Jedro

Sodišču se ni potrebno opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in prav vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni.

Ni res, da bi se predstavniki pravdnih strank morali zasliševati ločeno kot to velja za zasliševanje prič. Ne le, da za te pritožbene navedbe v ZPP ni nobene opore – nasprotno - tisto, zaradi česar je dokaz z zaslišanjem strank posebej urejen, je v dejstvu, da imajo stranke položaj glavnega procesnega subjekta.

Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.Prevara je po svoji vsebini zvijačna povzročitev zmote (o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah). V zvezi s prevaro je mogoč samo zahtevek za povračilo škode, ne da bi bil hkrati postavljen zahtevek za razveljavitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank ter jim naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank in priče. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama. Prvotožena stranka nanjo ni odgovorila, drugotožena stranka pa je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene ocenjuje vse pritožbene očitke, ki merijo na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer očitek sodišču prve stopnje, da ni navedlo, katere listine je vpogledalo, da se ni opredelilo do določenih (in v pritožbi navedenih) listin ter, da bi se moralo opredeliti do vsakega listinskega dokaza posebej in do njegove vsebine ter obrazložiti, zakaj je vsak konkreten listinski dokaz bodisi utemeljen, bodisi neutemeljen. Razlogi za neutemeljenost pritožbenih navedb v tem delu so sledeči: sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo celotno listovno gradivo pravdnih strank, kar pomeni, da je pregledalo vse s strani pravdnih strank predložene listine. Sodišču se ni potrebno opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in prav vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni (prim. III Ips 111/2007). Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pritožnika: v tretjem odstavku na strani 7 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih (listinskih) dokazov, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ostali dokazni predlogi po presoji sodišča prve stopnje za njegovo odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (2. odstavek 287. člena ZPP).

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izvajanje dokazov na naroku za glavno obravnavo. Zgrešeno je namreč stališče pritožnikov, da bi se predstavniki pravdnih strank morali zasliševati ločeno, kot to velja za zasliševanje prič (238. člen ZPP). Ne le, da za te pritožbene navedbe v ZPP ni nobene opore – nasprotno - tisto, zaradi česar je dokaz z zaslišanjem strank posebej urejen, je v dejstvu, da imajo stranke položaj glavnega procesnega subjekta. Pravila o dokazovanju s pričami se za zaslišanje strank uporabljajo le za položaje, ki so bistveno podobi izrecno urejenim položajem pri zaslišanju prič, kajti sicer bi veljalo tudi pravilo o ločenem zasliševanju iz prvega odstavka 238. člena ZPP. Ker določbe o zaslišanju strank glede tega ne določajo nič, tudi ne določajo ničesar drugače kot za priče (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2 knjiga, str. 527). Povedano drugače: tudi brez posebnega razčlenjevanja 263. člena ZPP je povsem jasno, da stranki ni mogoče odreči navzočnost pri zaslišanju druge stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek na glavni obravnavi vodilo popolnoma pravilno.

Iz navedb tožeče stranke, kakršne je podala v tem postopku, je mogoče izluščiti, da je zatrjevana pravna podlaga tožbenega zahtevka (1) namerna povzročitev nemožnosti izpolnitve pravnih poslov, sklenjenih 03. 03. 2004, (2) povzročitev zmotnega prepričanja pri prvo in drugotožeči stranki, ki sta se odpovedali svojim terjatvam do družbe B. v zaupanju, da bosta toženi stranki svoje obveznosti iz dogovora z dne 03. 03. 2004 izpolnili, kar pa naj bi se izjalovilo v posledici (3) namerne povzročitve prenehanja poslovanja B. ter (4) povzročitev direktne škode tretjetožeči stranki s povzročitvijo nastopa poroštvene obveznosti slednje za garancijo, ki jo je izdala A. V. d.d., prav tako v posledici namerne povzročitve prenehanja B..

Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.

Prevara

je po svoj vsebini zvijačna povzročitev zmote (o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah; 46. in 49. člen Obligacijskega zakonika). V zvezi s prevaro je mogoč samo zahtevek za povračilo škode, ne da bi bil hkrati postavljen zahtevek za razveljavitev pogodbe. Dejstvo, da tožeče stranke niso vložile tožbo na razveljavitev pravnih poslov, pač pa so v tem postopku zatrjevale, da je šlo za prevaro, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati. Toda, če ni mogoče govoriti o zmoti, tudi ni mogoče govoriti o prevari kot kvalificirani obliki zmote.

