Jedro

Odmera odškodnine poteka na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine odpravilo ali vsaj omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenega zneska denarne odškodnine plačati še odškodnino v višini 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.2.2004 do plačila, v 15 dneh.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 33.660,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v plačilo naložilo odškodnino v znesku 750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 dalje do plačila in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 195.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki prisodi pravično denarno odškodnino. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je glede na nastalo škodo odmerilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odmeri odškodnine nastale škode primerjati s podobnimi primeri, temveč bi moralo slediti temeljnemu načelu odškodninskega prava in sicer individualizaciji pri oceni nastale škode. Škoda, ki je nastala tožnici, je zaradi svoje specifičnosti težko primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Nastala škoda v obliki akutnega toksičnega hepatitisa vsekakor predstavlja hudo nevšečnost med zdravljenjem, ki je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo upravičenega tožničinega strahu pred izidom zdravljenja tuberkuloze. Prisojena odškodnina je prenizka in ne ustreza standardu pravične odškodnine. Nezakonita je tudi odločitev o stroških, saj je tožena stranka nasprotovala temelju tožbenega zahtevka, v tem delu pa je tožeča stranka v pravdi uspela.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki pritožbe glede zmotne uporabe materialnega prava utemeljeni, saj sodišče prve stopnje tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje ni odmerilo pravične odškodnine za nevšečnosti, ki jih je prestala zaradi nepravilnega zdravljenja.

V zvezi s pritožbenimi očitki glede določitve odškodnine pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Sodišče odškodnino odmerja glede na stopnjo in trajanje telesnih ter duševnih bolečin in strahu (1. odstavek 200. člena ZOR), dolžno pa je upoštevati še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedeno poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine odpravilo ali vsaj omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo vsa merila in izhodišča iz

200. člena ZOR in pri tem prisojeno odškodnino poskušalo objektivizirati v zgoraj navedenem smislu. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera tožnici ni odmerilo pravične odškodnine.

Tožnica je zaradi nepravilnega zdravljenja morala prestati številne nevšečnosti. Nepotrebna dvomesečna hospitalizacija, dolgotrajno uživanje tablet, več rentgenskih in ultrazvočnih pregledov ter redni jetrni testi so samo nekatere izmed nevšečnosti, ki jih je zaradi ugotovljenega nestrokovnega zdravljenja morala trpeti tožnica. Zdravljenje, ki je trajalo kar 8 mesecev, je tožnico hudo izčrpalo, zato ni zmogla hoje po stopnicah in celo branja ne. Ker je bila prisiljena pogosto počivati, je to vplivalo na bolezen hrbtenice, zaradi česar je potrebovala še dodatne terapije za hrbtenico. Glede na vse navedene nevšečnosti in še številne druge, ki jih je tožnica morala prestati zaradi nepravilnega zdravljenja, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša

1.000.000,00 SIT. Upoštevajoč višino odbitne franšize, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi zavarovalne pogodbe, pa je treba prisojeno denarno odškodnino znižati na 950.000,00 SIT. Prisoja višje odškodnine iz tega naslova, ki jo v pritožbi predlaga tožnica, pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena, saj ne bi bila v skladu z merili iz 200. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo akutnega toksičnega hepatitisa, saj te nevšečnosti sploh ni ugotovilo. Tožnica namreč te bolezni med nevščenostmi, ki jih je morala prestati zaradi nepravilnega zdravljenja, sploh ne navaja. Pri tožnici se je po zaključenem spornem zdravljenju pojavilo jetrno obolenje, glede katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni v vzročni zvezi s spornim zdravljenjem. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke prof. dr. S. M., ki je povzeto v razlogih izpodbijane sodbe, sicer izhaja, da bi zdravljenje z antituberkulotiki, ki mu je bila tožnica podvržena, lahko povzročilo akutni toksični hepatitis, vendar pa to obolenje pri tožnici ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno. Glede na navedeno tega dejstva pri odmeri odškodnine ni bilo mogoče upoštevati. Prav tako so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri odškodnine upoštevati tožničin strah pred izidom zdravljenja. V obravnavanem primeru namreč tožnica tudi strahu ni uveljavljala niti zatrjevala, zato pri odmeri odškodnine tudi te škode ni bilo mogoče upoštevati.

Nadalje so neutemeljeni tudi tožničini očitki v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri odločanju o stroških postopka se lahko uporabijo različne metode za izračun višine teh stroškov. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje uporabilo eno izmed možnih in sprejemljivih metod za izračun pravdnih stroškov, po kateri sodišče pravdne stroške tožeče stranke odmeri od prisojenega denarnega zneska (v obravnavanem primeru od zneska

750.000,00 SIT), zato je izračun stroškov, ki ga je v obravnavanem primeru opravilo sodišče prve stopnje, povsem pravilen. Pritožbeno sodišče tudi sicer v odločitev o stroških postopka ni poseglo, ker sprememba izpodbijane sodbe na višino priznanih pravdnih stroškov ne vpliva. Tudi ob upoštevanju s to sodbo prisojene odškodnine (skupni znesek denarne odškodnine znaša 950.000,00 SIT) bi bila namreč tožnica ob uporabi omenjene metode za izračun stroškov upravičena do povračila enakega zneska pravdnih stroškov kot so ji že priznani s sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitve sodišča prve stopnje zato v tem delu ni bilo potrebno spreminjati.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP) spremenilo v zgoraj navedenem obsegu. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov pa temelji na 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na to, da je tožnica s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbena vrednost spora znaša

1.750.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je uporabilo enako metodo za izračun stroškov kot sodišče prve stopnje in tožnici stroške pritožbenega postopka odmerilo od zneska denarne odškodnine, prisojene s to sodbo, to je 200.000,00 SIT. Tožnici je tako v skladu z Odvetniško tarifo priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 27.500,00 SIT. Postavko konferenca s stranko je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi, ki je bila tožnici priznana za sestavo pritožbe. Nadalje je pritožbeno sodišče tožnici priznalo še materialne stroške v višini 2 % od priznane nagrade, kar znaša 5 točk oz. 550,00 SIT in 20 % DDV v znesku 5.610,00 SIT. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 33.660,00 SIT skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.