Jedro

Tožena stranka je za tožnika iz naslova plač za sporno obdobje poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač, ker tožnik neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu ZDR-1, ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri. Zato tožnik za sporno obdobje utemeljeno zahteva plačilo neto plač.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova neto plač za januar 2015, februar 2015, marec 2015, april 2015 po 666,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter še sorazmerni del plače za junij 2015 v višini 169,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji zahtevek iz tega naslova ter zahtevek po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od septembra 2013 do junija 2015 za tožnika od 1.605,31 EUR bruto obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku v roku 15 dni. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe glede plače za december 2015 v višini 951,69 EUR postopek ustavi (1. točka izreka sklepa) ter še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 952,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je nedopustno, da je sodišče tožniku priznalo pravico do plače, čeprav je ugotovilo, da neupravičeno ni delal. Ni pomembno, zakaj mu tožena stranka zaradi tega ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Če mu je plačala davke in prispevke, mu zaradi tega ni dolžna plačati še neto plačo za nedelo. Ne gre za primere iz prvega odstavka 136. člena ZDR-1. Zakonske določbe za obravnavan primer ni, saj gre za nekaj samoumevnega. Plača je namreč plačilo za delo (126. člen ZDR-1), ne za nedelo. Takšen je tudi naslov tretjega razdelka v tretjem poglavju ZDR-1. Tudi 137. člena ZDR-1, ki ureja nadomestilo plače, se nanaša na primer, ko delavec ne dela, pa bi lahko. Ker tožnik samovoljno ni delal, mu za ta čas od januarja 2015 gotovo ne pripada niti zahtevani dodatek za delovno dobo. Za nazaj od septembra 2013 do 1. 1. 2015, pa je zahtevek v celoti neizkazan in bi šlo tožniku iz tega naslova kvečjemu 437,84 EUR bruto, kot izhaja iz predloženega obračuna dodatka za delovno dobo s strani tožene stranke. Sodišče je tožniku priznalo 1.605,31 EUR bruto, vendar izračun iz obrazložitve sodbe ni jasen. Sodišče navaja, da je sledilo toženi stranki za čas od septembra 2013 do februarja 2014 in za maj 2015. Dokazno breme je bilo na tožniku, ki s svojim izračunom sodišča očitno ni prepričal. Torej bi moralo sodišče slediti izračunu tožene stranke. Ker tega ni storilo, bi moralo biti jasno, kako je prišlo do svojega izračuna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožniku plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del odločitve preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka za tožnika iz naslova plač za obdobje od januarja 2015 do aprila 2015 sicer poravnala obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ni pa mu izplačala neto plač v višinah po 666,78 EUR. Tožena stranka je kot razlog za neizplačilo neto plač navedla okoliščino, da tožnik od 1. 1. 2015 neupravičeno ni prišel na delo. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke utemeljeno ni sledilo, četudi je ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela res neupravičen. Pravilno je poudarilo, da podlaga za utemeljenost zahtevka na izplačilo neto plač ni v 137. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa pravico do nadomestila plače v točno določenih primerih, ampak v 136. členu ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v primerih, ki so določeni z zakonom, pri čemer neupravičen izostanek ni med temi primeri.

6. Dejstvo, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela nima vpliva na ključno dejstvo tega spora, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost – delavcu izplačati plačo. Naslov tretjega razdelka v tretjem poglavju ZDR-1 se resda glasi Plačilo za delo in tudi temeljna obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1 je naslovljena Opravljanja dela. Vendar pa zakon za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.

7. Med strankama ni bil sporen obstoj delovnega razmerja od septembra 2013 do junija 2015 ter dejstvo, da je tožnik dejansko delal do marca 2014, ko je zbolel in bil deset mesecev v bolniškem staležu, nakar se na delo ni več vrnil. Tožnik je za celotno obdobje vtoževal še dodatek za delovno dobo, in sicer ne le v neto, ampak tudi v bruto višini, saj mu ga tožena stranka, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni pravilno obračunavala. To, da sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz tega naslova ni v celoti ugodilo, še ne pomeni, da bi moralo v celoti slediti obračunu tožene stranke. Ne drži pritožbena navedba, s katero tožena stranka neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da izračun prisojenega dodatka za delovno dobo iz obrazložitve sodbe ni jasen. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo svoj izračun.

8. Obrazložilo je, da je imel tožnik po podatkih ZPIZ Slovenije do 31. 5. 2015 30 let, 5 mesecev in 27 dni pokojninske dobe. Od tega je odštelo čas od 26. 7. 2013 do 9. 9. 2013, ko je bil tožnik kot brezposelna oseba prijavljen pri ZRSZ. Septembra 2013, ko se je zaposlil pri toženi stranki, je imel 28 let delovne dobe, decembra 2013 29 let delovne dobe in decembra 2014 30 let delovne dobe. Med strankama višina dodatka za delovno dobo 0,5 % osnovne plače za vsako leto dela ni bila sporna. Tožnikova osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi je znašala 951,69 EUR, dodatek za delovno dobo je tako znašal od septembra do decembra 2013 133,23 EUR, od decembra 2013 do decembra 2014 137,99 EUR in od decembra 2014 dalje 142,75 EUR. Zato je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožene stranke zaradi nepravilno obračunanega dodatka za delovno dobo od septembra 2013 do februarja 2014 in za maj 2015. Upoštevalo pa je tudi, da je bil tožnik od marca 2014 v bolniškem staležu in je prejemal nadomestilo plače po osmem odstavku 137. člena ZDR-1. Zaradi predhodno napačno obračunanega dodatka za delovno dobo je bilo nižje tudi nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni. In sicer je bilo za februar 2014 in nadalje v času bolniškega staleža 1.023,07 EUR namesto 1.089,69 EUR. Glede na prej omenjeno višino dodatka za december 2014 je sodišče prve stopnje tožniku za čas od januarja 2015 do aprila 2015 priznalo po 142,75 EUR mesečno, za maj 2015 pa je ta znesek znižalo za 32,41 EUR, upoštevaje podatek iz obračuna tožene stranke. Za sorazmerni del junija 2015 je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo le del dodatka za delovno dobo v višini 38,93 EUR (sorazmerni del od 142,75 EUR). Iz navedenega izhaja, da izračun vsote 1.605,31 EUR bruto ni neobrazložen.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na pravilno odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, katere tožena stranka niti ne izpodbija obrazloženo, pritožbeno sodišče pa zgolj še dodaja, da je odmera stroškov v skladu z določbami ZPP in določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Zato se pritožba tudi v tem delu zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

10. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).