Pritožniki v obširnih pritožbenih navajanjih, ki se tičejo razumevanja pomena nagiba strank za sklenitev pravnih poslov pravilno opozarjajo, da le-ta za samo odločitev glede prevare ni bistven, ob tem pa v nadaljevanju kljub temu pojasnjujejo, da je bila causa navedenih pravnih poslov širjenje in razvijanje poslov družbe ter drugotožeči stranki zagotoviti prodajno provizijo, za kar sta se prvo in drugotožeča stranka odpovedali njunim zapadlim terjatvam in brezplačno prenesli delež na družbo B.. Pri tem sodišču prve stopnje sicer neutemeljeno očitajo zaključek, da je bila zgolj bilančna neustreznost in nelikvidnost družbe B. vzrok za sklenitev pravnih poslov 03. 03. 2004, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje na strani 8 izpodbijane sodbe navedlo, da je bil odločilen (kar ni isto kot edini) vzrok za sklenitev pogodb bilančna neustreznost oziroma izguba ter nelikvidnost družbe B.. Ne glede na navedeno pa pritožba pravilno opozarja, da manjkajo zaključki o tem, kakšne so bile prevzete obveznosti pravdnih strank iz sklenjenih pogodb in ali je prišlo do kršitve le-teh.

Ker je prevara definirana kot povzročitev zmote pri drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se jo napelje k sklenitvi pogodbe (gre torej za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti), mora tožeča stranka navedene elemente dokazati. Dokazati torej mora, da si toženi stranki zavestno nista prizadevali spoštovati z dogovorom z dne 03. 03. 2004 prevzetih obveznosti. Za takšen zaključek ne zadostuje zatrjevanje, da toženi stranki družbe B. nista prevzeli brez slehernih obveznosti, temveč sta se zavezali k doseganju visokih parametrov, določenih v 3. točki dogovora z dne 03. 03. 2004, kar povzroči objektivizirano odgovornost v primeru nedoseganja zastavljenih ciljev. Če takšna odgovornost temelji na prevzeti pogodbeni obveznosti (ki nikakor ne more biti objektivna), pa ne vodi nujno v odškodninsko odgovornost, še zlasti ne v odškodninsko odgovornost pri prevari, ki je neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.

Sodišče prve stopnje je sicer skopo, vendar pravilno ugotovilo, da so se tožniki popolnoma zavedali, da je potrebna temeljita sanacija družbe B., v razmerje s toženima strankama pa so vstopali zavedajoč se poslovnega tveganja. Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožniki ne izpodbijajo, pač pa obširno polemizirajo z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo odgovornosti za splošno uspešnost poslovanja družbe B., pri čemer sodišču prve stopnje hkrati očitajo, da se je nepravilno ukvarjalo z vprašanjem, kateri pravdni stranki je pripisati odgovornost za bilančno neustreznost oziroma izgubo ter nelikvidnost družbe, namesto da bi se ukvarjalo z vprašanjem, katera stranka je odgovorna za nedoseganje ciljev, določenih v pravnih poslih z dne 03. 03. 2004 in predvsem dogovoru z dne 03. 03. 2004 ter kaj to pomeni za zatrjevani očitek prevare.

Ob (pre)obširnih tožbenih in pritožbenih navedbah ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo slabo finančne stanje družbe B. ter, da le-ta ni bila likvidna. Na strani 10 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da to izhaja iz pričevanja tretjetožnika samega, to pa potrjujejo tudi dokazne listine. Pritožbena razpravljanja o definiciji nelikvidnosti za odločitev niso relevantna, zgrešeno pa je stališče, da slabo finančno stanje družbe B. Do 03. 03. 2004 za pravdo ni pomembno. Nasprotno: tožeča stranka v tem sporu vtožuje (med drugim) škodo zaradi prevare, ki je po svoji vsebini povzročitev zmote. Da bi stranka, ki je v zmoti lahko učinkovito uveljavlja upoštevnost zmote pri sklepanju pravnega posla, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer bistvenost zmote in njena opravičljivost. Glede na to, da tožniki ne izpodbijajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so se zavedali izgube in poslovnega tveganja, niti tega, da tako Pogodba o odpustu dolga kot tudi Pogodba o delnem odpustu dolga in o kreditu z dne 03. 03. 2004 obe omenjata „pokrivanje izgube“, potem je jasno, da so se morali zavedati potrebnosti pokrivanja izgube oziroma sanacije B.. Tretjetožnik je tudi izpovedal, da se dogovor ni kršil do samega začetka, kar negira trditve tožeče stranke, da toženi stranki od vsega začetka nista imeli namena izpolniti dogovora z dne 03. 03. 2004. Tudi teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pritožniki ne izpodbijajo. Zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj o poslovanju družbe se ni mogoče uspešno sklicevati na prevaro, saj je jasno, da uspešno poslovanje ni nekaj samo po sebi umevnega.

