Jedro

Tožnik je vložil eno prošnjo, ki pa je imela tri dele zahtevka. Tožena stranka je kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP, ker ni v izreku odločbe odločila o delu zahtevka stranke, ki se nanaša na zastopanje v postopku na drugi stopnji sojenja; hkrati pa je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je v prvi točki izreka odločeno, da se prošnji tožnika ugodi, medtem ko je v prvem odstavku na strani 3 odločbe naveden razlog, zakaj tožena stranka ni izdala napotnice za zastopanje v postopku na drugi stopnji, in sicer naj bi bila prošnja v tem delu preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke št. Bpp 99/2015 z dne 12. 3. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnji A.A., roj. ... 1975, stanujoč B., za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 3. 3. 2015 ugodi. Upravičencu se dodeli izredna brezplačna pravna pomoč od 3. 3. 2015 dalje, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I K 9674/2013 z dne 24. 2. 2015. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči se določi odvetnik C.C. iz Brežic.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da je prosilec A.A. dne 3. 3. 2015 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I K 9674/2013 z dne 24. 2. 2015 in za zastopanje v postopku na drugi stopnji. Z vpogledom v listine spisa je služba za brezplačno pravno pomoč ugotovila, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči na podlagi odločbe Centra za socialno delo Brežice št. 1231-3931/2014-ŠT/1 z dne 3. 11. 2014 (priloga A2). Do denarne socialne pomoči v višini 393,11 EUR mesečno je upravičen skupaj z Č.Č. v obdobju od 1. 11. 2014 do 30. 4. 2015. Glede na ugotovljeno, je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, saj izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči po drugem odstavku 12. člena ZBPP. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je prošnja prosilca utemeljena tudi po vsebinski plati, zato je prosilcu odobril brezplačno pravno pomoč v obsegu, kot je razviden iz izreka odločbe. Na podlagi petega odstavka 39. člena ZBPP bo strokovna služba za brezplačno pravno pomoč izdala napotnico za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I K 9674/2013 z dne 24. 2. 2015. Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč pa prosilcu ni izdala napotnice za zastopanje v postopku na drugi stopnji, saj je v temu delu prošnja prosilca preuranjena. Namreč ni znano, ali bo v pritožbenem postopku zadeva prosilca obravnavana na javni seji, na kateri bo lahko prosilec sploh sodeloval. V tožbi tožnik pravi, da vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo le v tistem delu, s katerim ni tožena stranka v celoti odločila o prošnji tožeče stranke A.A. Tožnik A.A. je namreč vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za „sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I K 9674/2013 z dne 24. 2. 2015 in za zastopanje v postopku na drugi stopnji“, kot je to tudi navedla tožena stranka v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe opr. št. Bpp 99/2015-4 z dne 12. 3. 2014. Tožena stranka pa je v izreku prej navedene izpodbijane odločbe zgolj navedla, da se tožniku A.A. dodeli izredna brezplačna pravna pomoč od 3. 3. 2015 dalje le za „sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. I K 9674/2013 z dne 24. 2. 2015“, ni pa v izreku prej navedene odločbe sploh odločila o zastopanju v postopku na drugi stopnji. Res je sicer, da je tožena stranka v obrazložitvi odločbe navedla, da „prosilcu ni izdala napotnice za zastopanje v postopku na drugi stopnji, saj je v tem delu prošnja prosilca preuranjena“, vendar pa tega ni tožena stranka ustrezno navedla tudi v izreku izpodbijane odločbe. Tožnik mora na tem mestu poudariti, da je obvezujoč le izrek odločbe in ne njena obrazložitev. Potemtakem je torej evidentirano, da ni tožena stranka v celoti odločila o tožnikovi prošnji. Razen tega pa tudi nesporno obstaja razhajanje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka, s čemer je uresničen razlog za vložitev tožbe po členu 27/1 tč. 2 ZUS, kakor tudi razlog iz 3. odstavka prej citiranega člena ZUS. Predlaga zaslišanje strank. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi in razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeči stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je pri odločanju o vlogi prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izreku odločbe z dne 3. 4. 2015 pomotoma izpustila zavrnilni del glede ne-dodelitve brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku na drugi stopnji. Organ pa odločitve tudi v morebitnem ponovnem postopku ne bi spremenil iz razlogov, ki so že navedeni v obrazložitvi te odločbe. Poleg navedenega pa razlog, ki ga pooblaščenec prosilca navaja v tožbi, ne predstavlja razloga za vložitev tožbe pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, saj bi organ lahko na predlog pooblaščenca prosilca o tem dodatno odločal, pri čemer pa kot že navedeno svoje odločitve o obsegu dodelitve brezplačne pravne pomoči ne bi v ničemer spremenil. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da se je zahtevek tožnika v upravnem postopku nanašal na prošnjo za brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev pritožbe ter tudi za zastopanje v postopku na drugi stopnji, tožena stranka pa je v izreku odločbe odločila samo o zahtevku v zvezi z brezplačno pravno pomočjo za sestavo in vložitev pritožbe. Po določilu 2. odstavka 207. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je treba z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke. Po določilu 1. odstavka 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Tožnik je sicer vložil eno prošnjo, ki pa je imela tri dele zahtevka. Tožena stranka je kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP, ker ni v izreku odločbe odločila o delu zahtevka stranke, ki se nanaša na zastopanje v postopku na drugi stopnji sojenja; hkrati pa je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je v prvi točki izreka odločeno, da se prošnji tožnika ugodi, med tem ko je v prvem odstavku na strani 3 odločbe naveden razlog, zakaj tožena stranka ni izdala napotnice za zastopanje v postopku na drugi strani in sicer naj bi bila prošnja v tem delu preuranjena. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Zaradi narave navedene kršitve in vsebine izreka izpodbijane odločbe sodišče tudi ni moglo odpraviti samo določenega dela izpodbijanega akta, pri čemer niti tožnik v tožbi ni navedel, kateri del izreka naj sodišče odpravi. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno stališče sodišča glede vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.