Jedro

Zgolj pavšalno zatrjevanje dolžnika, da je plačal, za obrazloženost ugovora (kljub predlaganim dokazom) ne zadošča. Smisel določila II. odstavka 53. člena ZIZ ni samo v tem, da se dolžnikom prepreči vlaganje ugovorov, v katerih za sicer dovolj določno zatrjevana dejstva niso predlagani nobeni dokazi, temveč da se dolžnikom preprečijo tudi takšni ugovori, v katerih že pravno relevantna dejstva (ki jih sicer mora v nadaljevanju dokazati) niso navedena dovolj določno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor, nadaljnje izvršilne stroške pa odmerilo na 9.900,00 SIT. Proti takšnemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in zaradi zastaranja pritožil dolžnik. Obrazložitev, da dolžnik ni predložil nobenega materialnega ali drugega dokaza za svoje ugovorne trditve, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo, je napačna. Dolžnik je namreč v ugovoru izrecno navedel, da je terjatev poravnal, kot dokaz pa je predlagal zaslišanje štirih prič. Po določilih 221. do 249. člena ZPP je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden drugim dokazom. Preživnine se pogosto plačujejo na roko, zato je povsem logično, da dolžniki o tem nimajo drugega dokaza kakor priče. Zaradi navedenega je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. II. odstavek 53. člena ZIZ določa, kdaj je ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen: ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in zanje predloži dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen. V konkretnem primeru je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je dolžnik vložil neobrazložen ugovor, vendar ne zaradi tega, ker za svoje ugovorne trditve ni predložil nobenih pravno relevantnih dokazov, kot je napačno obrazložilo svojo odločitev, temveč zato, ker so pravno relevantna dejstva v ugovoru zatrjevana zgolj pavšalno. Pritožba dolžnika ima namreč prav, da je ugovorne trditve mogoče dokazovati z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. člen ZPP), kar pomeni, da je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami. V tem primeru gre za procesno in ne materialno vprašanje, zato lahko dolžnik s tem, ko v dokaz ugovornih navedb predlaga zaslišanje prič, zadosti zahtevam iz II. odstavka 53. člena ZIZ, izvršilno sodišče pa se v to, ali bo izpovedba prič pravno relevantna ali ne, ne more spuščati. V konkretnem primeru pa dolžnik zahtevam iz II. odstavka 53. člena ZIZ ni zadostil, vendar ne zato, ker predlagani dokazi ne bi bili primerni (kot je navedeno že zgoraj), temveč zato, ker je kot pravno relevantno dejstvo v svojem ugovoru navedel le, da je terjatev poravnal, pri čemer pa ni obrazložil, kdaj je to obveznost poravnal, v kakšnem znesku oziroma zneskih, komu in na kakšen način. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je plačal, za odločanje o ugovoru ne zadošča. Takšnemu ugovoru namreč manjka dejanska podlaga, o kateri bi naj predlagane priče izpovedale (ne pa pravno relevantni dokazi, kot je napačno obrazložilo sodišče prve stopnje), zaradi česar je njegov ugovor vseeno treba šteti za neobrazložen. Smisel določila II. odstavka 53. člena ZIZ ni samo v tem, da se dolžnikom prepreči vlaganje ugovorov, v katerih za sicer dovolj določno zatrjevana dejstva niso predlagani nobeni dokazi, temveč da se dolžnikom preprečijo tudi takšni ugovori, v katerih že pravno relevantna dejstva (ki jih sicer mora v nadaljevanju dokazati) niso navedena dovolj določno. Dolžnik je v uvodu svoje pritožbe odločitev sodišča prve stopnje izpodbijal tudi zaradi zastaranja, vendar pa v tem delu pritožbe ni obrazložil, takšna navedba pa tudi sicer ne more biti upoštevna v pritožbenem postopku, saj bi dolžnik zastaranje moral zatrjevati že v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Pritožba dolžnika je tako v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Upnika pa sama trpita strošek odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V postopku s pritožbo zoper sklep se namreč določbe o odgovoru na pritožbo ne uporabljajo (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).