Jedro

Če sodišče svojo odločitev opre na listinske dokaze, ki jih pridobi po koncu glavne obravnave, pravdni stranki pa se obravnavanju teh dokazov ne odpovejo, krši pravico stranke do kontradiktornega postopka in zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 354/II ZPP/77.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za škodo zaradi izgubljenega študijskega leta (500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi) in na odločitev o stroških postopka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica si je nesporno v prometni nesreči dne 28.7.1992 zlomila levo nadlahtnico, kar je povzročilo tudi delno ohromelost levega koželjničnega (radialnega) živca. Tožnica je od sodišča zahtevala naj razsodi, da ji je zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan voznik vozila, v katerem se je peljala, dolžna plačati odškodnino v višini 1,100.000,00 SIT. Za telesne bolečine je zahtevala odškodnino 300.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za premoženjsko škodo in za duševne bolečine zaradi izgube študijskega leta pa 500.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena zavarovalnica. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena zavarovalnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji opozarja, da sodišče ne bi smelo uporabiti četrtega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, glede na to, da je bil za nesrečo pretežno kriv tovornjak, ki je zapeljal na nasprotni vozni pas. Meni tudi, da je sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino za strah in za izgubo študijskega leta in pri tem opozarja, da ni prejela dokumentacije, na podlagi katere je sodišče odločilo o višini odškodnine zaradi izgube študijskega leta. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj reviziji ugodi ter zniža odškodnino za strah, zahtevek za duševne bolečine zaradi izgubljenega študijskega leta pa v celoti zavrne.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za škodo, ki je tožnici nastala zaradi izgubljenega študijskega leta.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka v reviziji navaja, da je že v pritožbi opozorila, da dokumentacije o študiju tožnice, na katero se sklicujeta obe sodišči, ni videla. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 19.11.1997 je razvidno, da tožena stranka ni prišla na prvi in edini narok za glavno obravnavo. Sodnica je na podlagi 295. člena ZPP/77 odločila, da se obravnava vseeno opravi. Potem, ko je sodnica izvedla dokaze, ki jih je odredila z dokaznim sklepom, je tožnici naložila, naj sodišču predloži dokumentacijo v zvezi z izgubljenim študijskim letom. Tožnica je soglašala, da sodišče konča glavno obravnavo in izda sodbo potem, ko bo prejelo obljubljeno dokumentacijo.

Analogna uporaba določb četrega odstavka 7. člena ZPP/77 in drugega odstavka 304. člena narekuje sklep, da lahko sodišče konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni listinski dokazi, ki so potrebni za odločitev, vendar le, kadar se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov. Tožena stranka se obravnavanju listinskih dokazov ni odpovedala. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede odškodnine za škodo v zvezi z izgubljenim študijskim letom oprlo na potrdilo o opravljeni diplomi, priporočilo za pridobitev enkratne štipendije iz sklada dr. Franca Munde, kopijo indeksa in vlogo za ponoven vpis v drugi letnik (5. str. sodbe sodišča prve stopnje). Vse te listinske dokaze je tožnica sodišču posredovala po zaključku glavne obravnave (3. str. sodbe sodišča prve stopnje) sodišče prve stopnje pa toženi stranki ni omogočilo, da se izjavi o teh dokazih. Pravica stranke, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP/77) je poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka. Zato je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ohranilo tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Tožnica je v tožbi proti toženi zavarovalnici uveljavljala več tožbenih zahtevkov, plačilo odškodnine za telesne bolečine, plačilo odškodnine za strah in plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izgube študijskega leta. Gre torej za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri kateri sodišče lahko razpravlja o vsakem zahtevku posebej in ima lahko vsak zahtevek različno usodo. Do bistvene kršitve določb ZPP/77 je prišlo le pri odločanju o tožbenem zahtevku za povrnitev škode v zvezi z izgubljenim študijskim letom. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP/77 le v tem delu razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter le glede povrnitve škode zaradi izgubljenega študijskega leta vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tako je ostalo tudi v mejah revizijskega preizkusa, saj tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka le pri odločanju o odškodnini za to obliko škode.

Revizijsko sodišče še opozarja, da mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino določen za vsako vrsto škode. Tožnica namreč pri zahtevani odškodnini za izgubljeno študijsko leto ni določila zahtevka za premoženjsko in zahtevka za nepremoženjsko škodo. Ni pa tudi odveč opozoriti, da se lahko prekinjeno šolanje upošteva tudi kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pomeni pa posebne (samostojne) oblike nepremoženjske škode (Poročilo VS SRS, 1986/II, str.9).

V preostalem je revizija neutemeljena.

Določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) urejajo odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po teh določbah varuje objektivna odgovornost samo žrtve, ne pa tistih, ki ustvarjajo povečano nevarnost, torej imetnikov motornih vozil. Med imetniki motornih vozil veljajo splošna načela o krivdni odgovornosti. Tožnica v obravnavani nesreči ni bila udeležena kot imetnica motornega vozila temveč kot sopotnica v enem od vozil, torej kot žrtev oziroma kot tretja oseba. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili četrti odstavek 178. člena ZOR, ko sta odločili, da vsi tisti, ki so povzročili škodni dogodek zaradi trčenja svojih vozil (torej tudi zavarovanec tožene stranke), proti tožnici odgovarjajo solidarno. Sodišče druge stopnje pa je tudi pojasnilo, da na podlagi prvega odstavka 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče. Revizijsko sodišče je tudi preverilo, ali sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o odškodnini za strah pravilno uporabili določbo 200. člena ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta res ugotovili, da primarni strah tožnice ni bil dolgotrajen, da pa intenzivnost in trajanje tožničinega sekundarnega strahu, torej strahu za izid zdravljenja, upravičuje odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Sodišči sta namreč ugotovili, da je bila tožnica kot študentka arhitekture zaskrbljena, da zaradi morebitnih trajnih posledic nesreče na levici (tožnica je levičarka) ne bo mogla dokončati študija in opravljati poklica arhitektke. Revizijsko sodišče je, upoštevajoč navedene okoliščine primera, ocenilo, da sta sodišči pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in sta tožnici za strah prisodili pravično odškodnino.

Revizijsko sodišče je zato v preostalem delu revizijo zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče je delno razveljavilo odločbo, proti kateri je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. Zato je na podlagi četrtega odstavka 166. člena ZPP/77 razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.