Jedro

V primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi soglasje tožeče stranke, dano toženi, za odkup stanovanja na Koncu vesolja 95 in da je nična kupoprodajna pogodba za to stanovanje, sklenjena med prodajalcem AA in toženko. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 115.420,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99), zlasti pa zaradi kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354.čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 201. čl. ZPP/77 in zaradi tega zavrnilo tožbeni zahtevek. Torej gre za kršitev po 1. odst. 354. čl. ZPP/77. V konkretnem primeru ne gre za enotno in nujno sosporništvo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo zato, ker tožnik ni tožil tudi druge pogodbene stranke. Po 109. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pazi na ničnost sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Ničnost obstoji že po samem zakonu in zato pravda sploh ni potrebna. Pod tč. 2 tožbenega zahtevka gre torej zgolj za ugotovitev ničnosti pravnega posla, zato je neutemeljena zahteva sodišča, da bi bilo treba tožiti tudi drugega podpisnika takega pravnega posla. Ničnost se ugotavlja po pravilih ugotovitvene tožbe ter ji ne sledi izvršba, zato je tudi s tega vidika popolnoma nepotrebno uveljavljati ničnost zoper vse podpisnike nične listine. S tč. 1 tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva, da se razveljavi soglasje, ki ga je dala tožeča stranka toženi za odkup stanovanja. Tega soglasja AA, torej drugopogodbena stranka v kupoprodajni pogodbi, ni podpisala in zato vsaj pri tem pravnem poslu ni in ne more biti legitimirana. Izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede zavrnitve zahtevka pod tč. 1, saj ni razlogov o veljavnosti soglasja, ki je pogoj za sklenitev pogodbe. Tožeča stranka zatrjuje, da soglasje ni veljavno, ker je bilo dano v zmoti. Sodišče prve stopnje pa kljub temu, da je angažiralo izvedenca, razlogov o zatrjevani zmoti sploh ne navaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica kot nepogodbena stranka z zahtevkom pod tč. 2 zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo sklenila toženka in AA. Tak spor je mogoče po zakonu rešiti samo na enak način za obe pogodbeni stranki kot sospornici, zato se po določilu 201. čl. ZPP/77 štejeta za enotno pravdno stranko. Nujno sosporništvo je posebna vrsta enotnega sosporništva na pasivni strani in morajo biti toženi vsi sosporniki (udeleženci določenega materialnopravnega razmerja) skupaj, saj sicer v procesu ne nastopa legitimirana stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Sklicevanje na določilo 109. čl. ZOR, češ, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in obstoji sama po sebi, pa je napačno. Razlaga, ki jo v pritožbi ponuja tožeča stranka, bi lahko pripeljala ne le do tega, da ni važno, katere stranke nastopajo v pravdi, v kateri se ugotavlja ničnost pogodbe, temveč tudi do vprašanja obstoja pravnega interesa za takšno tožbo nasploh. Tudi za uveljavljanje ničnosti pa je treba izkazati pravni interes, saj se nanjo lahko sklicuje le zainteresirana oseba (1. odst. 109. čl. ZOR), tožbo pa je treba naperiti zoper pravo (pasivno legitimirano) stranko - to pa sta lahko v primeru, kot je obravnavani, le obe pogodbeni stranki nične pogodbe skupaj. Zavrnitev tožbenega zahtevka pod tč. 2. je torej pravilna iz razlogov, kot jih navaja tudi sodišče prve stopnje in zato v zvezi s tem delom celotnega tožbenega zahtevka nista podani niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP/77 v zvezi z 201. čl. ZPP/77 niti kršitev materialnega prava, saj, kot že rečeno, je materialnopravno razmerje tisto, ki določa, v katerih primerih obstaja nujno sosporništvo.

Sodišče prve stopnje pa je očitno iz istega razloga zavrnilo tudi tožbeni zahtevek pod tč. 1., saj je iz predzadnjega odstavka na 5. str. sodbe mogoče razbrati, da je štelo razloge, ki jih je navedlo doslej, za tiste, ki so narekovali tudi zavrnitev zahtevka na razveljavitev soglasja, ki ga je dala tožnica toženki za odkup stanovanja, skladno z določilom 1. odst. 117. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Pritožba torej temu delu napačno očita, da nima razlogov, torej kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Razloge sodba ima, čeprav napačne. Kot pravilno opozarja pritožba, v tem primeru druga pogodbena stranka kupoprodajne pogodbe za stanovanje, ni in ne more biti enotna (še manj pa nuna) sospornica s toženo stranko. Vendar pa pravilna uporaba materialnega prava tudi glede tega tožbenega zahtevka privede do njegove zavrnitve, dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa za takšno odločitev zadošča in ni potrebna presoja izvedenih dokazov (tudi ne izvedenskega mnenja), kot to predlaga pritožnica.

Materialnopravna podlaga odločitve je namreč odvisna od presoje pomena in učinkov pisne privolitve prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ. Navedeno zakonsko določilo določa krog upravičencev do odkupa stanovanj, ki so se olastnilila s SZ. To sta prejšnji imetnik stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegov ožji družinski član. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice je torej izraz njegove volje, da se stanovanje odkupi in kdo izmed ožjih družinskih članov naj ga odkupi, obenem pa s tem izrazi lastniku stanovanja tudi soglasje, da stanovanje proda izbranemu ožjemu družinskemu članu. Takšna pisna privolitev predstavlja torej enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih. Potemtakem pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi uveljavljanega tožbenega zahtevka pod tč. 1 na razveljavitev tožničinega (lastnega) soglasja pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1.odst. 155. čl. ZPP/77. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi stroške v zvezi z njo, odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni bil potreben in ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.