Jedro

Listinskih dokazov o prejemu denarja s strani tožnika, kot se navaja v tožbi, res ni, zato pa ni res, da je edini dokaz o tem izjava B.B. kot stranke v postopku inšpekcijskega nadzora. Povsem enako namreč sledi tudi iz izjave, ki jo je v istem postopku dal tožnik. V izjavi je namreč izrecno navedel, da je bil on sam tisti, ki je prejemal od B.B. denar, ki ga je za rezervne dele B.B. nakazala družba A. d.o.o. kot kupec blaga in s tem v celoti potrdil B.B. izjavo, ki jo je dal le-ta v zvezi z izročitvijo oziroma predajo denarja. Poleg tega, da se izjavi ujemata, pa je potek dejanj, ki je opisan v B.B. in prvotni tožnikovi izjavi, tudi logičen in se povsem ujema s sicer nespornim dejstvom, da je bil tožnik tisti, ki je iskal prodajalce rezervnih delov po Jugoslaviji in da je bil tožnik tisti, ki je nabavljene dele prejel in jih skladiščil. Zato je logično, da mu je bil izročen tudi denar, oziroma ni logično, da bi denar ostajal pri B.B., oziroma da bi B.B. plačeval že omenjeno specifično blago osebam, s katerimi ni imel nobenega stika. Glede na vrsto posla oziroma način njegove izvedbe, ki je moral ostati prikrit, pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi se o predaji denarja sestavljale listine in da bi na ta način obstajala listinska dokazila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2010 odpravil izdano odmerno odločbo (št. 05 02526 z dne 31. 5. 2010) in tožniku odmeril dohodnino v znesku 44.738,25 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v skupni višini 32.770,83 EUR znaša 11.967,42 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je bilo tožniku vrnjenih 867,78 EUR, zato mora tožnik po tej odločbi plačati 12.835,20 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 2010 dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku in zato s sklepom z dne 28. 11. 2013 začel z obnovo postopka. Tožniku je bila 28. 11. 2013 z vabilom na razgovor pri davčnem organu dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v obnovljenem postopku. Tožnik se je na vabilo odzval in povedal, da se z obnovo ne strinja, ker ni nikoli ničesar podpisal. Medtem ko iz spisov sledi, da je bil pri družbi A. d.o.o. opravljen davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel dohodke, od katerih je davčni organ odmeril akontacijo dohodnine od drugega dohodka, doseženega pri pravni osebi. Zato je davčni organ tožniku v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in ob upoštevanju navedenih podatkov ponovno odmeril dohodnino, tokrat ob upoštevanju drugih dohodkov v znesku 80.220,00 EUR, ter mu ob upoštevanju plačanih akontacij (20.055,00 EUR) in zneska, ki mu je bil vrnjen po prvi odločbi (867,78 EUR), naložil v plačilo 12.835,20 EUR dohodnine.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji pritožbenega organa so bila nova dejstva oziroma novi dokazi kot razlog za obnovo postopka iz drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dovolj utemeljeno izkazani, saj so bili naknadno, po že izvršeni odmeri dohodnine, z odločbo, izdano družbi A. d.o.o. za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2012, za tožnika ugotovljeni višji prejemki, kot so bili upoštevani v prvotni odmerni odločbi.

4. Nadalje se ugotavlja, da je imel tožnik v obnovljenem postopku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, in da zato načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ni bilo kršeno. Tožnik je bil hkrati z izdajo sklepa o začetku obnove vabljen k sodelovanju, kar je izkoristil z izjavo, ki jo je 9. 12. 2013 dal na zapisnik. V zvezi s konkretno vsebino je bil kot priča zaslišan tudi v postopku nadzora pri družbi A. d.o.o. in v postopku inšpekcijskega nadzora pri B.B. s.p. in (tudi) na ta način seznanjen z zadevo. V ponovnem pritožbenem postopku pa so mu bili po napotku sodbe naslovnega sodišča I U 824/2016-9 z dne 9. 5. 2017 vročeni še komisijski listi, ki jih je zahteval v obnovljenem postopku in o katerih se je z vlogo z dne 27. 6. 2017 tudi izrekel. Zato pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik pri izvajanju pravice do sodelovanja v postopku ni bil prikrajšan in da je bilo tožniku kot zavezancu za dohodnino za leto 2010 oziroma njegovi pravici do sodelovanja v postopku zadoščeno.

