Jedro

Po drugem odstavku 5. člena ZGos se lahko gostinska dejavnost, ki jo opravljajo sobodajalci in kmetje, opravlja v stanovanjskih prostorih in na kmetijah, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni s tem zakonom in drugimi predpisi. Tako ne drži stališče prvostopenjskega organa, da stanovanje ne more biti namenjeno dejavnosti oddajanja v najem že zato, ker naj bi bilo po svojem bistvu namenjeno prebivanju. Tudi nastanitev gostov v stanovanju pomeni (njihovo) prebivanje. Tožnica je glede na citirana določila upravičena, da del stavbe, katerega namembnost je po gradbenem dovoljenju stanovanje, kot sobodajalec oddaja v najem, če so za to izpolnjeni vsi ostali pogoji po ZGos. Prav tako po povedanem ne drži stališče organa druge stopnje, da stanovanja v objektu ni mogoče oddajati v najem, ker del njegove namembnosti ni klasificiran pod 12111-hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev. Tožnica je upoštevaje navedeni predpis upravičena, da lastno stanovanje uporablja za oddajo v najem kot sobodajalec, četudi to stanovanje v gradbenem dovoljenju ni klasificirano kot "podobna stavba za kratkotrajno nastanitev oziroma druga stavba za kratkotrajno nastanitev". Klasifikacija dela objekta kot stanovanje tožnici omogoča, da stanovanje skladno z ZGos oddaja v najem gostom, kar je po prilogi 12 Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 podprta dejavnost.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33150-255/2021/28 z dne 19. 5. 2022 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev vloge za podporo iz podukrepa Podpora za naložbe vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti v višini 41.719,65 EUR, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo delno odobril tožnikovo vlogo št. 33150-255/2021 iz podukrepa Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti po pravilu de minimis v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. 12. 2013 0 uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis, in sicer za sredstva v višini do 153.310,36 EUR, za znesek 41.719,65 EUR pa jo je zavrnil (1. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnica prijavila na 2. javni razpis za podukrep 6.4 - Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti (v nadaljevanju: javni razpis). Organ ugotavlja, da je v pritličju objekta, ki je predmet naložbe, predvidena trgovina z rabljenimi vozili ter delavnica za servisiranje vozil, v nadstropju pa arhiv in skladišče za potrebe trgovine ter stanovanjska enota. V vlogi oziroma poslovnem načrtu je tožnica navedla, da se bo v stanovanju izvajala dejavnost SKD 55.100 - dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov. Vendar iz gradbenega dovoljenja izhaja, da je ta del stavbe stanovanjska enota in ne del stavbe namenjen izvajanju nastanitvene dejavnosti. Zato ta del po 21. točki prvega odstavka 100. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) ni upravičen do sofinanciranja. Predmet podpore so namreč lahko le dejavnosti iz priloge 12 Uredbe. Objekt v sklopu prijavljene naložbe mora biti namenjen opravljanju katere od teh dejavnosti. Ker tožnica kljub pozivom ni posredovala prikaza, kolikšen del objekta je namenjen dejavnosti trgovine z vozili in kolišen del stanovanjski enoti, je organ te podatke ugotovil sam. Celotna površina objekta znaša 310,84 m2, del stavbe, namenjen stanovanju pa 78,50 m2. Tako je površina, upravičena do sofinanciranja 232,34 m2 in koeficient za izračun višine upravičenih stroškov 0,75. Ob upoštevanju 50-odstotnega sofinanciranja je tako tožnici namesto skupne zaprošene vrednosti 195.031,01 EUR, odobril sredstva v višini 153.310,36 EUR.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Poudarja, da ima obravnavani objekt namembnost določeno z gradbenim dovoljenjem. Navaja, da se upravičeni stroški v primeru, ko ima objekt tudi nepodprti namen, priznajo v sorazmernem deležu. Ugotavlja, da je v tožničini vlogi jasno navedena upravičena vrednost pri posamezni postavki, ki pa se lahko prizna le v sorazmernem deležu. Pritožbene ugovore o tem, da bi moral organ kot upravičene upoštevati celotne stroške v višini 524.416,43 EUR, saj znaša 75% teh stroškov 393.312,32 EUR, je zavrnil z argumentom, da se tudi pri v celoti odobrenih vlogah prizna le upravičena vrednost in dodeli zaprošena vrednost. V primeru, da se naložba uporablja tudi za druge namene, pa le sorazmerni del te vrednosti.

