Jedro

Prehajanje tožnika, ki je bila zaposlen na cestninski postaji, preko nezavarovane in neoznačene steze (cestišča) na cestninski postaji, predstavlja nevarno dejavnost. Iz tega razloga je za škodo (ko je tožnika zbil avto) objektivno odgovorna tožena stranka, tožnik pa je z opustitvijo skrbi za lastno varnost (prehajanje steze izza kabine in ne pred kabino, opustitev nošenja odsevnega jopiča) k nastanku škodnega dogodka ni soprispeval več kot 20 %.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se - znesek odškodnine zviša na 15.446,94 EUR, - znesek stroškov postopka pa na 1.406,44 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 277,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 9.654,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2008 dalje do plačila ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 724,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (21.647,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Tožnik poudarja, da je odgovornost tožene stranke ne le krivdna, temveč tudi objektivna. Gre za opravljanje nevarne dejavnosti. Prečkanje vozišča na cestninski postaji, na kateri nikakršen drugačen prehod delavcev ni zagotovljen, je nevarno, saj mimo vozijo vozila z večji hitrostjo. Opustitev tožene stranke glede na določbe Pravilnika je vplivala na to, da je bil tožnik, ko je izstopil iz cestninske postaje, udeležen v prometni nesreči, saj za prehod oz. za izstop ni imel ne primerne poti ne zadostnega prostora. Tožnik resda ni nosil predpisanega telovnika, vendar tožena stranka ni dokazala, da bi nošnja telovnika nesrečo lahko preprečila. Priča A.Č. je izpovedala, da so delavci prehajali stezo tudi izza kabine, ter da opozoril s strani nadrejenih zaradi tega ni bilo, kar pomeni, da delavčeva soodgovornost ne more biti 50 %. Da je odmera tožnikovega prispevka bistveno previsoka, kaže tudi sodna praksa, ki se je izoblikovala v primerih prečkanja vozišča s strani pešcev, ki niso dovolj upoštevali cestnoprometnih predpisov. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka glede na težo in obseg poškodb, katerih obsega sodba niti ne povzema. Dejstvo o tožnikovih glavobolih je sodišče dolžno upoštevati tudi pri tej postavki. Znesek 1.000,00 EUR iz naslova strahu ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Zaključek, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, je napačen, saj samo dejstvo, da je bil tožnik po trku v nezavesti ne pomeni, da strahu ni trpel. Tožnik je izpovedal, da je zadnja stvar, ki se je spomni, dejstvo, da je ugotovil, da ga bo povozil avto, in da tega ne more več preprečiti. Sodišče je v tem delu napačno sledilo le izvedenskemu mnenju, ne pa tudi izpovedbi tožnika. Tudi iz naslova duševnih bolečin je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik je v posledici nesreče invalid I. kategorije in torej povsem nezmožen za delo, česar pa sodišče v sodbi ne izpostavi. Zlasti sodišče ni upoštevalo, da ima tožnik strah pred zaprtimi prostori, da je zelo vznemirjen, da je kvaliteta njegovega življenja bistveno poslabšana, ter da je sam povedal, da nima več volje ne želje za karkoli, da se je odtujil od svoje žene, in da ne zmore več dinamičnega dela. Pri ugotavljanju duševnih bolečin je torej pomembno upoštevati oškodovančevo subjektivno občutenje kvalitete življenja. Tožnik ima posttravmatsko stresno motnjo in glede na sodbo prakso v podobnih primerih, je odškodnina prenizka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje s stroškovno posledico. Tožena stranka istočasno odgovarja na tožnikovo pritožbo z dne 18. 4. 2011 in prereka njegove pritožbene očitke kot neutemeljene ter predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zaključilo, da tožeča in tožena stranka vsaka do polovice odgovarjata za nastalo škodo. Zaključek je neobrazložen, podane so relativne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je spoštovala Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ter na tej podlagi zaključilo, da odgovarja za nastalo škodo. Zaključki prvostopenjskega sodišča glede odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo so povsem neobrazloženi. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki so odločilne, ji je vzelo tudi možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je trdil dvoje: 1. da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana zaradi neizvedbe ukrepov po pravilniku in Zakonu o varnosti in zdravju pri delu in 2. da bi bil zadosten ukrep že postavitev ograj, kot so bile kasneje postavljene na cestninski postaji. Tožena stranka je prvi trditvi tožnika nasprotovala z navedbo, da je izvedla vse, kar je bilo v njeni moči in je bilo od nje razumno pričakovati. Izrecno je navedla, da je šlo pri sporni poti na delovno mesto za javno prometno površino. Steze, ki potekajo skozi cestninsko postajo so namreč del avtoceste, katerih lastnica je Republika Slovenija, zato niso del delovnega mesta in poti, ki so v domeni tožene stranke. Posledično je tožena stranka menila, da 52. in 53. člen Pravilnika ne vsebujeta za predmetni postopek odločilnih pravil. Pri tem je zatrjevala, da v konkretnem primeru sploh ne gre za del delovnega mesta ali za površine, ki jih ureja pravilnik. Do teh odločilnih dejstev se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo, ampak je povsem brez navajanja razlogov zaključilo, da navedba tožene stranke, da 52. člen zanjo ne velja, ni utemeljena, takega zaključka sodišča pa ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka meni, da je zlasti pomembno, da gre za javno površino, katere sama ne more in ne sme urejati v nasprotju s predpisi o cestah, ki jo zavezujejo, zato je tožena stranka mogla po ZVZD izvesti le ukrepe, ki jih je v postopku navajala in tudi dokazala. Zakaj za toženo stranko obstaja dolžnost ravnati glede navedenih javnih površin po ZVZD in pravilniku, prvostopenjsko sodišče ni z ničemer obrazložilo. Dokazno breme za obstoj dolžnega ravnanja je na tožniku in ne na toženi stranki, tožnik pa opustitve sploh ni konkretiziral. Odločitev sodišča je tudi sicer povsem neživljenjska, saj toženi stranki očita opustitev ravnanja, ki ga sploh ni mogla izvršiti. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z zaključkom o odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, ker naj bi opustila dolžno ravnanje povsem napačno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Prezrlo je, da je tožnik dolžan navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze zanje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje po ZVZD in pravilniku. Tožena stranka je temu oporekala in navajala, da je izvedla vse možne ukrepe (sprejela navodila za prečkanje stez na cestninski postaji, seznanila svoje zaposlene s takimi navodili in zaposlenim zagotovila osebno varovalno opremo) ter hkrati, da je 52. in 53. člen pravilnika nista zavezovala iz razloga, ker so steze cestninske postaje javna površina. Tožnik je v nadaljevanju v odgovor na take navedbe tožene stranke navedel le, da izvedeni ukrepi niso bili zadostni in menil, da bi morala tožena stranka izvajati še druge ukrepe, pri tem pa je take ukrepe konkretiziral le z domnevno obveznostjo tožene stranke, da postavi zaščitne ograje za kabino gledano v smeri prometa. Dejstva, da gre za javno površino tožnik tako ni nikoli prerekal, zato se šteje po določilu 214. člena ZPP za dokazano. Tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bi ga ugotovilo, bi moralo materialnopravno zaključiti, da za take površine ni mogoče uporabiti pravil Pravilnika. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v sodbi natančno navesti, katero konkretno ravnanje je tožena stranka opustila, ne pa da svojo odločitev utemeljuje na obrazložitvi, da bi tožena stranka „nekaj lahko storila“. Sodišče tudi ni imelo nobenega potrebnega strokovnega znanja, s katerim bi lahko presojalo, katere ukrepe bi tožena stranka naj še izvedla, da bi zagotovila varnost in zdravje pri delu. Gre namreč za ozko strokovno področje, ki zahteva več kot pa le znanje tehnike, zato bi si moralo sodišče pomagati z ustreznim izvedencem, kar pa ni storilo, tožnik pa takega dokaza tudi ni ponudil. Sodišče nadalje ni podalo nobenih zaključkov in ni navedlo nobenih ugotovitev glede obstoja vzročne zveze med morebitno konkretizirano opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo. Zaključek o odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo ob neizkazani vzročni zvezi je zato materialnopravno povsem zmoten. Sodba je tudi v tem pogledu neobrazložena. Tožena stranka je navedla, da nevarnosti takega škodnega dogodka ne bi preprečile niti ograje, in da te niso onemogočale prehoda čez steze za kabinami. Na podlagi katerih dokazov je prvostopenjsko sodišče sledilo navedbam tožnika glede ograj, izpodbijana sodba ne pojasni, zato je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba nima razlogov niti glede trditve, da so ograje onemogočale prehod za kabino gledano v smeri prometa, niti trditve, da so take ograje dejansko preprečevale nastajanje tovrstnih škodnih dogodkov. Razlogi za postavitev ograj za kabinami so bili posledica spremembe režima in zato povečane nevarnosti na stezah. Dokazno breme glede