5. Dalje se ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za isto dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno že v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi, in ki ga pritožbeni organ v nadaljevanju obrazložitve povzame. Pri tem (z ozirom na izpodbijano odločitev) kot sporno izpostavi vprašanje, ali je izplačila po komisijskih listih, ki jih je izstavila trgovina C. in s tem denar, ki ga je komisijski trgovini nakazal kupec blaga - družba A. d.o.o., šteti za druge prejemke tožnika. V tej zvezi pa pritožbeni organ ugotavlja, da je bilo ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so povezane s poslovanjem, v postopku nadzora pri družbi A. d.o.o. potrjeno, da v primeru nakupov blaga (rabljenih delov za medicinsko opremo) ni šlo za komisijsko prodajo blaga s strani trgovine C. oziroma B.B. s.p. v smislu določb OZ ter da sta za to vedela tako B.B. kot tožnik, ki je nastopal v vlogi zastopnika pravne osebe. Takšen zaključek in razloge zanj je potrdilo tudi naslovno sodišče v sodbi I U 812/2014-10 z dne 25. 11. 2014. Po ugotovitvah inšpekcije je namreč B.B. samo izstavil komisijski list, dobavnico in račun ter dvignil denar, ki mu ga je nakazal A. d.o.o. Tožnik pa je sam povedal, da so kot prodajalci nastopale fizične osebe iz bivše Jugoslavije, ki so dele same dostavile in da je dele on sam skladiščil ter da so bili takoj vgrajeni, največkrat v bolnišnico X., kar pomeni, da blago komisijski trgovini ni bilo dostavljeno niti ga ni prejel A. d.o.o. po plačilu računa. Odločilno vlogo pri izvedbi poslov je imel tožnik kot po zaposlitvi pooblaščena oseba oziroma kot organizator poslov, ki je narekoval pogoje izvedbe, tako glede naknadne izdaje listin, ki naj bi potrjevale nakup preko komisijske trgovine, kot tudi glede predaje gotovine, saj naj bi očitno imel le on stike s prodajalci. Glede na nesporni pomen tožnikove vloge pri izvedbi poslov, je po presoji pritožbenega organa mogoče zaključiti tudi, da naknadno izdane listine (komisijski listi), vključno s podpisi na njih, v tem postopku ne morejo imeti dokazne veljave. Ker so bile izdane naknadno, ne dokazujejo poslov, ki so bili dejansko opravljeni in zato tudi ni pomembno, kdo jih je podpisal. Glede na potek poslov, v katerih je tožnik nastopal kot vodja servisa in kot pooblaščena oseba za nabavo, pa ne more biti dvoma o tem in je glede na potek poslov tudi logično, da mu je bil izročen tudi denar, ki ga je v povezavi s temi posli nakazal A. d.o.o. Preverjanje pristnosti podpisov na komisijskih listih z grafologom, ki ga tožnik zahteva v pritožbi, zato ni potrebno. Tožnik pa v nadaljevanju postopka ni predložil podatkov o dejanskih dobaviteljih niti ni predložil dokazil o morebitni izročitvi gotovine tem osebam, zato je logičen zaključek organa prve stopnje, ki je izplačila družbe A. d.o.o., izvedene na TRR trgovine C., opredelil kot druge dohodke tožnika. Ker plačila niso bila porabljena za poslovanje pravne osebe (tožnik v postopku ni dokazal, da bi denar izročil dobaviteljem), se z davčnega vidika štejejo za obdavčljiva na podlagi 6. točke 18. člena ZDoh-2 kot drugi dohodki. A. d.o.o. je namreč denar nesporno nakazal na račun komisijske trgovine, pri čemer je tok denarja razviden tako iz poslovnih knjig kot iz bančnih izpiskov. Sporno pa tudi ni, da je trgovina C. zneske še isti dan dvignila z računa. Glede pritožbene navedbe, da je bil tožnik v času od 25. 11. 2010 do 13. 5. 2011 v bolniškem staležu in da ni mogel podpisovati listin, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je bilo zadnje izplačilo na TRR B.B. za leto 2010 izvršeno 29. 10. 2010, torej v obdobju pred 25. 11. 2010, ki ga predložena dokumentacija ne pokriva

