavilo odločbo kot nezakonito iz formalnih razlogov.

7. Tožniku je bila izdana odločba št. ... z dne 20. 5. 2013, s katerim je tožnika zaposlenega na delovnem mestu policist - starejši policist, v uradniškem nazivu policist I, na PPP A. začasno napotila od 1. 6. 2013 do vključno 30. 11. 2013, na delo na PP B.. Odločba o začasni napotitvi je bila izdana na podlagi določil 67. člena Zakona o organiziranosti in delu policije (Ur. l. RS, št. 15/2013), kar pomeni, da je odločba na podlagi tretjega odstavka 67. člena ZODPol dokončna, torej da zoper njo ni mogoča pritožba. Tako je imel tožnik pravico, da je zahteval sodno varstvo pred sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, pri čemer je tožnik glede na to, da mu je bila odločba vročena 21. 5. 2013 pravočasno vložil tožbo 19. 6. 2013. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe o napotitvi z dne 20. 5. 2013 zapisala: „Javni uslužbenec se zaradi nemotenega opravljanja nalog policije začasno napoti na delo v PP B., na podlagi drugega odstavka 67. člena ZODPol.“. ZODPol v drugem odstavku 67. člena določa, da lahko zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti direktor policijske uprave začasno napoti uslužbenca Policije z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma notranjo organizacijsko enoto na območju policijske uprave, vendar najdlje za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ šest mesecev. Obrazložitev je torej le prepis zakonske določbe, pri čemer odločba sicer ni z ničemer obrazložena.

8. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 s sprem. - ZODPol) v 67. členu ureja začasno premestitev in napotitev in določa, da zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti lahko generalni direktor policije začasno premesti uslužbenca policije na drugo delovno mesto ali ga napoti na delo na določeno območje ali področje dela, vendar najdlje za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ šest mesecev (prvi odstavek). Zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti lahko direktor policijske uprave začasno napoti uslužbenca policije z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma notranjo organizacijsko enoto na območju policijske uprave, vendar najdlje za šest mesecev z možnostjo enkratnega podaljšanja za največ šest mesecev. Odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi je dokončna. Tako je tožnik pravilno in pravočasno vložil predmetno tožbo.

9. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede obrazloženosti odločitve tožene stranke in sicer v zadevo VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015, kjer je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da ker mora biti v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZJU sklep, s katerim se odloča o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, obrazložen in vročen javnemu uslužbencu, ob dejstvu, da je za takšno odločanje predviden dvostopenjski postopek, morebitno pomanjkljivo obrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira drugostopni organ. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadevo VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015, kjer je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pri čemer tožena stranka ni pojasnila razloga premestitve. Komisija je s sklepom z dne 9. 12. 2010 sicer navedla, da bi posebno obrazložitev moral vsebovati že prvostopni sklep o premestitvi, vendar ne gre za kršitev, ki bi imela za posledico odpravo sklepa. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS sprejeto stališče, da v zvezi z določbami ZPP in načinom uresničevanja ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), to napotuje na razlago, da se mora tožnik seznaniti s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal (potem, ko se bo z njim sploh seznanil) oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek. Ob tolmačenju toženke, da le-ta tudi v drugostopnem sklepu ni dolžna ustrezno obrazložiti razlogov za premestitev in da te razloge lahko zatrjuje in dokazuje šele v sodnem postopku (bistveni pa so ti razlogi) bi to pomenilo, da bi lahko tožnik podal ustrezne navedbe (ugovore zoper sklep o premestitvi) šele po odgovoru na tožbo tožene stranke, kar pa je postopkovno nesprejemljivo.

10. Pritožbeno sodišče navaja, da v konkretnem primeru sicer ne gre za premestitve po določbah ZJU, pač pa za začasno premestitev oziroma napotitev v določilih drugega odstavka 67. člena ZODPol, ki je sicer lex specialis v primerjavi s pogoji za premestitev, ki jih določa ZJU in gre za začasen ukrep. Vendar ocenjuje, da je zadeva primerljiva z zadevo VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015. Enako kot v zadevi VIII Ips 104/2005 tožnik ob vložitvi tožbe niti ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge, in je tako z razlogi za svojo napotitev bil prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Tožbo je lahko dejansko vložil le zaradi formalne pomanjkljivosti in zatrjeval bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Ob navedenem je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi določila 214. člena ZUP, iz katerih izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je nenazadnje potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Tako po oceni pritožbenega sodišča tudi začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, ne zadošča pa tudi morebitna ustna obrazložitev podana na sestanku.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.