Jedro

Ml. otroci so v prometu deležni posebne zaščite in pozornosti in njihovo morebitno nepravilno ali protipravno vedenje oziroma ravnanje v prometu za voznika ne more biti nepričakovani dogodek.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v obsodilnem in zavrnilnem delu ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati ml. tožnici 1,260.000,00 (en milijon dvestošestdeset tisoč) SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1996 dalje do plačila.

V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo ml. tožnici v breme tožene stranke 1,200.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsoje dalje, toženki pa še naložilo, da povrne ml. tožnici 157.457,30 SIT pravdnih stroškov.

Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Smiselno zoper obsodilni del sodbe se je iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Graja prvostopne zaključke o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke in obsegu le-te, prav tako pa prisojeno odškodnino po višini kot pretirano ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe oziroma njegovo razveljavitev in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Smiselno zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga po točki 3 člena 353/I ZPP v zvezi s členom 355 istega zakona. Napada prvostopne zaključke o obsegu prispevka ml. tožnice k nastali škodi in prisojeno odškodnino kot prenizko odmerjeno ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v korist tožeče stranke oziroma njegovo razveljavitev in novo sojenje na prvi stopnji.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke se je tožeča stranka zavzela za zavrnitev te pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K sodbi: Nobena od pritožb ne napada prvostopnih dejanskih zaključkov o okoliščinah prometne nezgode, v kateri je bila ml. tožnica telesno poškodovana, pač pa zaključke o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke in o prispevnem deležu ml. tožnice oziroma zavarovanca tožene stranke za nastanek škode.

Odločilno je, da je bil zavarovanec tožene stranke udeležen v prometni nezgodi kot imetnik nevarne stvari, kakor zaključuje tudi prvo sodišče, česar za ml. tožnico ni mogoče trditi, ker je bila v prometni nezgodi udeležena kot pešec. Gre za konkurenco dveh odgovornosti, od katerih je objektivna odgovornost voznika - zavarovanca toženke težja, zlasti ob strogih pogojih za osvoboditev te odgovornosti (člen 174 in 177 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvega o obstoju objektivne odgovornosti na strani tožene stranke in jih povzema, kar velja tudi za prvostopni zaključek, da tožena stranka ni izkazala ekskulpacijskih razlogov v smislu člena 177 ZOR. Glede na izrecne pritožbene ugovore tožene stranke pa je treba znova poudariti, da so ml. otroci v prometu deležni posebne zaščite in pozornosti in da njihovo morebitno nepravilno ali protipravno vedenje oziroma ravnanje v prometu za voznika ne more biti nepričakovan dogodek, pri tem pa je priča J. potrdil, da v času nezgode ni bil pozoren na dogajanje na levi strani vozišča. Sodišče prve stopnje zaključuje, da se ml. tožnica pred prečkanjem cestišča ni prepričala, da je to mogoče varno storiti, kar je imelo tudi po mnenju izvedenca prometne stroke za posledico obravnavani škodni dogodek. Tako ni dvoma, da je ml. tožnica sama odločilno prispevala k nastanku škode. Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožbe tožene stranke, da je (smiselno) njen zavarovanec prispeval k nastali škodi manj kot 50 % in pritrjuje pritožbi tožeče stranke, da odgovornosti otroka v starosti 10 let ni mogoče presojati po kriterijih, ki veljajo za odrasle pešce kot udeležence v prometu.

Upoštevaje na strani tožene stranke ugotovljeno objektivno odgovornost za škodo in dejstvo, da zavarovanec tožene stranke ni posvečal dovolj pozornosti dogajanju ob in na cestišču, je ob ugotovljenem odločilnem nepravilnem ravnanju ml. tožnice pritožbeno sodišče prispevek slednje k nastanku škode ocenilo v obsegu 40 %, delež zavarovanca tožene stranke torej v obsegu 60 %. Po tožeči stranki priznani prispevni delež v obsegu 15 % ni sprejemljiv zaradi teže njene kršitve, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno opredeljena z deležem 40 %, upoštevaje pri tem že omenjeni posebni položaj mladoletnih otrok v prometu. Na prvi stopnji sprejeto razmerje odgovornosti 50 - 50 torej ni sprejemljivo, kar je po navedenem na pritožbeni stopnji zaradi pravilne uporabe materialnega prava narekovalo navedeno spremembo prispevnih deležev v razmerju 40 % v škodo ml. tožnice in 60 % v škodo tožene stranke.