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila njena vloga zavrnjena, ne strinja in vlaga tožbo. V njej zatrjuje, da je z vlogo prijavila projekt gradnje novega objekta, za namene salona za rabljena vozila in servisno delavnico ter za oddajanje sob gostom. Dodatno je namreč k svoji osnovni dejavnosti registrirala še dejavnosti pod 55.100, 55.201, 55.202, 55.203 in 55.009. V priloženi dokumentaciji je jasno izkazala, da bo v manjšem delu objekta urejen apartma, ki ga bo oddajala gostom. Predmet podpore je torej dejavnost iz priloge 12 Uredbe, med katerimi so pod I Gostinstvo naštete vse te dejavnosti. Sklicuje se na Zakon o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), ki določa, da lahko gostinsko dejavnost opravljajo sobodajalci in kmetje v stanovanjskih prostorih in na kmetijah. Sobodajalec pa je tisti, ki upoštevaje pogoje, predpisane za opravljanje gostinske dejavnosti, gostom nudi nastanitev v sobi, stanovanju ali hiši. Prepričana je, da je v objektih, kot so opredeljeni v priloženem gradbenem dovoljenju, mogoče izvajati dejavnost, opredeljeno v vlogi.

5.Tožnica nasprotuje tudi izračunu upravičenih stroškov. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da znašajo upravičeni stroški v skladu z 90.c členom Uredbe 580.719,20 EUR. Stopnja podpore je 50-odstotkov, pri čemer se pomoč dodeli do višine, ki ne presega skupnega zneska pomoči "de minimis". To pomeni, da tožnica ni smela zaprositi za več kot 195.030,01 EUR. Trdi, da ob oddaji vloge ni mogla prikazati višjega zneska upravičenih stroškov, ker tega elektronska aplikacija ni omogočala. Ob vnosu naj bi bilo treba prikazati upravičeni znesek le v tisti višini, ki je omogočala izračun subvencije v dovoljenem znesku. Hkrati ni bilo opredeljeno, kateri del stroškov je bil vključen, zato je tožnica uskladitev izvedla pri enem od prijavljenih stroškov gradbenih del, lahko pa bi popravek naredila pri postavki opreme. Tožnica bi, če bi organ od nje pridobil relevantne podatke, lahko pojasnila, da je pri največjem strošku gradbenih del v znesku 399.894,01 EUR upoštevala le del teh stroškov. Če je bila toženka mnenja, da nima dovolj podatkov oziroma dejansko stanje ni jasno, pa je bila dolžna od tožnice ponovno zahtevati konkretna pojasnila in dopolnitve.

6.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na argumente iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa. Zavrača očitke, da tožnice ni dovolj konkretizirano pozvala na dopolnitev vloge. Izvajanje sobodajalske oziroma nastanitvene dejavnosti bi bilo lahko predmet podpore le, če bi se objekt v gradbenem dovoljenju v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov razvrščal tudi v podrazred 12111-hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev in ne zgolj kot 12301-trgovska stavba. Glede izračuna stroškov navaja, da tožnica po pozivu ni opredelila stroškov, namenjenih stanovanjski namembnosti. Zato je stroške izračunal organ, kar je primerno obrazložil. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7.Tožba je utemeljena.