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb upravnega postopka.

7. Glede kršitev določb postopka navaja, da mu je bila že od začetka tega postopka kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave in do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Ustave, kršeno pa je bilo tudi načelo kontradiktornosti postopka iz 9. člena ZUP. V vabilu, da naj se 9. 12. 2013 zglasi pri upravnem organu, ni bilo napisano, kaj tožnika bremeni, da se je organ odločil za obnovo postopka. Organ, ki ga je vabil, o postopku (pred tem) ni kaj dosti vedel. Tožnik je lahko poklical inšpektorja, ki pa je nastopil negativno in ni dovolil nobenih pojasnil. Tožnik zapisnika o nadzoru pri družbi A. d.o.o., ki je bil podlaga za obnovo, ni dobil na vpogled in mu ni bil vročen, čeprav naj bi iz upravnih spisov izhajalo, da mu je bil vročen.

8. Iz zapisnika z dne 9. 12. 2013 jasno izhaja, da je bilo govora le o inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. in ne podrobno o tožnikovi vlogi v tem podjetju. Tožniku bi moral upravni organ ta dejstva, ki jih sicer interpretira po svoje, predočiti, pa tega ni storil. Tožniku je bilo na omenjenem sestanku predočeno samo, da se je A. d.o.o. izognil plačilu davka, ni pa bilo govora o protipravnem ravnanju tožnika. Kolikor se navaja, da se je tožnik lahko izjavil v postopku nadzora, ki se je vodil proti B.B., pa tožnik poudari, da tožnik v tem postopku ni bil zaslišan v smislu podaje ustne izjave in zaradi razjasnitve dejanskega stanja ter da je 29. 8. 2013 (zgolj) pisno odgovarjal na vprašanja, ki jih je pripravil upravni organ. Nastopal je v tem postopku samo kot priča in v tej vlogi ni imel možnosti aktivnega sodelovanja v postopku, saj niti ni vedel, da ga karkoli obremenjuje.