Kolikor obe pritožbi napadata na prvi stopnji prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ml. tožnice kot previsoko oziroma prenizko odmerjeno, pritožbeno sodišče povzema prvostopne razloge o obsegu ml. tožnici nastalih navedenih oblik nepremoženjske škode in ocenjuje, da je bilo v teh okvirih dejansko stanje dovolj razjasnjeno, nato pa odškodnina za posamezne oblike škode odmerjena v skladu z določbami členov 200 in 203 ZOR. Pritožbi tega dela prvostopne odločitve tako ne moreta omajati, zlasti ne pavšalni pritožbeni ugovori tožene stranke, glede na pritožbo ml. tožnice pa je pristaviti, da ji iz naslova strahu glede na mnenje izvedenca medicinske stroke ni mogoče prisoditi več kot 350.000,00 SIT odškodnine. Sekundarni strah kot oblika nepremoženjske škode je po trajanju omejen le na obdobje zdravljenja, po vsebini pa na izid le-tega in torej ne zajema morebitnega v pritožbi zatrjevanega strahu ml. tožnice pred prometom oziroma pred njeno udeležbo v prometu. Prav tako je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na objektivizirana prikrajšanja ml. tožnice na prvi stopnji ustrezno odmerjena, tako da pravilna uporaba materialnega prava iz členov 200 in 203 ZOR ne opravičuje ne znižanja in ne zvišanja iz tega naslova odmerjene odškodnine.

Iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina znaša tako skupaj 2,100.000,00 SIT. Upoštevaje na pritožbeni stopnji ugotovljeni obseg prispevka ml. tožnice k nastanku te škode pa ji je tožena stranka dolžna plačati 1,260.000,00 SIT, kakor je razvidno iz prvega odstavka točke II izreka te sodne odločbe. Ta del odločitve pritožbenega sodišča se opira na določbo točke 4 člena 373 ZPP, ostali del (drugi odstavek točke II izreka) pa zaradi obrazložene neutemeljenosti obeh pritožb na člen 368 ZPP, potem ko po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava iz člena 354/II ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo in ko pritožba tožene stranke tudi ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje relativno kršilo določbe procesnega zakona.

K sklepu: Od zahtevanih 1,145.000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje ml. tožnici odmerilo 300.000,00 SIT odškodnine. Obravnavani pritožbi napadata vsaka s svojega vidika tudi ta del prvostopne odločitve v obsodilnem in zavrnilnem delu. Od vidnih sprememb zunanjosti ml. tožnice kot posledici v prometni nezgodi utrpelih poškodb omenja izvedenec medicinske stroke le zadebelitev noge nad skočnim sklepom za 1 cm obsega, medtem ko otekanje noge z izvedenskim mnenjem ni objektivizirano. Pregled zadeve tako v tem delu pokaže pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, kar je utegnilo vplivati tudi na pravilnost na prvi stopnji v tem delu sprejete materialnopravne odločitve in kar je ob uporabi člena 370 ZPP narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe, kakor je razvidno iz izreka te sodne odločbe po točko I. V ponovljenem postopku bo vprašanje duševnih bolečin ml. tožnice zaradi skaženosti natančneje raziskati z vidika obsega in trajanja, zlasti objektivni element te oblike nepremoženjske škode, nato pa upoštevaje ugotovitve o vtoževani odškodninski obveznosti tožene stranke iz tega naslova znova razsoditi.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev prvostopne stroškovne odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 166/III ZPP.