8.Namen obravnavane podpore in vrsta naložb je urejena v 90.a členu Uredbe, ki določa, da se podpora iz podukrepa podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti nameni naložbam v dejavnosti iz priloge 12, ki je sestavni del te uredbe (prvi odstavek). Do podpore iz prejšnjega odstavka so upravičene naslednje naložbe: 1. ureditev objektov, 2. vzdrževanje objektov v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov in 3. nakup, namestitev oziroma vgradnja opreme, strojev in naprav, vključno z IKT. Podpora iz podukrepa podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti se dodeli kot pomoč po pravilu de minimis v skladu z Uredbo 1407/2013/EU (četrti odstavek). Po členu 3(2) Uredbe Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis (v nadaljevanju Uredba de minimis), skupni znesek pomoči de minimis, ki ga država članica dodeli enotnemu podjetju, ne sme presegati 200.000,00 EUR v katerem koli obdobju treh poslovnih let.

9.Med strankama ni sporno, da namerava tožnica zgraditi objekt s površino 310,84 m2, od česar je 232,52 m2 namenjenih dejavnosti trgovine z avtomobili in lahkimi motornimi vozili, ostala površina, tj. 78,50 m2 pa je stanovanjska enota. Sporno je, ali je del objekta, ki je po gradbenem dovoljenju stanovanje, namenjen dejavnosti iz priloge 12, ki je predmet podprte naložbe.

10.V 21. točki prvega odstavka 100. člena Uredbe je določeno, da mora biti objekt, na katerega se nanaša gradbeno dovoljenje, namenjen dejavnosti, ki je predmet podprte naložbe.

11.Tožnica trdi, da bo stanovanje oddajala, in da to pomeni dejavnost iz področja I-Gostinstvo iz priloge 12. Toženka pa trdi, da to iz gradbenega dovoljenja ne izhaja. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi presodil, da je po gradbenem dovoljenju objekt delno stanovanje in zato po svojem bistvu namenjen prebivanju in ne dejavnosti. Drugostopenjski organ je k temu dodal, da objekt po gradbenem dovoljenju ni namenjen izvajanju nastanitvene dejavnosti, saj se ta dejavnost uvršča v podrazred 12111-hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev, gradbeno dovoljenje pa se ne glasi na ta podrazred. Toženka torej v bistvu trdi, da bi bili pogoji za sofinanciranje dela objekta, ki je stanovanje, izpolnjeni le, če bi bil po gradbenem dovoljenju razvrščen (tudi) med objekte s klasifikacijsko številko s področja I - Gostinstvo.

12.Katero dejavnost namerava upravičenec opravljati s subvencionirano naložbo, ne izhaja iz gradbenega dovoljenja, ampak organ to razbere iz vloge oziroma obvezne priloge k njej, in sicer iz poslovnega načrta, v katerem mora vlagatelj izkazati ekonomsko upravičenost naložbe (druga alineja 3. točke prvega odstavka 90. d člena Uredbe). V ta namen mora poslovni načrt vsebovati sestavine določene v X. poglavju priloge 4 Uredbe in mora biti izdelan za ekonomsko dobo naložbe, vendar najmanj do 31. 12. 2030 (4. točka prvega odstavka 90. d člena Uredbe). Glede na merila iz javnega razpisa, toženka opravi oceno ekonomskega vidika naložbe.

