Jedro

Upravne odločbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti, če tožena stranka v njeni obrazložitvi ni presodila pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.10.2001 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 8.1.2001, s katero je bilo odločeno, da je tožnica kot zavezana stranka dolžna izročiti skrbniku za poseben primer T.L., na ime upravičencev M.P. (rojenega 16.9.1899, umrlega 23.8.1977) in E.P. (rojene 25.3.1906 in umrle 13.5.1983) za vsakega do 1/2 obveznice v višini 10.141,84 DEM, kot odškodnino za podržavljeni nepremičnini parc. št. 1197/118 in 1197/139 k.o. L.; odškodnina za podržavljeno premoženje je predstavljala 19,44 % realne vrednosti podržavljenega premoženja in se ne upošteva; stroškov postopka pa ni bilo.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve (1. odstavek 61. člena ZDen), kar pomeni, da v tem postopku velja načelo dispozitivnosti; če zahteva ni vložena, potem organ postopka ne more začeti. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je za fizične osebe iztekel 7.12.1993 (64. člen ZDen), kar pomeni, da je bila stranka v zahtevi dolžna postaviti materialni zahtevek do izteka navedenega roka. Tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu na določno postavljen tožničin pritožbeni ugovor, da zahteva za denacionalizacijo za parceli, ki sta predmet tega postopka, ni bila vložena pravočasno, ni odgovorila. V obrazložitvi drugostopne upravne odločbe izhaja zgolj iz razloga, ki se nanaša na popolnost vloge glede na 62. člen ZDen in 67. člen ZUP ter pravilnost ravnanja prvostopnega organa, ki je vlogo obravnaval kot popolno. Drugostopna upravna odločba ne vsebuje razlogov, zakaj tožena stranka šteje, da je bil zahtevek za predmetni nepremičnini postavljen pravočasno, zato se njene odločbe niti odločbe prvostopnega upravnega organa ne da preizkusiti. Za odločitev o pravočasnosti zahtevka pa tudi sodišče ne najde podlage v upravnih spisih.

Stranka z interesom (T.L. - skrbnik za poseben primer) v pritožbi navaja, da je bila zahteva za arondirana zemljišča vložena 4.3.1993, torej pravočasno. Vloga je bila sicer pomanjkljiva, vlagatelja pa sta si v njej pridržala pravico naknadno sporočiti obseg razlaščenega premoženja in predložiti podatke za arondirana zemljišča. Še preden ju je upravni organ pozval na dopolnitev, sta vlogo dopolnila. Zato je bila pravilno obravnavana kot popolna in glede na 68. člen ZUP kot pravočasna. Ker je tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu izrecno navedla, da sta si vlagatelja v vlogi pridržala pravico naknadno sporočiti obseg razlaščenega premoženja in predložiti podatke za arondirano zemljišče, ne drži, da ima izpodbijan upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka ter tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in pravilno utemeljilo svojo odločitev. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP se namreč morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje preizkusiti vse pritožbene navedbe. Ker tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni presodila pritožbenih navedb tožeče stranke o (ne)pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki sta predmet tega postopka, je kršila pravila upravnega postopka.

Rok, v katerem je morala biti vložena zahteva za denacionalizacijo (če naj bi bila pravočasna), pa je materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga glede omenjene pravno relevantne okoliščine (pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo) ni mogoče preizkusiti. Gre torej za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

V obravnavanem upravnem sporu se odloča le o zakonitosti upravnega akta. Zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.