Jedro

Interpretacijska odločba ustavnega sodišča skupaj z odločbo o izvršitvi (izdano v skladu z določilom drugega odstavka 40. člena ZUstS), učinkuje s svojim izrekom le vnaprej, ex nunc, se pravi od uveljavitve odločbe.

Neutemeljeno meni revizija, da se mora interpretacijska odločba ustavnega sodišča uporabiti časovno neomejeno za vse sodne odločbe, ki ne temeljijo na takšni razlagi določbe drugega odstavka 145. člena ZIKS, kot jo je podalo ustavno sodišče. Revizija spregleda, da lahko ustavno sodišče po določilu prvega odstavka 161. člena Ustave RS in skladnem določilu 43. člena ZUstS zakon le razveljavi in da ta razveljavitev vedno učinkuje takoj, se pravi naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (oziroma po poteku roka, ki ga določi ustavno sodišče). Pravilno razlaga sodišče druge stopnje, da lahko ima interpretacijska odločba le takšne pravne učinke kot razveljavitvena odločba. Ne ustava, ne ZUstS ne poznata odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj, kar je razumljivo in v skladu z ustavnim načelom iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS, tem manj, saj bi nasprotno pomenilo nedopustno spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb, ki se sicer lahko spremenijo ali razveljavijo le na podlagi izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo o reviziji po ZPP v letu 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 41,534.789,47 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje in da se ji priznajo stroški postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za obravnavano zadevo je odločilno pravno vprašanje, kakšne pravne učinke ima odločba Ustavnega sodišča št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (tako imenovana interpretacijska odločba), objavljena dne 25.7.1997 v Uradnem listu RS št. 45/97, in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-43/96 z dne 16.10.1997 o izvršitvi preje navedene odločbe, objavljena dne 30.10.1997 v Uradnem listu RS št. 67/97. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje to vprašanje pravilno rešilo, ko je ugotovilo, da navedena interpretacijska odločba ustavnega sodišča skupaj z odločbo o izvršitvi (izdano v skladu z določilom drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču), učinkuje s svojim izrekom le vnaprej, ex nunc, se pravi od uveljavitve odločbe dne 26.7.1997 (smiselno v skladu z določbo 43. člena Zakona o ustavnem sodišču).

Tožeča O. G. je bila pravnomočna obsojena na plačilo sedaj vtoževanega zneska s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v G. št. N 52/93 z dne 5.12.1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 74/95 z dne 23.2.1995 za znesek 7,266.116,60 SIT, in po delnem sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v G. št. N 27/93 z dne 23.4.1996 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 740/96 z dne 26.9.1996 za znesek 31,911.120,92 SIT. Tožeča O. G. je dolgovane zneske glavnice tudi plačala v izvršilnih postopkih pri Okrajnem sodišču v Grosupljem in sicer po sklepu o izvršbi št. I I 51/95 z dne 7.6.1995 znesek 8,349.110,14 SIT dne 6.12.1996 in po sklepu o izvršbi opr. št. I 803/96 z dne 19.12.1996 znesek 33,186.679,33 SIT dne 16.1.1997, skupno tedaj 41,534.789,47 SIT (kar sedaj tožeča stranka zahteva s tožbo od tožene stranke).

Iz takega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka plačala na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb svoj dolg dne 6.12.1996 in 16.1.1997, se pravi preden je začela dne 26.7.1997 veljati in s tem učinkovati interpretacijska odločba ustavnega sodišča. Neutemeljeno meni revizija, da se mora interpretacijska odločba ustavnega sodišča uporabiti časovno neomejeno za vse sodne odločbe, ki ne temeljijo na takšni razlagi določbe drugega odstavka 145. člena ZIKS, kot jo je podalo ustavno sodišče. Revizija spregleda, da lahko ustavno sodišče po določilu prvega odstavka 161. člena Ustave RS in skladnem določilu 43. člena Zakona o ustavnem sodišču zakon le razveljavi in da ta razveljavitev vedno učinkuje takoj (ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče, ki pa ne sme biti daljši od enega leta), se pravi naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (oziroma po poteku roka, ki ga določi ustavno sodišče). Pravilno razlaga sodišče druge stopnje, da lahko ima interpretacijska odločba le takšne pravne učinke kot razveljavitvena odločba. Ne ustava, ne Zakon o ustavnem sodišču ne poznata odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj, kar je razumljivo in v skladu z ustavnim načelom iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS, da zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj, kar torej vsekakor velja tudi za interpretacijsko odločbo; tem manj, saj bi nasprotno pomenilo nedopustno spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb, ki se sicer lahko spremenijo ali razveljavijo le na podlagi izrednega pravnega sredstva.

Sodišče druge stopnje tudi ni zagrešilo v reviziji očitanih formalnih napak in sicer, da je odločilo "v drugi smeri, kot pa se pritožuje tožena stranka" in "mimo opozoril tožeče stranke" (v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka uveljavlja v pritožbi novote). Tožena stranka je v pritožbi res uveljavljala novoto, da se ji postavlja vprašanje, če se je O. G. v navedenih predhodnih postopkih pravilno pravdala in da tožena stranka v teh postopkih ni mogla sodelovati. Toda sodišče druge stopnje se s temi pritožbenimi izvajanji ni ukvarjalo, ker je zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na kar je vezano tudi po uradni dolžnosti po določilu drugega odstavka 365. člena ZPP 1977 tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, s čimer pa očitana novota tožene stranke ni v nobeni povezavi.

Ne glede na to uradno dolžnost sodišča druge stopnje za pravilno uporabo materialnega prava, pa je sodišče druge stopnje pri tem tudi upoštevalo tozadevna pritožbena izvajanja tožene stranke, da namreč odločbi ustavnega sodišča ne moreta priti v poštev v obravnavani zadevi, ker je O. G. plačala sporni znesek že pred njihovo objavo.

Glede na tako stanje stvari in, ker tudi dodatno po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP 1977, je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti.