Jedro

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZTPDR ne more zahtevati sodnega varstva pravic delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen če uveljavlja denarno terjatev. Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj podjetja, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem pristojnim za delovne spore. Značilnost izvedbe predhodnega postopka je prav v tem, da se zaradi njegove opustitve sodno varstvo ne more več uveljavljati (ker je tožba nedopustna).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 8.4.1994, saj je ugotovilo, da ni izpolnjena za sodno varstvo procesna predpostavka iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 do 42/90 - ZTPDR). V preostalem delu je tožbene zahtevke tožnika zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilni del prvostopne sodbe razveljavilo, sklep o zavrženju pa vzdržalo v veljavi.

Zoper pravnomočni zavrnilni del sklepa sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da zoper izpodbijani sklep disciplinske komisije z dne 8.4.1994 tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev ugovora. Ugovor je vložil le direktor oziroma predlagatelj zahteve za uvedbo postopka, ki mu je komisija za varstvo pravic ugodila tako, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku namesto prvotno za dobo dveh mesecev, odložila za dobo šestih mesecev. Zoper ta sklep pa je tožnik zahteval sodno varstvo skladno pravnemu pouku. Opustitve vložitve zahteve za varstvo pravic sodišče ne bi smelo presojati zgolj s formalnega vidika, saj bi bil ta institut lahko s strani delodajalcev zlorabljen. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in samo spremeni izpodbijani sklep.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijanega pravnomočnega sklepa, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožeča stranka revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala.

Revizija tožnika - s katero napada zgolj sklep o zavrženju tožbe - tudi v delu, s katerim vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta ob ugotovitvi, da tožnik zoper sklep o pogojno izrečenem disciplinskem ukrepu z dne 8.4.1994 ni ugovarjal, svojo odločitev pravilno oprli na določbo Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po določbi 2. odstavka 83. člena omenjenega zakona ne more zahtevati sodnega varstva pravic delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen če uveljavlja denarno terjatev. Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja znotraj podjetja, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred sodiščem pristojnim za delovne spore.

Značilnost izvedbe predhodnega postopka je prav v tem, da se zaradi njegove opustitve sodno varstvo ne more več uveljavljati (ker je tožba nedopustna).

V obravnavanem primeru, ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik zoper sklep o pogojno izrečenem disciplinskem ukrepu z dne 8.4.1994 pri toženi stranki ni zahteval varstva pravic, je bila tožba, s katero je zahteval razveljavitev tega sklepa kot nezakonitega, v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZTPDR in 282. člena ZPP pravilno zavržena.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja tožnika o možnosti zlorabe z zakonom določenih procesnih pravic. Dopustnost meritorne sodbe, s katero bi bilo odločeno o vsebini spora, je namreč pogojena z obstojem procesnih predpostavk. Če procesne predpostavke niso podane, je vsebinsko (meritorno) odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.