13.Med strankama ni sporno, da je tožnica v vlogi navedla, da namerava stanovanje oziroma apartma oddajati gostom. V prilogi 12 Uredbe pa so pod I- Gostinstvo navedene dejavnosti, kot jih navaja tožnica. Med drugim so to dejavnosti 55.10 dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov, 55.20 dejavnost počitniških domov in podobnih nastanitvenih obratov za kratkotrajno bivanje, 55.30 dejavnost avtokampov, taborov in 55.90 dejavnost dijaških in študentskih domov ter druge nastanitve. Standardna kvalifikacija dejavnosti pojasni, da v podrazred 55.10 spada nudenje nastanitve gostom za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Hoteli in podobni obrati nudijo nastanitve v sobah ali apartmajih, včasih tudi s prostorom za kuhanje. Zagotovljena je nastanitev v opremljenih sobah, dnevno čiščenje in pospravljanje sob. Gostom lahko nudijo tudi dodatne možnosti in storitve, kot so oskrba s hrano in pijačo, parkirišča, plavalne bazene, telovadnice, rekreacijske površine, prostore za konference, srečanja ipd. Sem spada: - dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem za krajši čas: - v hotelih, penzionih, gostiščih, prenočiščih, - v hotelskih naseljih, - v hotelih s konferenčnimi zmogljivostmi, - v zdraviliščnih hotelih, - v hotelih z igralnico, - v motelih. Nadalje za podrazred 55.20 pojasni, da vanj spada nudenje kratkotrajne nastanitve, običajno dnevne ali tedenske, v samostojnih opremljenih sobah, s prostorom za kuhanje ali popolnoma opremljeno kuhinjo. To so lahko stanovanja v manjših večstanovanjskih stavbah ali naseljih, ali v enostanovanjskih hišah, kočah, počitniških hišah ipd. Dodatne storitve so minimalne ali jih ni.

14.Zato je po presoji sodišča za pravilno odločitev relevantno vprašanje, ali tožnica v delu objekta, ki je po namembnosti stanovanje, sme opravljati katero od teh dejavnosti. Da objekta ni dovoljeno uporabljati izven namena, ki je v njem določen, namreč izhaja iz 96. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), po katerem lahko pristojni inšpektor v primeru neskladne uporabe objekta odredi prepoved uporabe objekta do izdaje uporabnega dovoljenja oziroma novega dokončnega oziroma pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Taka je tudi sodna praksa.

15.Namembnost objekta je vprašanje s področja gradbene zakonodaje, saj namen uporabe objekta določi gradbeno dovoljenje. Po prvem odstavku 5. člena GZ-1 sta pravnomočno gradbeno dovoljenje in prijava začetka gradnje objekta pogoj za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti zahtevnega, manj zahtevnega in nezahtevnega objekta [...]. Sprememba namembnosti pa je po 36. točki prvega odstavka 3. člena GZ-1 sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, manjšo rekonstrukcijo, rekonstrukcijo ali prizidavo. Iz navedenega izhaja, da se namembnost določi v gradbenem dovoljenju in da se spremeni le s spremembo gradbenega dovoljenja. Izjema velja v primerih, ki jih določa 36. točka drugega odstavka 3. člena GZ-1.

16.Iz gradbenega dovoljenja št. 351-140/2018-18 z dne 10. 10. 2018 in popravnega sklepa z dne 17. 12. 2018 izhaja, da je obravnavani objekt klasificiran kot 12301 trgovska stavba. V delu, kjer upravni organ opisuje namembnost, pa je navedeno: v pritličju je predvidena trgovina (z rabljenimi vozili) s pomožnimi prostori ter delavnica za servisiranje lastnih avtomobilov. V nadstropni etaži je predviden arhiv in skladišče za potrebe trgovine ter stanovanjska enota. Namembnost tega dela stavbe je torej brez dvoma stanovanjska, čemur tožnik ne oporeka.

17.Po prvem odstavku 2. člena ZGos gostinsko dejavnost iz prejšnjega člena opravljajo pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki so registrirani za opravljanje gostinske dejavnosti, ter društva, ki imajo gostinsko dejavnost določeno v svojem temeljnim aktu, če izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom (v nadaljnjem besedilu: gostinci). Po drugem odstavku lahko gostinsko dejavnost v obsegu, ki ga določa ta zakon, opravljajo kot sobodajalci in kmetje tudi fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene z zakonom. Po drugem odstavku 5. člena ZGos se lahko gostinska dejavnost, ki jo opravljajo sobodajalci in kmetje, opravlja v stanovanjskih prostorih in na kmetijah, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni s tem zakonom in drugimi predpisi. Sobodajalec je po tem zakonu fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik, društvo ali pravna oseba, ki nudi gostom nastanitev z zajtrkom ali brez, v lastnem ali v najetem stanovanju ali počitniški hiši, s soglasjem pristojnega organa samoupravne lokalne skupnosti pa lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 5. člena tega zakona, tudi v drugih prostorih.

18.Tako ne drži stališče prvostopenjskega organa, da stanovanje ne more biti namenjeno dejavnosti oddajanja v najem že zato, ker naj bi bilo po svojem bistvu namenjeno prebivanju. Tudi nastanitev gostov v stanovanju pomeni (njihovo) prebivanje. Tožnica je glede na citirana določila upravičena, da del stavbe, katerega namembnost je po gradbenem dovoljenju stanovanje, kot sobodajalec oddaja v najem, če so za to izpolnjeni vsi ostali pogoji po ZGos. Prav tako po povedanem ne drži stališče organa druge stopnje, da stanovanja v objektu ni mogoče oddajati v najem, ker del njegove namembnosti ni klasificiran pod 12111-hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev. Tožnica je upoštevaje navedeni predpis upravičena, da lastno stanovanje uporablja za oddajo v najem kot sobodajalec, četudi to stanovanje v gradbenem dovoljenju ni klasificirano kot "podobna stavba za kratkotrajno nastanitev oziroma druga stavba za kratkotrajno nastanitev". Ker je pravna oseba, bo s tem opravljala dejavnost 55.10 oziroma 55.20. Ali povedano drugače, klasifikacija dela objekta kot stanovanje, tožnici omogoča, da stanovanje skladno z ZGos oddaja v najem gostom, kar pa je po prilogi 12 Uredbe podprta dejavnost. Pri tem sodišče še pripominja, da je 3. člen Uredbe o razvrščanju objektov, ki je veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe, določal, da se objekt razvrsti po njegovi pretežni namembnosti. Več različnih klasifikacij delov objekta torej ni bilo mogočih.

19.Toženka je torej zmotno uporabila predpis. Zaradi zmotne uporabe predpisa pa tega, ali tožnica izpolnjuje ostale pogoje iz 90.d in 100. člena Uredbe ni ugotavljala in presojala.

20.Ker je bilo treba odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se sodišče s tožbenim ugovorom v zvezi z višino upravičenih stroškov in deležem, ki se prizna v primeru, ko se del naložbe uporablja za druge namene, ni ukvarjalo. Pripominja pa, da se toženka ob dejstvu, da je štela, da pogoj po 21. točki 100. člena Uredbe ni izpolnjen, neutemeljeno ni izrekla do pritožbenih razlogih o nezmožnosti prijave vseh upravičenih stroškov v elektronsko aplikacijo. Ne gre namreč za vprašanje novih dejstev in dokazov, uveljavljenih šele v pritožbi, kot to navaja drugostopenjski organ. Gre za vprašanje pravilne uporabe predpisa. Kaj so upravičeni stroški določa 90.c člen Uredbe, kako se določi njihova višina, od katere znaša stopnja podpore 50 odstotkov (90.h Uredbe), pa 95. člen Uredbe. To, da je znesek podpore maksimiziran z višino skupnega zneska po Uredbi de minimis (na 200.000 EUR) z razlago teh dveh določb ni v nobeni zvezi.

21.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

22.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej I U 1820/2019, ki se sicer nanaša na ureditev po ZGO-1, ki pa je v bistvenem primerljiva.

2Glej I U 96/2020.

3Ko se za spremembo namembnosti ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo vrst objektov CC-SI, in če se spreminja namembnost znotraj razreda poslovnih in upravnih stavb (razred CC-SI 1220), z izjemo podrazreda Konferenčne in kongresne stavbe (podrazred CC-SI 12204) ali znotraj razreda Stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine (razred CC-SI 1130).

4Ur.l. 37/2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o gostinstvu (1995) - ZGos - člen 2, 2/2, 5, 5/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis - člen 90a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.