Jedro

Če lastnik predlaga odpis nepremičnine iz enega vložka in pripis k drugemu vložku ali pa vpis v nov vložek, se v nov vložek prenesejo vsi vpisi, ki se nanašajo na to nepremičnino. V nov vložek se zato prenesejo vsi pomožni in vsi glavni vpisi, torej tudi zaznambe pri posameznih nepremičninah, da imajo status javnega dobra. Takšna rešitev je logična, saj zemljiškoknjižni vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak le tehnika vodenja zemljiške knjige.

Opredelitev določene nepremičnine kot javno dobro ne pomeni, da je nepremičnina v neki posebni javni lasti, ampak, da je predmet lastninske pravice, ki pa je omejena z vsakemu pristoječo pravico splošne rabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe vložene pritožbe.

Obrazložitev

: Zemljiškoknjižna referentka je zavrnila predlagateljičin predlog za odpis določenih parcel od vl. št. 517 k.o. P. ter za otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka pri isti katastrski občini in pri njem vknjižbo lastninske pravice na teh premičninah na ime predlagateljice. Ugovor predlagateljice proti takšni odločitvi je sodnica zavrnila in potrdila sklep zemljiškoknjižne referentke.

Predlagateljica je z vlogo, ki jo je naslovila „ugovor“ in vložila v pritožbenem roku nasprotovala takšni odločitvi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se status grajenega javnega dobra ne more ukiniti zgolj z odpisnim dovoljenjem. Navedla je, da za izvedbo navedenega vpisa ni potrebna ukinitev javnega dobra, ker bodo nepremičnine tako ali tako sestavni del drugega javnega dobra (prej hitra cesta, po novem avtocesta). Za nov objekt bo po vknjižbi vseh nepremičnin izdana odločba o javnem dobru. Navaja, da je pravni naslednik predmetnih nepremičnin v skladu z določbo 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ter po 11. in 12. členu Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je pravno sredstvo zoper sklep sodnika sodišča prve stopnje pritožba ne pa ugovor (1. odstavek 90. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK v skladu s 1.- odstavkom 246. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1).

Predlagateljičin predlog se glasi na odpis določenih nepremičnin iz vl. št. 517 k.o. P. ter njihov vpis v novootvorjeni vložek pri isti k.o. Ob ugotovitvi, da je pri nepremičninah v navedenem vložku vpisano, da gre za družbeno lastnino v splošni rabi, kar je po terminologiji v času pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanj Ustava) pomenilo, da gre za javno dobro, je zemljiškoknjižna referentka v svoji odločitvi zavzela stališče, da odpisno dovoljenje Vlade R Slovenije ni veljaven temelj, na podlagi katerega se lahko ukine javno dobro in vknjiži lastninska pravica v korist predlagateljice. Takšno stališče, ki mu je sledila tudi sodnica sodišča prve stopnje, očitno izhaja iz napačne predpostavke, da dobrine in stvari v splošni rabi ne morejo biti predmet lastninske pravice.

Ustava (33. in 67. člen) je uvedla enovit pojem lastninske pravice. V skladu s tem načelom je tudi javno dobro stvar, ki je predmet splošne in enovite in ne morebiti posebne lastninske pravice. Tako jasen lastninski koncept javnega dobra opredeljuje tudi 3. člen Zakona o javnih cestah (ZJC), ki določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občin. Opredelitev določene nepremičnine kot javno dobro torej ne pomeni, da je nepremičnina v neki posebni javni lasti, ampak, da je predmet lastninske pravice, ki pa je omejena z vsakemu pristoječo pravico splošne rabe. Navedena omejitev oziroma dejstvo, da je določena nepremičnina javno dobro, je pravno dejstvo, ki se zaznamuje v zemljiški knjigi. Pravna dejstva se vpisujejo v zemljiško knjigo pri nepremičninah na katero se nanašajo (prim. 3. točko 2. odstavka 177. člena ZZK-1) z zaznambo (34. člen ZZK in 63. člen ZZK-1). V 111. členu ZZK-1 so izrecne določbe o zaznambi javnega dobra.

Če lastnik predlaga odpis nepremičnine iz enega vložka in pripis k drugemu vložku ali pa vpis v nov vložek, se v nov vložek prenesejo vsi vpisi, ki se nanašajo na to nepremičnino (126. člen ZZK, 3. odstavek 181. člena ZZK-1). Takšna rešitev je logična, saj zemljiškoknjižni vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak le tehnika vodenja zemljiške knjige. V nov vložek se zato prenesejo vsi pomožni in vsi glavni vpisi, tudi zaznambe, torej tudi zaznambe pri posameznih nepremičninah, da imajo status javnega dobra. Z odpisom od zemljiškoknjižnega vložka in vpisom v nov vložek, bo nepremičnina, ki je javno dobro tak status ohranila.

Nepremičnina se lahko odpiše od posameznega zemljiškoknjižnega vložka samo na predlog lastnika nepremičnine (2. odstavek 128. člena ZZK, 1. odstavek 181. člena ZZK-1). Če bi bile torej obravnavane nepremičnine v lasti predlagateljice, bi bilo zato treba, glede na navedeno, njenemu predlogu ugoditi. Vendar pa zemljiška knjiga ne izkazuje, da bi bile nepremičnine v lasti predlagateljice. V zemljiški knjigi je vpisana družbena lastnina v splošni rabi. Navedena pravno relevantna dejanska okoliščina že pojmovno izključuje pritožbeno trditev predlagateljice, da je postala lastnica nepremičnin na podlagi 4. člena ZLNDL oziroma zato, ker naj bi imela na nepremičninah, ki so predmet tega postopka pravico uporabe. ZLNDL je izrazito subsidiarne narave, saj naj bi veljal samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. V tej zadevi so predmet obravnavanja nepremičnine, ki se štejejo po Zakonu o javnih cestah za grajeno javno dobro. V skladu z določbo 1. odstavka 212. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi z 211. členom ZGO-1 se šteje, da ima takšna nepremičnina pridobljen status grajenega javnega dobra državnega pomena. Če je torej predlagateljica „nova“ lastnica teh nepremičnin, bi morala izdati ustrezno ugotovitveno odločbo (2. odstavek 212. člena ZGO-1) na podlagi katere bi jo lahko sodišče vpisalo v zemljiško knjigo. Dokler nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana kot nepremičnina v njeni lasti, predlagateljica ni stvarno legitimirana za predlagani vpis. Izpodbijana odločitev se tako izkaže za pravilno, čeprav iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. V skladu z 2. točko 95. člena ZZK je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje, hkrati pa odločiti o izbrisu zaznambe vložene pritožbe.