9. Dalje navaja, da se je pri davčnem organu zglasil še 24. 3. 2015, ko mu prav tako ni bila predočena nobena dokumentacija, ki ga obremenjuje. Po tem, ko je naslovno sodišče odpravilo odločbo druge stopnje, je tožnik (šele) dobil na vpogled komisijske liste. Pri tem je pomembno, da so bili ti komisijski listi, ki niso verodostojni, podlaga za izdajo odpravljene odločbe in se je upravni organ nanje skliceval, ko je obrazlagal oziroma utemeljeval potek posla. Tožnik je te listine videl prvič. Po vpogledu v komisijske liste je ugotovil, da so listine ponarejene. Kdo naj bi bil podpisan na komisijskih listih, tožniku ni znano, nikakor pa to ni on sam. Je pa iz njih že na prvi pogled jasno razvidno, da so podpisi različni in da so ponarejeni. Zato je tožnik ponovno zahteval, da podpise preveri grafolog ter da se poda kazenska ovadba zoper B.B., ker je listine ponaredil. Poleg tega je na vseh komisijskih listih napisan napačen naslov, saj družba A. d.o.o. ni nikoli poslovala na D. niti nima tožnik prebivališča ali karkoli drugega na tem naslovu. Očitno se je B.B. pri izdelavi teh listin mudilo in je zato komisijski list napačno izpolnil, pri čemer takega komisijskega lista tožnik ne bi nikoli podpisal. Tožnik je nadalje ponovno pojasnil, da je bil v obdobju, ko naj bi podpisal komisijske liste, v bolniškem staležu in o tem priložil potrdilo. V staležu je bil od 25. 11. 2010 do 13. 5. 2011, ker je imel velike težave s srcem. Zato se ni ukvarjal s posli, ki mu jih očita upravni organ, in na ta način bogatel. Argumenti davčnega organa v zvezi s komisijskimi listi pa so kontradiktorni, saj le-ta po eni strani ugotavlja, da komisijski listi sploh niso relevantni, po drugi strani pa se še vedno sklicuje na komisijske liste, ki naj bi jih izdal B.B. ter na ta način utemeljuje potek posla. Kar pa ne drži, saj ni bilo nobenih komisijskih listov, kot v nadaljevanju ugotavlja upravni organ, in gre zato za absolutno bistveno kršitev določb postopka.

10. Podlaga za odločitev je tako lahko le izjava B.B., saj drugih listin ali izjav, ki bi tožnika bremenile, ni. B.B. izjava v postopku, ki se je vodil zoper njega, pa ne more biti verodostojna. Iz prejšnje (odpravljene) odločbe izhaja, da je tok denarja razviden iz poslovnih knjig in bančnih izpiskov, kar pomeni, da iz knjigovodskih listin jasno izhaja, da se je denar ustavil pri B.B. Ves ostali denarni tok upravni organ temelji na ponarejenih komisijskih listih, kar pomeni, da da denarni tok ni izkazan in ga tudi ni bilo. Kaj je B.B. delal z denarjem, tožniku ni znano. Gotovo pa tega denarja ni dobil tožnik in kaj takega iz listin ne izhaja niti ni logično, saj tožnik ni bil s.p. ali organiziran kako drugače, da bi lahko plačeval dobaviteljem. Tožnik je le iskal dobavitelje, ki so imeli rezervne dele za naprave v bolnišnici X. 11. Tožnik dalje opozarja, da v postopku proti družbi A. d.o.o. ni sodeloval niti mu ni znano, kdo je podal izjave in kakšne so bile te izjave oziroma dokazila. Stališče naslovnega sodišča bi bilo drugačno, če bi bilo seznanjeno z argumenti tožnika. Poleg tega obrazložitev sodbe ni pravnomočna in se zato davčni organ nanjo neutemeljeno sklicuje. Sploh pa ni pomembno, ali je šlo za komisijsko prodajo v smislu določb OZ ali ne. Pomembno je, ali je tožnik prejel dohodke. V tej zvezi pa je razvidno, da se je tok denarja ustavil pri B.B. Tožnik torej meni, da je v zadevi odločilno, da tožnik ni bil stranka v postopku inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi in da zato davčni organ dejanskega stanja, ki se nanaša na tožnika, ni razčistil in ni pravilno ugotovil. Dokazi se niso izvedli ponovno, temveč so se podatki iz drugih dveh postopkov uporabili v postopku obnove zoper tožnika.

