Jedro

Določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ ne prerazporeja dokaznega bremena. Zahteva, da mora dolžnik, ki zatrjuje negativna dejstva, predlagati, naj sodišče upnika pozove na predložitev ustreznih listin, ne bi bila v skladu z izhodiščem, da je dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tista, ki zatrjuje neobstoj dejstva.

Pretirana strogost v razmerju do dolžnika bi pri izvršbi na podlagi verodostojne listine brez utemeljenega razloga vzpostavila neravnovesje med upnikom in dolžnikom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba upnika zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo dolžničinemu ugovoru, sklep o izvršbi I 2005/00519 z dne 2. 11. 2005 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku odločalo Okrajno sodišče v Litiji v pravdnem postopku. Presodilo je, da je dolžničin ugovor obrazložen.

2. Sodišče druge stopnje je upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka. Ocenilo je, da dolžničin ugovor ni obrazložen, ker ni predlagala, naj listine, s katerimi ne razpolaga in ki so podlaga terjatve, predloži upnik.

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije 3. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 53. ter prvi in drugi odstavek 61. člena v zvezi s petim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da dolžniki v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogosto zatrjujejo negativna dejstva, sodna praksa višjih sodišč v zvezi s presojo obrazloženosti takšnega ugovora pa je neenotna. Ni jasno, ali mora dolžnik kot dokaz predlagati sodišču, naj upnika pozove na predložitev listin, s katerimi dolžnik ne razpolaga. Dolžnica je v ugovoru zatrjevala negativno dejstvo in v dokaz priložila listine, na katere se je sklicevala. Ni trdila, da se listina nahaja pri upniku ali pri tretjem, temveč, da pogodbe, navedene v računu, ni sklenila in da storitev ni bila opravljena. Nerazumno je zato zahtevati od nje, da sodišču predlaga, naj upnika pozove k predložitvi pogodbe o posredovanju, za katero sama trdi, da ni nikoli obstajala. Določbe 226. do 228. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se namreč uporabljajo za primer, ko se stranka na listino sklicuje, sodišču pa je ne more predložiti, ker se nahaja pri nasprotni stranki ali pri tretjem. Res je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v razlogih sodbe III Ips 63/2000 zapisalo, da pri dokazovanju negativnega dejstva za obrazloženost ugovora zadošča, če dolžnik od upnika zahteva, naj predloži ustrezno listino. Ni pa bilo do sedaj razčiščeno vprašanje, ali je za obrazloženost ugovora dovolj že, da dolžnik predloži listine, na katere se sklicuje in s katerimi razpolaga, glede zatrjevanega negativnega dejstva pa ne predlaga sodišču, naj upnika pozove k predložitvi ustreznih listin. Glede tega vprašanja obstaja bogata praksa višjih sodišč, in sicer je večinsko stališče, "da je pri zatrjevanju negativnega dejstva, ki ga dolžnik po sami naravi stvari ne more dokazati, dokazno breme na upniku", zato takšen ugovor štejejo za utemeljen.

Odgovor upnika na zahtevo za varstvo zakonitosti 4. Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Strinja se s stališčem sodišča druge stopnje in se sklicuje na zadevo III Ips 63/2000. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Upnik je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahteval plačilo 600.000 SIT. Dolžnica je v laičnem ugovoru navedla, da s strani upnika, ki ni predložil nobenih dokumentov, potrebnih za ogled nepremičnine, niti dovoljenja lastnikov za ogled, ni bil opravljen noben posel. Dolžnica je torej v izvršilnem postopku v svojo obrambo zatrjevala negativno dejstvo ter priložila sporni račun z dne 10. 10. 2005 in upnikov opomin pred tožbo z dne 12. 9. 2005. 7. ZIZ v drugem odstavku 53. člena določa, da mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 9. 12. 1999 sprejelo načelno pravno mnenje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, oziroma, ki lahko imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Zahteva za predložitev dokazov iz drugega odstavka 53. člena ZIZ pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ni mogel priložiti. Če dolžnik, ki uveljavlja razloge, ki preprečujejo izvršbo, ne more predložiti dokazov iz razlogov po tretjem odstavku 226. člena, 227. členu in 228. členu ZPP, bo izvršilno sodišče ravnalo po omenjenih zakonskih določbah. Če pa ne more priložiti dokazov iz omenjenih razlogov dolžnik, ki ugovarja sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, navajajoč razloge, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnične, bo listine po omenjenih določbah ZPP pridobilo pravdno sodišče(1).

8. V zadevi III Ips 63/2000 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je dolžnik, ki je navedel, da ni naročil storitev, ki mu jih je zaračunal upnik s fakturama, in zahteval, naj upnik predloži naročilnici, na kateri se je skliceval v fakturah, zadostil zahtevi po obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 53. člena ZIZ. Ni pa se decidirano izreklo glede vprašanja, ali bi bilo treba ugovor šteti za obrazložen tudi v primeru, če dolžnik ne bi predlagal sodišču, naj upnika pozove k predložitvi ustreznih listin.

9. Določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ ne prerazporeja dokaznega bremena, zato se je treba pri odgovoru na postavljeno vprašanje opreti na temeljna pravila o dokaznem bremenu. V dokaznem pravu je uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, natančneje trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija). Zahteva, da mora dolžnik, ki zatrjuje negativna dejstva, predlagati, naj sodišče upnika pozove na predložitev ustreznih listin, ne bi bila v skladu z opisanim izhodiščem.

10. Vztrajanje pri stališču, da je ugovor obrazložen le, kadar dolžnik predlaga, naj sodišče upnika pozove na predložitev ustreznih listin, bi bilo napačno tudi z vidika varstva temeljnih procesnih jamstev. Ker ZIZ ne terja, da bi moral predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vsebovati dejansko podlago dolžnikove obveznosti, bi takšna strogost v razmerju do dolžnika pri izvršbi na podlagi verodostojne listine brez utemeljenega razloga vzpostavila neravnovesje med upnikom in dolžnikom. Ob takšnem standardu bi bil dolžnik postavljen celo v slabši položaj kot toženec v pravdnem postopku, ki v odgovoru na tožbo zatrjuje negativno dejstvo (primerjaj z 278. členom ZPP).

11. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 53. ter prvi in drugi odstavek 61. v zvezi s petim odstavkom 62. člena ZIZ, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba upnika zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. v zvezi s četrtim odstavkom 384. in drugim odstavkom 391. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).

12. Stroškovni izrek temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o revizijskih stroških je posledica zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti.

.Op. št. (1): Načelno pravno mnenje, Pravna mnenja 2/99, str. 17.