vzročne zveze je na tožniku, ta pa ni uspel dokazati niti, da bi cesto prečkal pred kabino gledano v smeri vožnje, če bi bila za njo postavljena taka ograja. Izključni vzrok nastanka škode je v ravnanju tožnika, ki ni upošteval navodil tožene stranke v zvezi s prehajanjem stez. Tožena stranka je z navodilom št. 12 zagotovila organizacijske ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zagotovila je ustrezno organizacijo dela in nošenje varovalne opreme, kar pa je tožnik opustil, zato mora sam odgovarjati za opustitev ukrepov, ki bi pripeljali do preprečitve nastale škode. Tožnik nima prav, ko v svoji pritožbi zatrjuje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, kar naj bi pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi Pdp 427/2010. Tožnik pri tem zamolči, da je v tej sodbi pritožbenega sodišča šlo za povsem drugačne okoliščine. V konkretnem primeru je tožnik imel vso možnost, da nastanek škode prepreči, pa je to opustil. Tožena stranka poudarja, da je z zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče, ki je najbolj verodostojen dokaz v predmetnem postopku, izkazana protipravnost ravnanja in krivda tožnika ter vzročna zveza za nastalo škodo. Za škodni dogodek je v celoti kriv tožnik, ki je ravnal protipravno, ko je prečkal stezo. Tako protipravno ravnanje je podano že zaradi kršitve cestno prometnih predpisov. Sodišče protipravnega ravnanja tožnika sploh ni presojalo po teh predpisih, zaradi česar je materialno pravo zmotno uporabilo, dejansko stanje pa zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Tožena stranka je navajala, da bi škodo preprečilo pravilno ravnanje tožnika. Tožnik takih navedb nikoli ni prerekal, zato se štejejo za dokazane. Ne drži, da je do prometne nezgode prišlo, ko je tožnik izstopil iz kabine, kot to zavajujoče in z nedovoljeno pritožbeno novoto trdi tožnik v pritožbi, pač pa je prečkal stezo pred kabino sosednje kabine, v kateri je bilo njegovo delovno mesto, vhod vanjo pa je bil na njeni zadnji strani. Sodišče je zmotno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke do ene polovice nastale škode. Tak delež odgovornosti je tudi povsem neobrazložen in arbitrarno določen. Sodišče ni podalo nobenih razlogov o tem, zakaj je tožnik, ki je svojo opustitvijo kršil dva predpisa, prispeval k nastanku škode zgolj s polovico. Tožnik se v svoji pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zvezi s prehajanjem ceste. Sodna praksa glede odgovornosti za motorna vozila je povsem neprimerljiva za odgovornostjo v konkretnem primeru. Nadalje je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje povzelo povsem v nasprotju s pisnim izvodom mnenja, saj iz slednjega izhaja, da je bila poškodba čeljusti tožnika, ki jo je imel v letu 2006 tako močna, da je prišlo do zloma in je moral biti tožnik za to operiran. Izvedenec je v pisnem mnenju navedel tudi, da naj ne bi bila omenjena nezavest, kar je označil kot znak, da pri poškodbi ni prišlo do poškodbe možganov. Istočasno pa je izvedenec pri povzemanju medicinskega gradiva o mnenju zapisal, da je v psihološkem izvidu tožnika iz julija 2008 zapisano, da je v poškodbi pred približno tremi leti izgubil zavest, in da se od takrat slabše počuti. Očitno je torej poškodba možganov tožnika nastala že pred spornim škodnim dogodkom. Glede priznanja odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju, tožena stranka poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, katero bolečinsko obdobje je sploh upoštevalo pri odmeri odškodnine, kakor tudi ni pojasnilo, katere neprijetnosti zdravljenja, naj bi tožnik utrpel, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Tožnik je sicer zatrjeval, da je imel po poškodbi bolečine, vendar pa o takih bolečinah ni izpovedoval, pač pa je povedal le, da ima bolečine danes. Z izvedencem takih dejstev ni mogoče dokazovati, če o njih tožnik ni izpovedoval. Zato je po mnenju tožene stranke potrebno zahtevek za nastalo škodo iz tega naslova zavrniti. Tudi sicer je bila v podobnih primerih dosojena precej nižja odškodnina, kot pa v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni mogel utrpeti, zmotno pa je ugotovilo, da je utrpel sekundarni strah. Tožnik je res zatrjeval tak strah, vendar pa ni izpovedal, da bi ga utrpel, tega ni izpovedal celo na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca. Tožnik ni povedal, da bi ga bilo strah za svoje zdravje. Če tožnik takega strahu ni občutil in o njem ni vedel povedati, dokazovanje strahu z izvedencem, ki ne more ugotoviti subjektivnega odnosa tožnika do dogodka, pač pa lahko poda le strokovno mnenje ali je tak strah objektivno mogoč, ni prepričljivo. Ker o občutku strahu tožnik ni ničesar povedal, je potrebno ugotoviti, da tega strahu ni dokazal. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilna dejstva. V tem delu je tudi pritožbeni očitek tožnika neutemeljen, saj je sam na naroku povedal, da se je ustrašil po nezgodi, ne pa tik pred nezgodo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je izvedenec potrdil izpovedbo tožnika, da se mora ta izogibati dolgotrajnim aktivnostim v neugodnih temperaturnih razmerah, sončni pripeki in hrupu. Česar takega tožnik nikoli ni zatrjeval niti izpovedal. Glede bolečin v glavi je tožnik izpovedal, da glede njih zadostujejo blažji analgetiki, zato ga takšne bolečine ne morejo ovirati pri življenjskih aktivnostih. Takega odločilnega dejstva prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, je pa odločilno, saj kaže da zatrjevane bolečine ne predstavljajo zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je zaradi poškodbe ostajal doma in se zredil, da je opustil priljubljene športe kot sta planinarjenje in smučanje, hkrati pa je izpovedal, da so ga spodbudili prijatelji in je nato nekako prišel k sebi, da ga ti povlečejo za seboj. Drugega zmanjšanja življenjskih aktivnostih tožnik zaslišan ni zatrjeval. Tožnik je torej sam izpovedal, da takega zmanjšanja življenjskih aktivnostih, kot ga ugotavlja v izpodbijani sodbi sodišče, sploh ne trpi, ali pa ga s pomočjo prijateljev ne trpi več. Jasno je, da tožnikova življenjska aktivnost glede na njegovo aktivnost pred nesrečo ni zmanjšana. Izvedenec je sodno verificiran za področje nevrologije, medtem, ko je sam zaslišan na naroku navedel, da bi se zmanjšanje življenjske aktivnosti prvenstveno lahko dokazovalo z izvedencem psihiatrije, nato psihologije, šele eventualno pa nevrologije. Sam torej priznava svojo neusposobljenost za podajo takega izvedenskega mnenja. Že zato, ker se je prvostopenjsko sodišče oprlo na tako izvedensko mnenje, ki razlogov glede zmanjšanja življenjskih aktivnostih sploh ne podaja, je izpodbijana sodba neobrazložena in je z ničemer ni mogoče preizkusiti. Edini, ki bi lahko izvedensko mnenje o tovrstnem zmanjšanju aktivnosti podal je izvedenec psihiatrične stroke, vendar je tožnik tak dokazni predlog umaknil. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje glede te postavke na dejstvo invalidske upokojitve tožnika. Invalidska upokojitev v ničemer ne dokazuje zmanjšanja življenjskih aktivnosti in so drugačne ugotovitve sodišča zmotne. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi v delu, ko je sodišče odločalo o materialni škodi. Tožnik take škode ni dokazal. Zmotno je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni prerekala tako vtoževane škode. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zaradi pretiranosti prerekala vtoževano višino škode v celoti. Sodba tudi nima nobenih razlogov glede materialne škode niti takih dokazov tožnik ni predložil. Sodba nima razlogov glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tožbenemu zahtevku je tožena stranka v celoti oporekala že v odgovoru na tožbo, ker pa tožnik nikoli ni podal navedb glede vtoževanih zamudnih obresti, na to tožena stranka ni mogla odgovoriti. Odločitev sodišča prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti tudi v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, po katerem za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti tečejo od dneva sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o stroških postopka, zmoten je zaključek sodišča, da gredo stroški le tožniku, ne pa tudi toženi stranki, saj ne gre za spor v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je po splošno sprejeti sodni praksi potrebno prvenstveno uporabiti načelo uspeha. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je le delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnik je dne 23. 1. 2008 na delu pri toženi stranki utrpel telesno poškodbo. Kot pobiralca cestnine – izmenovodje na cestninski postaji ... ga je ob prečkanju cestninske steze C povozil avto. Tožnik je stopil na stezo izza kabine, čeprav bi v skladu z navodilom tožene stranke št. 12 z dne 12. 6. 2007, ki ureja varno delo na cestnini, stezo pravilno moral prečkati na strani kabine, ki je obrnjena proti prihajajočemu prometu. Tožnik ni nosil predpisanega odsevnega telovnika. Kljub sprejetemu navodilu, tožena stranka delavcev ni opozarjala na pravilno prečkanje, čeprav so tudi drugi delavci (izpovedba priče A.Č., na katero se izrecno sklicuje sodišče prve stopnje) prečkali stezo na enak način kot tožnik.

- V nesreči je tožnik utrpel udarnino sečnega režnja leve možganske hemisfere, nateg vratnih mišic in udarnino prsnega koša. Imel je poškodbeno krvavitev v levem sečnjem režnju, kar je huda telesna poškodba. Tožnik je psihično spremenjen, v posledici nesreče je postal invalid I. kategorije in se je invalidsko upokojil. Tožnik je zahteval odškodnino in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 8.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, iz naslova materialne škode 1.301,33 EUR, skupaj torej 31.301,33 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna, pri čemer je tožnik v 50 % sokriv za nesrečo. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 9.654,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2008 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba ustrezno obrazložena, da razlogi sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni povzelo v nasprotju s pisnim izvodom mnenja. Izvedenec je v mnenju povzel medicinsko gradivo, v katerem je resda tudi psihološki izvid iz leta 2008, v katerem je zavedeno, da je tožnik navajal, da je v poškodbi pred približno tremi leti izgubil zavest, in da se od takrat slabše počuti. Izvedenec je ocenil (list. št. 75), da poškodba iz leta 2006 ni vplivala na obravnavano poškodbo, glede navedenega zapisa v mnenju pa je zaslišan izrecno pojasnil, da je takšno mnenje podal, ker v zdravstveni dokumentaciji za tisti čas ni navedena nezavest (da je tožnik izgubil nezavest je rekel psihologu) in tudi ni izvidov o tem, da bi tožnik imel težave, zato je zaključil, da vpliva poškodbe iz leta 2006 ni bilo. Izvedenec je torej natančno pojasnil svoje izvedensko mnenje, sodišče prve stopnje pa ga je, upoštevajoč izvedenčevo izpovedbo, tudi pravilno povzelo in utemeljeno zaključilo, da nezgoda iz leta 2006 ni vplivala ne na nastanek in ne na posledice obravnavane nesreče. Glede temelja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna, medtem objektivne odgovornosti ni ugotovilo. Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti kot višina odškodnine. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovljeni krivdni odgovornosti in trdi, da je tožnik v celoti odgovoren za nastalo škodo. Tožnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odškodninsko odgovorna in trdi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odst. 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delo, kot ga je kritičnega dne opravljal tožnik, ni šteti za nevarno dejavnost, s čimer pritožbeno sodišče ne soglaša. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oz. dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je delo, pri katerem se je poškodoval, nevarno delo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Prehajanje zaposlenih preko nezavarovanih in neoznačenih stez (cestišč) na cestninski postaji predstavlja nevarno dejavnost. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobnem primeru (Pdp 263/2009 z dne 7. 5. 2009). Konkretna dejavnost zaradi načina izvajanja namreč predstavlja povečano nevarnost nastanka škode, saj jo je treba izvajati s povečano skrbnostjo. Kljub zadosti skrbnosti situacij na cestninskih postajah ni mogoče imeti pod kontrolo, zato povečane nevarnosti in s tem možnosti škode še tako skrben nadzor in natančna pravila ne morejo preprečiti. Splošno znano dejstvo je namreč, da morajo zaposleni, ki delajo v kabinah cestninskih postaj, že s prvim korakom stopiti na cesto, potem pa morajo (v kolikor morajo opraviti delo v drugi kabini, kot v konkretnem primeru) prečkati prometno cestišče, saj ni zagotovljenih varnih prehodov. Splošno znano dejstvo je tudi, da mimo kabin z večjimi hitrostmi vozijo motorna vozila, ki mnogokrat ne upoštevajo omejitve hitrosti. Navedeno je znano tudi toženi stranki, saj je sama v Navodilu za varno delo na cestnini št. 12 (B1) pod rubriko „nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare“ navedla „nalet uporabnika avtoceste“. Pri tem je v okviru ugotavljanja objektivne odgovornosti zagotovo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da gre za vozne pasove, kjer ima prednost vozilo in ne pešec (kot to izhaja iz navodila št. 12), zato ni na mestu primerjava tožene stranke, da gre pri prečkanju cestninskih stez za enako situacijo kot v običajnem prometu. Splošno znano je namreč, da so na drugih cestah, kjer je dovoljen prehod pešcev čez cestišče, talne označbe (prehodi za pešce) in ima tam prednost pešec in ne vozilo, kot v konkretnem primeru.

Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti tožene stranke zato zadošča že ocena, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero, kot nosilec te dejavnosti, odgovarja tožena stranka. Tožena stranka zatorej odgovarja tudi, če ne bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka opustila potrebne ukrepe iz varnosti pri delu. Izhajajoč iz načina opravljanja dela, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja že na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Ker tožena stranka odgovarja že na podlagi objektivne odgovornosti, se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo z obsežnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki se nanašajo na njeno krivdno odgovornost za predmetno škodo. V zvezi z njimi pritožbeno sodišče pojasnjuje le, da je tožena stranka delniška družba, katere edini ustanovitelj in delničar je Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada RS, in da je bila tožena stranka ustanovljena z Zakonom o družbi za avtoceste v RS (ZDARS, Ur. l. RS, št. 57/1993 in nadaljnji, ZDARS-1, Ur. l. RS, št. 97/2010). Iz tega zakona izhaja, da poleg nalog v zvezi z gradnjo in obnavljanjem avtocest ter finančnega inženiringa tožena stranka opravlja tudi naloge upravljanja in vzdrževanja avtocest in hitrih cest , ki obsegajo tudi izvajanje rednega vzdrževanja avtocest in objektov na njih. Na podlagi 14. čl. ZDARS-1 ima tožena stranka lastninsko pravico na zemljiščih, objektih in napravah, potrebnih za opravljanje spremljajočih dejavnosti (počivališča, parkirišča, bencinski servisi in podobno), kamor spadajo tudi cestninske postaje. D. (tožena stranka) se glede avtocest kot objekta v njegovi lasti, za katere se plačuje cestnina, šteje za cestninskega upnika, cestnine pa so njegov prihodek do prenehanja stavbne pravice (13. čl. ZDARS-1). Jasno je torej, da tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da steze, ki potekajo skozi cestninsko postajo in, ki so del avtoceste, katerih lastnica je Republika Slovenija, niso del delovnega mesta in poti, ki so v domeni tožene stranke, zaradi česar slednja ni bila dolžna postopati po ZVZD in Pravilniku. Tožena stranka je, kot izhaja iz ZDARS-1, lastnik avtocest in objektov na njih. Ker je obenem tudi delodajalec, ki svojo dejavnost opravlja na avtocesti oz. objektih na njih, je dolžna zagotoviti varne pogoje dela v skladu z ZVZD ter Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu (Ur. l. RS, št. 89/1999 in nadaljnji). Delovna mesta je dolžna urediti tako, da sama po sebi ne predstavljajo tveganj za varnost in zdravje pri delu. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi spoštovala določbe Pravilnika, zlasti 52. člena in na ustrezen način prehode med kabinami zavarovala ali uredila tako, da do takšnih nesreč sploh ne bi moglo priti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za navedeno škodo tudi krivdno odgovorna.

Ključno vprašanje v spornem pravnem razmerju, ki ga izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, pa je, ali obstoji okoliščina, ki lahko ovrže pomen nevarne dejavnosti kot vzroka za nastalo škodo. Eden od oprostitvenih razlogov po 153. členu OZ je ravnanje oškodovanca, ki ga imetnik stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Delna razbremenitev objektivne odgovornosti je urejena v tretjem odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari oz. dejavnosti, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba. Pri presoji ekskulpacije v konkretnem primeru je potrebno upoštevaje značilnosti dejavnosti tožene stranke, ki jo opravlja na območju umirjenega prometa na avtocesti, presojati preprečljivost škodnega dogodka po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. Močnejši (nosilec gospodarske dejavnosti), ki ima od dejavnosti korist, mora torej predvideti tudi nepremišljena, lahkomiselna in neodgovorna dejanja šibkejšega. Še posebej, če je takšno območje lahko dostopno in ga je mogoče uporabiti brez posebnega truda. Teorija rizika, ki se je razvila prav zaradi takšnih neenakopravnih razmerij, zahteva, da močnejši nosi večje breme odgovornosti in posledično temu tudi škode. Oškodovančevo ravnanje in s tem soodgovornost pa je treba presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne ekskulpacije objektivno odgovornega.

V konkretnem primeru ni mogoče trditi, da se tožena stranka dejanju tožnika ni mogla ogniti. Tožena stranka je po izpovedbi priče A.Č. vedela za nepravilno prehajanje delavcev izza kabin, pa je kljub navedenemu varnostne ograje, ki so preprečevale prehod za kabinami, postavila šele kasneje (po tožnikovi nezgodi). Kot izhaja iz izpovedbe A.Č. tožena stranka delavcev (razen z navodilom št. 12) tudi ni opozarjala v zvezi varnim prehodom cestninskih stez. Splošno znano je, da so cestninske steze lahko dostopne in jih je mogoče prehajati brez posebnega truda. Tožena stranka je tako delavca na cestninski stezi morala pričakovati. Kljub navedenemu pa je bil tudi tožnik tisti, ki je lahko razumno pričakoval, da če bo prečkal stezo izza kabine in ne pred kabino, kot bi bilo to pravilno in v kolikor bi nosil predpisan odsevni jopič, da bo tako sam prihajajoči avtomobil lahko prej opazil, voznik avtomobila pa bi prej opazil njega. Ker tožnik v tem pogledu ni ravnal v skladu z navodilom tožene stranke št. 12, je zagotovo prispeval k nastanku škode. Vendarle pa tožnik s tako opustitvijo skrbi za lastno varnost po prepričanju sodišča druge stopnje k nastanku škodnega dogodka ni soprispeval več kot 20 %. Ni namreč mogoče spregledati zaključka, da je tožena stranka za nastanek škodnega dogodka tako objektivno kakor tudi krivdno odgovorna. V konkurenci s tako odgovornostjo delodajalca se pokaže tožnikova zgoraj opisana "delna" opustitev skrbi za lastno varnost, manjšega pomena in jo je mogoče po prepričanju sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava oceniti zgolj kot 20 % soprispevek k škodnemu dogodku. Opisano spremenjeno odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti je bilo potrebno upoštevati na prvi stopnji sicer pravilno odmerjeni odškodnini iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode.