Tožniki so zatrjevali, da toženi stranki namerno nista spoštovali dogovora z dne 28. 10. 2003, v skladu s katerim bi morali kot dober gospodar razvijati in ohranjati poslovanje družbe B., v nadaljevanju so kot kršitev navajali namerno povzročitev prenehanja delovanja družbe, trdili, da toženi stranki od vsega začetka nista imeli namena izpolniti dogovora z dne 03. 03. 2004, s prevaro pa naj bi dosegli, da je tožeča stranka C. d.o.o. najprej na toženo stranko M. d.d. prenesla preostali 10% poslovni delež v drugotoženi stranki, nakar sta dosegli, da je drugotožena stranka postala izključni imetnik blagovne znamke ABC ter še, da se je tožeča stranka C. d.o.o. zavezala brezplačno odsvojiti svoj 25% poslovni delež v družbi B., tretjetoženec in prvotožena stranka pa sta v celoti in nepreklicno prenesla pooblastila za izvrševanje družbeniških pravic na toženo stranko, pri čemer je tretjetoženec pristal tudi na konkurenčno klavzulo. Vse navedeno naj bi tožeče stranke storile na podlagi zagotovil prvotožene stranke, da bo kot dober gospodar storila vse za nadaljnjo uspešno poslovanje družbe in da bo takšna družba tudi poplačala dolgove do prvotožeče stranke. Trditve tožeče stranke so bile tudi, da sta toženi stranki v nadaljevanju pod pretvezo obljube in zagotovila, da bo B. uspešno posloval naprej ter, da bosta toženi stranki skrbeli za čim večjo poslovno uspešnost družbe, s tožečimi strankami sklenili dogovor, s katerim sta se prvo in drugotožeča stranka neodplačno odpovedali svojim terjatvam do družbe B. v zameno za provizijo na bodočem prometu navedene družbe, s hkratno predkupno pravico in nakupno opcijo na poslovnem deležu v navedeni družbi, kar pa je bilo vse onemogočeno zaradi zatrjevane namerne povzročitve prenehanja B..

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje standard skrbnega gospodarjenja glede upravljanja avstrijske družbe presojalo po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij. Tožniki v postopku na prvi stopnji niso navajali, v čem naj bi bilo relevantno avstrijsko pravo in kakšen naj bi bil standard dobrega gospodarja po avstrijskem pravu. Tega ne navajajo niti v pritožbi. Res je sicer, da je šlo za avstrijsko družbo, toda zgolj to dejstvo samo po sebi ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje pri presoji potrebne skrbnosti pri vodenju družbe moralo uporabiti avstrijsko pravo, še zlasti, ker se nobena od pravnih strank nanj ni sklicevala. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno in brez navedbe konkretnih dokazov presodilo, da se je tožena stranka po „neuspelih poskusih oživitve“ pravilno odločila za prenehanje družbe. Prav tako ima pritožba prav, da bi bila ta ocena mogoča le ob hkratni navedbi ukrepanja, kateremu bi bili toženi stranki kot dobra gospodarja zavezani, upoštevajoč pri tem s strani tožene stranke prevzete obveznosti iz sklenjenih pogodb in dejstvo prenehanja družbe B. že avgusta 2004 na način, ki ga tudi sodišče prve stopnje oceni kot „nekoliko nenavaden“. Prav tako se je mogoče strinjati s pritožbenimi razlogi, da izpodbijani sodbi manjka zaključek o tem, ali je bila odločitev toženih strank po zaprtju družbe B. pravilna oziroma navedba dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč preizkus tega zaključka. Sodišče prve stopnje je zato po zaključku višjega sodišča preuranjeno zaključilo, da je bila poslovna odločitev o prenehanju opravljanja dejavnosti in zaprtju družbe B. pravilna, isto pa velja tudi za zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na izpeljano „tiho prisilno poravnavo“. Pritožba namreč utemeljeno opozarja na preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, kakšen je bil namen statusnih operacij (prenos poslovanja družbe B. na novoustanovljeno družbo B. H. GmbH). V primeru, da je bila družba B. H. GmbH resnično ustanovljena zgolj zaradi rešitve najemne pogodbe, ki jo je imela družba B. sklenjeno z družbo G., potem ni jasno, zakaj enakih pogojev ne bi bilo mogoče izpogajati za B. kot obstoječega najemnika. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da najemna pogodba za poslovne prostore na Dunaju ne more predstavljati vzroka za ustanovitev obvodnega podjetja. Tako se kot preuranjen pokaže tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je bila odločitev za „obvodno družbo“ povsem razumna, poslovno upravičena in nesporna, kar velja tudi za zaključke sodišča prve stopnje, ki je v dejstvu „tihe poravnave“, ustanovitve obvodnega podjetja B. H. GmbH in prenosa poslovanja ugotovilo normalno in poslovno upravičeno ravnanje toženih strank.

Res je sicer, da mora tožeča stranka navesti konkretna dejstva življenjskega pomena, ki so pravno pomembna in kot takšna sestavina konkretnega dejanskega stanu, ki ga je mogoče podrediti ustreznemu zakonskemu dejanskemu stanu, toda podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, mora torej sodišče presojati iz vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. V tem smislu je utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo raziskati vse pravne podlage, ki so jih podali pritožniki, ne glede na pravno kvalifikacijo škode, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Ker je potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti dejstva, ki so jih tožniki v postopku na prvi stopnji zatrjevali, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti zgoraj omenjenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej v skladu s četrtim odstavkom 226. člena ZPP pravdni stranki pozove, da v določenem roku podata pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v priloženih listinah, vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oziroma podatki v predloženi dokumentaciji nahajajo ter o zadevi ponovno razsodi, upoštevajoč zgoraj navedena opozorila o preuranjenosti zaključkov v izpodbijani sodbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).