12. Tožnik nadalje ponavlja navedbe glede poteka posla. Po pogodbi o zaposlitvi je vodja servisa. Potrebe po rezervnih delih za stare aparate so prišle iz vrst serviserjev. Tožnik je te potrebe posredoval komerciali in nato iskal prodajalce delov. Vse nabave delov so bile sicer v rokah komercialnega oddelka pri A. d.o.o. Vsak račun sta morala poleg ostalih podpisati še finančni direktor in direktor družbe. Tožnik je iskal dele in to ne za sebe, ampak za stare A. d.o.o. aparate. Vsi ti porabljeni rezervni deli so bili vpisani na delovnih nalogih, ki so bili skupaj z delovnimi urami predani v obračun komercialni službi. Vse to je lahko ugotovil inšpektor pri pregledu v družbi A. d.o.o. Tožnik ni bil podpisnik nobenih listin in davčni organ nasprotnega ni dokazal. Tožnik je dele naročil, družba A. d.o.o. je izdala naročilnico, na podlagi naročilnice je prodajalec dobavil blago, ki ga je prevzel A. d.o.o. Račun za to je izdal B.B. in A. d.o.o. je denar nakazal B.B. Od tega zneska si je B.B. odvzel določeno provizijo, medtem ko tožnik ni imel ničesar z denarjem, nikoli ni ničesar podpisal, kar je tudi logično in izhaja iz listin, zbranih v postopku nadzora, ki se je vodil pri B.B. Zato ni jasno, na podlagi česa je davčni organ zaključil, da je bil tožnik tisti, ki je prejel denar. Če je bilo pri nabavi rezervnih delov karkoli narobe, se je v postopku znašla napačna oseba, saj tožnik ni dobil od tega posla nobenega denarja. Zmoten je tudi zaključek, da je imel tožnik vsa pooblastila, da je o vsem odločal in da je na koncu prejel denar. Prav tako ni logično, da je B.B. operiral z velikimi denarnimi zneski, in pri tem ni izdal niti enega podpisanega dokumenta o predaji oziroma prejemu denarja ter da o tem ni vodil nobenih evidenc. Glede na to, da se je pri njem ustavil denarni tok, je B.B. tisti, ki mora izkazati, komu je izplačeval denar. Tožniku ga ni. O dejanskih dobaviteljih pa je tožnik takoj, ko je inšpektor to zahteval, navedel tri imena iz Srbije in kontakte. Zakaj inšpektor ni takoj vzpostavil stika s temi osebami, tožniku ni znano. Ker je bilo to leta 2013, pa ni nenavadno, da po tolikem času to ni več možno. Vendar to ni krivda tožnika. Kaj (več) naj bi tožnik predložil, pa davčni organ ne pove. Vse izhaja iz naročilnice in iz izdanega računa, saj je šlo za prodajo. Ni pa mogoče izvršenih plačil opredeliti kot druge dohodke tožnika, saj iz vseh dejstev izhaja, da je bil končni prejemnik denarja B.B. Tožnik je z bolniškimi listi dokazal, da je bil v obdobju od 25. 11. 2010 do 13. 5. 2011 v bolniškem staležu oziroma v bolnišnici zaradi okvare srca in da objektivno ni mogel podpisovati listin ter s tem izkazal, da komisijskih listov, ki so datirani v tem obdobju in za katere je davčni organ navajal, da jih je tožnik podpisal in s tem priznal prejem gotovine, ni mogel podpisati. Upravni organ je dokumentacijo interpretiral povsem napačno, napačno pa je ugotovil tudi dejansko stanje. Ugotovitve so v nasprotju s predloženimi listinami in zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka, podane pa so tudi kršitve ostalih pravic, ki se navajajo v uvodnem delu tožbe.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V konkretnem primeru se odloča o tožbi, ki jo tožnik ponovno vlaga zoper izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2010, izdano v postopku obnove, in sicer po tem, ko je bilo na podlagi sodbe naslovnega sodišča (I U 824/2016 z dne 9. 5. 2017) ponovno odločeno o njegovi pritožbi in s tem (ponovno) dokončno odločeno o odmeri.

16. V zvezi s ponovno odločitvijo o pritožbi sodišče na podlagi podatkov, ki so v upravnih spisih, ugotavlja, da je davčni organ druge stopnje sledil napotkom sodišča in tožniku vročil komisijske liste ter da se je tožnik o le-teh lahko in tudi je izrekel, kar pomeni, da je bila s tem odpravljena bistvena pomanjkljivost postopka, ki je bila razlog za odpravo drugostopenjske davčne odločbe.