Glede višine: Neutemeljeni sta pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo pri odmeri denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, pri čemer tožnik prisojeno odškodnino graja kot prenizko, tožena stranka pa po določenih postavkah kot previsoko.

Nasprotno pa je tožniku za telesne bolečine, pretrpljene v posledici udarnine senčnega režnja leve možganske hemisfere, natega vratnih mišic in udarnine prsnega koša (zmerne stalne bolečine 1 teden, stalen hud glavobol 1 dan, stalne zmerne glavobole 2 tedna, občasni glavoboli pa so še vedno prisotni), kakor tudi za nevšečnosti med zdravljenjem (kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje), po prepričanju sodišča druge stopnje s prisojo 3.500,00 EUR (od zahtevanih 8.000,00 EUR), prisojena pravična denarna odškodnina. Le-ta bistveno ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, česar ne tožnik ne tožena stranka s pritožbeno navedbo nižje prisojene celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v nekaj primerih iz sodne prakse ne more izpodbiti. Pri tem je potrebno opozoriti, da je odmera denarne odškodnine v skladu z načelom individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca in konkretne okoliščine primera s sodno prakso v podobnih primerih omejena, ne pa tudi enoznačno determinirana.

Tudi na prvi stopnji ugotovljen strah, ki ga je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka (tožnik primarnega strahu zaradi nezavesti ni občutil, je bil pa zaskrbljen za izid zdravljenja) je sodišče prve stopnje z odmero 1.000,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR) prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Le-ta ni prenizka, kot se v svoji pritožbi neuspešno zavzema tožnik, niti previsoka, kot to trdi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v skladu s prosto presojo dokazov (8. čl. ZPP) pravilno sledilo izvedenčevemu mnenju, da tožnik primarnega strahu zaradi nezavesti ni mogel občutiti. Tožnikova izpovedba te presoje ni mogla izpodbiti, saj v tem pogledu ni bila prepričljiva. Kljub temu, pa tožnikova izpovedba ne nasprotuje njegovim navedbam o pojavnosti in občutenju sekundarnega strahu, zato je sodišče prve stopnje slednjega pravilno ugotovilo in ovrednotilo. Nasprotne navedbe tožene stranke so zato neutemeljene.

Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 20.000,00 EUR prisodilo 14.000,00 EUR, kar tožnik graja kot prenizko odškodnino in se zavzema za prisojo celotnega vtoževanega zneska, toženka pa tako odmerjeno odškodnino pojmuje kot previsoko in se zavzema za njeno znižanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zaradi posledic poškodbe tožnik povečano nagnjen h glavobolom (izvedenec je potrdil tožnikove navedbe, da glavobole še vedno trpi, tožnik pa je pojasnil, da glavobole lajša z analgetiki), tožnik je tudi psihično spremenjen. Zmanjšana je njegova koncentracija, težje umsko dela, težje se čustveno kontrolira in zaradi tega prihaja do depresivnosti. Težave ima v socialnem okolju in zlasti v domačem okolju. Težave so tako velike, da je sedaj invalidsko upokojen. Tožena stranka sicer utemeljeno izpostavlja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec potrdil izpovedbo tožnika, da se mora izogibati dolgotrajnim aktivnostim v neugodnih temperaturnih razmerah, sončni pripeki in hrupu. Tožnik tega resda ni izpovedal, izhaja pa iz izvedenskega mnenja, ki pa v preostalem tudi sicer potrjuje tožnikove navedbe o trajnih posledicah, ki jih trpi v posledici obravnavane nezgode. Tožnikova izpovedba ne nasprotuje njegovim navedbam in ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, zato tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da tožnik ne trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in da njegova življenjska aktivnost glede na njegovo aktivnost pred nesrečo ni zmanjšana. Če tožnikove življenjske aktivnosti v posledici predmetne nezgode ne bi bile trajno zmanjšane, zagotovo tudi ne bil bil spoznan za invalida I. kategorije. Resda so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oz. konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sama kategorija invalidnosti, vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje navedeno pravilno upoštevalo in tudi ovrednotilo. V tem pogledu pa tudi tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče pri presoji ni upoštevalo njegovega strahu pred zaprtimi prostori in še nekatere druge posebnosti, saj teh tožnik ni navajal kot navedbene podlage svojim zahtevkom ali pa o njih ni izpovedoval. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na posttravmatsko stresno motnjo, saj ta v postopku ni bila dokazana.

Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da izvedenec ni mogel podati verodostojnega izvedenskega mnenja o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ker je sodno verificiran za področje nevrologije, medtem ko je sam navedel, da bi se zmanjšanje življenjskih aktivnosti prvenstveno lahko dokazovalo le z izvedencem psihiatrije, nato psihologije, šele eventualno nevrologije. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenec na naroku pojasnil, da glede na svojo strokovno usposobljenost lahko prikaže tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti (list. št. 75). Tožena stranka kljub temu, da je bila seznanjena s strokovnim področjem, ki ga navedeni izvedenec pokriva, saj je prejela izvedensko mnenje, na naroku taki izpovedbi izvedenca ni oporekala, niti ni predlagala angažiranja drugega izvedenca, ki bi bil po njenem mnenju bolj primeren. Tega ni storila niti po tem, ko je tožnik umaknil predlog po postavitvi izvedenca s področja psihiatrije. Pritožbeno zatrjevanje o strokovni neusposobljenosti angažiranega izvedenca zato ni korektno in je iz opisanih razlogov tudi neupoštevno. Nenazadnje pa s takšno navedbo tožena stranka sodišču očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa bi jih v skladu z 286.b čl. ZPP morala grajati takoj, ko je bilo to mogoče, torej še v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega ni storila in tudi ni navajala, da takšnih navedb brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, zato so tudi iz tega razloga te pritožbene navedbe neupoštevne. Ob upoštevanju obsega navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih tožnik duševno trpi, je sodišče prve stopnje v času škodnega dogodka 57-letnemu tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje za njeno zvišanje kakor tudi toženkino zavzemanje za njeno znižanje. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku po vseh postavkah nepremoženjske škode skupaj odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 18.500,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi materialno škodo (808,67 EUR), ki je nastala tožniku v posledici obravnavane nesreče. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni argumentirano prerekala vtoževane škode, tožnik pa je z listinami tudi sicer to škodo dokazal. V tej postavki je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

Ker pa po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji soprispevek tožnika k nastanku škode znaša le 20 % (in ne na prvi stopnji določenih 50 %, kot je bilo obrazloženo že zgoraj), obveznost tožene stranke iz naslova odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 14.800,00 EUR, za premoženjsko škodo pa 646,94, skupaj torej 15.446,94 EUR.

Tožena stranka načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 2. 2002 ne tolmači pravilno. Na tej seji je bilo sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. 1. 2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo ne tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot to nepravilno zatrjuje tožena stranka, ampak na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 od nastanka dolžnikove zamude, to je od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka od njega zahteva plačilo odškodnine. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik od tožene stranke zahteval poravnavo nepremoženjske škode z odškodninskim zahtevkom z dne 11. 4. 2008 (list št. 3), česar tožena stranka ni zanikala. To pomeni, da je rok za poravnavo obveznosti pričel teči 12. 4. 2008, ko je tožena stranka tudi prišla v zamudo. Od tedaj dalje je v skladu z načelnim pravnim mnenjem tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je navedeno pravilno upoštevalo in zato tudi v tem delu pravilno odločilo.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 1. odst. 351. čl. ZPP ter 5. alinee 358. čl. ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 15.446,94 EUR, kar predstavlja 15,5 povprečnih bruto plač v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako je celotna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej tako na prvi kot tudi na drugi stopnji. Tožnik je imel s tožbenim zahtevkom 80 % uspeh, tožena stranka pa 20 %. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo 2.168,80 EUR (703,30 EUR - tar. št. 3100, 649,20 EUR - tar. št. 3102, 20,00 EUR – tar. št. 6002, 270,50 EUR - 20 % DDV, 525,80 EUR – izvedenina). Upoštevaje 80 % uspeh v pravdi slednji znašajo 1.735,04 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje upoštevaje znašajo 1.643,00 EUR (703,30 EUR - tar. št. 3100, 649,20 EUR - tar. št. 3102, 20,00 EUR – tar. št. 6002, 270,50 EUR – 20 % DDV). Upoštevaje 20 % uspeh v pravdi slednji znašajo 328,60 EUR. Po pobotu stroškov obeh strank je tožena stranka tožniku dolžna plačati 1.406,44 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Sedež tožene stranke je v Celju, sedež pristojnega prvostopenjskega sodišča pa je v Kopru. Tožena stranka je za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila odvetniško pisarno iz Ljubljane. Stranka si sicer lahko izbere pooblaščenca, ki ima pisarno zunaj sedeža sodišča (pred katerim teče določeni spor) in tudi zunaj stalnega prebivališča oz. sedeža stranke, vendar pa stroški prihoda na sodišče tega pooblaščenca po stališču pritožbenega sodišča ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Pritožbeno sodišče strankama ni priznalo nagrade za vsak narok posebej. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife ( 2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znaša 865,60 EUR (tar. št. 3210), k temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 173,12 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 1.038,72 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik glede na celokupni znesek prisojene odškodnine po pritožbenem sodišču, s pritožbo uspel v višini 26,76 %, zato mu mora tožena stranka v takšnem obsegu povrniti tudi njegove utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 277,96 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka svoje pritožbene stroške nosi sama.