17. Glede ostalih zatrjevanih kršitev pravil postopka pa sodišče po pregledu listin, ki so v upravnih spisih, ugotavlja, da niso podane. V vabilu na razgovor z dne 28. 11. 2013 sicer res ni bilo zapisano, kar bremeni tožnika, je pa to izhajalo iz sklepa o uvedbi obnove, ki je bil priložen vabilu. Zato ne drži tožbena trditev, da že od samega začetka ni bil seznanjen, zakaj se ga vabi in zakaj se je davčni organ odločil za obnovo postopka. Iz zapisnika o razgovoru z dne 9. 12. 2013 nadalje izhaja, da je bil tožnik s strani davčnega organa seznanjen z razlogi za obnovo postopka po inšpekcijskem postopku, zato sodišče z ozirom na to, da tožnik na zapisnik, ki mu je bil prebran in na katerega ni imel nobenih pripomb, ne more slediti tožbenim ugovorom, da mu niso bila predočena dejstva, ki so podlaga za obnovo postopka, oziroma da mu organ prve stopnje celo ni dovolil, da bi se tožnik o teh dejstvih izrekel. Predvsem pa je protispisna tožbena trditev, da tožniku ni bil vročen zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.o.o. V spisih se namreč nahajata tako dopis kot povratnica o prejemu pošiljke (zapisnika), ki je podpisana s strani tožnika, kar pomeni, da mu je bil zapisnik nedvomno vročen, in sicer 10. 12. 2013 in s tem pred izdajo odmerne odločbe. Iz zapisnika pa sledi, da vsebuje vsa relevantna dejstva, vključno z izjavami prič, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni imel možnosti, da bi se o ugotovljenih dejstvih in podanih izjavah izrekel. Poleg tega je iz podatkov, ki so v spisih, in nenazadnje tudi iz tožbenih navedb razvidno, da je bil tožnik zaslišan, oziroma da je dal izjavo tako v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil pri družbi A. d.o.o., kot tudi v postopku inšpekcijskega nadzora pri B.B. s.p. in da je bil torej tudi na ta način, kot to pravilno ugotavlja že pritožbeni organ, seznanjen z zadevo. Zato ne more uspeti z ugovorom, da ni imel možnosti, da sodeluje v postopku oziroma da ni imel možnosti, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, izjavi ter da je zato podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

18. Res je sicer, da je tožnik v postopkih, ki sta se vodila pri družbi A. d.o.o. in pri B.B., imel položaj priče in s tem drugačen položaj, kot ga ima v tem postopku. Kar pa še ne pomeni, da ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so se ugotavljale v teh postopkih in ki so relevantni za odločitev v konkretnem primeru, kot zatrjuje v tožbi. Nasprotno - da je za relevantne okoliščine vedel, nenazadnje sledi iz njegovih navedb, s katerimi ugovarja dejanskim ugotovitvam davčnega organa v tožbi in pred tem že v pritožbi. Bistvene razlike pa tudi ni v kvaliteti opravljene izpovedbe: tako v primeru, ko je bil zaslišan kot priča, oziroma ko je podal (v postopku pri B.B.) izjavo, kot v primeru, ko ima položaj stranke, je (bil) tožnik dolžan govoriti resnico.

19. Pač pa ima tožnik prav, ko in kolikor navaja, da so razlogi prve stopnje bistveno pomanjkljivi. Vendar pa razloge prve stopnje dopolni organ druge stopnje s svojo obrazložitvijo, v kateri navede tako dejansko kot pravno podlago za odločitev ter na ta način odpravi nepravilnost, storjeno na prvi stopnji. Zato ni mogoče slediti očitku tožbe, da zaključka, ki ga je naredila tožena stranka, ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka.

20. V dejanskem pogledu pa sodišče v celoti sledi razlogom druge stopnje, v katerih se ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za isto dejansko stanje, kot se je ugotavljalo in bilo ugotovljeno v postopku inšpiciranja pri družbi A. d.o.o. in ki ga pritožbeni organ povzema na 5. strani odločbe. Razlogi druge stopnje so logični in prepričljivi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še poudarja, da listinskih dokazov o prejemu denarja s strani tožnika, kot se navaja v tožbi, res ni, zato pa ni res, da je edini dokaz o tem izjava B.B. kot stranke v postopku inšpekcijskega nadzora. Povsem enako namreč sledi tudi iz izjave, ki jo je v istem postopku dal tožnik. V izjavi je namreč izrecno navedel, da je bil on sam tisti, ki je prejemal od B.B. denar, ki ga je za rezervne dele B.B. nakazala družba A. d.o.o. kot kupec blaga in s tem v celoti potrdil B.B. izjavo, ki jo je dal le-ta v zvezi z izročitvijo oziroma predajo denarja. Zato tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, ni mogoče slediti (kasnejši) izjavi, ki jo je dal tožnik v postopku nadzora pri družbi A. d.o.o. oziroma njegovim drugačnim tožbenim in že pritožbenim trditvam, ki jih je dal v postopku obnove, in po katerih ni bil prejemnik denarja. Poleg tega, da se izjavi ujemata, pa je potek dejanj, ki je opisan v B.B. in prvotni tožnikovi izjavi, tudi logičen in se povsem ujema s sicer nespornim dejstvom, da je bil tožnik tisti, ki je iskal prodajalce rezervnih delov po Jugoslaviji in da je bil tožnik tisti, ki je nabavljene dele prejel in jih skladiščil. Zato je logično, da mu je bil izročen tudi denar, oziroma ni logično, da bi denar ostajal pri B.B., oziroma da bi B.B. plačeval že omenjeno specifično blago osebam, s katerimi ni imel nobenega stika. Glede na vrsto posla oziroma način njegove izvedbe, ki je moral ostati prikrit, pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi se o predaji denarja sestavljale listine in da bi na ta način obstajala listinska dokazila. Podpisi na komisijskih listih pa so glede na povedano pomembni zgolj toliko, kolikor potrjujejo B.B. izpovedbo, niso pa pomembni kot dokaz o prejemu denarja, saj že iz B.B. izjave sledi, da podpisi niso nujno tožnikovi, oziroma da se ne ve, kdo je komisijske liste dejansko podpisal. Zato pritožbeni organ predlog za postavitev izvedenca grafologa utemeljeno zavrne, iz istega razloga pa ga kot nepotrebnega za odločitev zavrača tudi sodišče. 21. Da je A. d.o.o. denar nakazal na račun komisijske trgovine in da je trgovina C. denar še isti dan dvignila z računa, pa, kot se pravilno ugotavlja v odločbi druge stopnje, v zadevi ni sporno. Pravilno in skladno s spisi se ugotavlja tudi, da tožnik ni dokazal, da bi denar izročil dobaviteljem, kar bi glede na okoliščine konkretnega primera očitno le on lahko storil. Obdavčeni pa so po 15. členu ZDoh-2 vsi dohodki, ki jih fizična oseba doseže oziroma prejme v davčnem letu (ki je enako koledarskemu). Za obdavčitev v konkretnem primeru je torej dovolj, da je izkazan prejem dohodka s strani tožnika, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. In ker v konkretnem primeru ne gre za dohodke, ki se po določbah ZDoh-2 ne štejejo za dohodke oziroma za dohodke, ki so plačila dohodnine oproščeni ali se ne vštevajo v davčno osnovo, se obravnavana izplačila utemeljeno obdavčijo kot drugi dohodki iz 6. točke 18. člena ZDoh-2. 22. Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

24. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).