Jedro

Na podlagi 238. čl. ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2003) pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Tožnica je ob uveljavitvi ZDR imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od aprila 2007 do julija 2011 obračuna dodatek za delovno dobo in sicer v bruto zneskih, razvidnih iz izreka, od teh zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača vsakokratni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratne zapadlosti posameznega neto zneska, razvidnega iz izreka sodbe, do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (I. tč. izreka). V presežku (zamudne obresti od zneskov za obdobje marec 2007 do marec 2009) je zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Zaradi umika dela tožbenega zahtevka nad zneskom 9.049,85 EUR bruto, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je postopek ustavilo (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.000,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da izpodbijana sodba temelji na zaključku, da je bilo neizplačilo dodatka za delovno dobo dogovorjeno ob nastopu dela, kar pa ne drži. Prav zato je sodišče prve stopnje pravico tožnice do dodatka nepravilno povezalo z zakonodajo, ki v času spornega razmerja ni več veljala (ZTPDR in Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti). Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da nihče od zaposlenih ni prejemal dodatka za delovno dobo, storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta ugotovitev ne drži, saj je direktorica tožene stranke izrecno pojasnila, da so vsi zaposleni prejemali dodatek na uspešnost, to pa izhaja tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi in njenih plačilnih list. Ta dodatek je bil izjemno visok in je znašal več kot polovico osnovne plače. Tožnica je bila formalno do dodatka za delovno dobo upravičena zgolj do konca uporabe SKPgd, to je do 30. 6. 2006. Tudi sedaj veljavni ZDR določa, da delavcu ta dodatek pripada, vendar pa ZDR ne določa njegove višine, saj je slednja prepuščena ureditvi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (in ne splošni kolektivni pogodbi). Zato je ta dodatek sicer zakonska kategorija, vendar pravica do dodatka s tem ni bila povzdignjena na zakonsko raven, saj pravica, katere višina je prepuščena panožni kolektivni pogodbi, pomeni prazno zakonsko pravico. Brez posebne ureditve v panožni kolektivni pogodbi delodajalca ne veže in je tudi ni mogoče izterjati. Brez ureditve v panožni kolektivni pogodbi tudi ni mogoče določiti njene višine in zaključiti, da znaša 0,5 %. Tako določba 129. čl. ZDR, ob dejstvu, da za toženo stranka ne velja in je ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, ne more predstavljati zakonske norme, ki bi utemeljila priznanje dodatka za delovno dobo. Sodišče se sicer sklicuje tudi na 238. čl. ZDR, vendar gre za prehodno določbo, ki je veljala le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi ZDR imeli dodatek za delovno dobo v višini najmanj 0,5 %. Zgolj tisti delavci so takšen dodatek lahko ohranili in sicer ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. To prehodno določbo je treba razlagati v povezavi s 129. čl. ZDR, v smislu ohranitve pridobljenih pravic v vmesnem obdobju. Če višina dodatka v panožni kolektivni pogodbi ni določena, je tudi ni mogoče izterjati, strank pa tudi ne zavezuje v smislu, da morata v pogodbi o zaposlitvi dogovoriti tudi poseben dodatek za delovno dobo. Tožnica ob uveljavitvi ZDR ni imela (določenega in dogovorjenega) dodatka za delovno dobo, torej zanjo ne more veljati določba 238. čl. ZDR. Tožena stranka je glede na sedaj veljavno zakonodajo prepričana, da se delavec in delodajalec (za katerega ne velja nobena panožna KP z določeno višino dodatka za delovno dobo) v pogodbi o zaposlitvi lahko izrecno dogovorita tudi za plačo brez posebnega dodatka za delovno dobo. Pravdni stranki sta dne 11. 2. 2008, po tem, ko tožene stranke ni več zavezovala nobena kolektivna pogodba, sklenili tudi pisno pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta se ponovno in izrecno dogovorili, da delavki ta dodatek ne pripada. Razlaga, da je takšna določba tudi še v letu 2008 nična, je pravno nevzdržna. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da se tožnica ob tako visoki plači in dodatku za uspešnost ni odpovedala ničemur v njeno škodo. Tožnici po prenehanju veljavnosti SKPgd samodejno ni pripadal noben dodatek za delovno dobo več, zato se mu tudi ni mogla odpovedati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da nihče od zaposlenih ni prejemal dodatka za delovno dobo, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče namreč v odločilnih dejstvih ni našlo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisnikom. Direktorica tožene stranke je izrecno pojasnila, da so vsi zaposleni prejemali dodatek na uspešnost, kar izhaja tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi in njenih plačilnih list, ni pa pojasnila, da so vsi zaposleni prejemali dodatek za delovno dobo, kot to zmotno navaja tožena stranka. Gre za dve različni podlagi za izplačilo, kot to jasno izhaja tudi iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v času spornega razmerja. V 2. odst. 126. čl. ZDR je namreč določeno, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Dodatek za uspešnost torej ni mogoče enačiti z dodatkom za delovno dobo.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 10. 2001 do 25. 7. 2011, pri čemer sta pravdni stranki pisno pogodbo o zaposlitvi sklenili šele 11. 2. 2008. Iz prvega odstavka 2. čl. te pogodbe (A2) izhaja, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 10. 2001 in sicer na delovnem mestu finančni knjigovodja. Tožena stranka ves čas delovnega razmerja tožnici dodatka za delovno dobo ni obračunavala in izplačevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ob sklenitvi delovnega razmerja v oktobru 2001 je veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/1990 in nasl.- ZDR90). Plače oz. osebni dohodki so bili urejeni v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/1989- ZTPDR). ZTPDR je v 49. čl. določal, da delavcu pripada za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom, usklajenim z družbenim dogovorom oziroma kolektivno pogodbo in zakonom. V letu 2001 je veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997), ki je v 47. členu določala, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. SKPgd je veljala do 30. 6. 2006 in je veljala za vse delodajalce, ki so opravljali dejavnost na pridobiten način, torej tudi za toženo stranko. Glede na določbe citiranih aktov je imela tožnica že v letu 2001 pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka tožnici tega dodatka neupravičeno ni obračunavala in izplačevala.

V letu 2002 je bil sprejet Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je bolj podrobno uredil vprašanja v zvezi s plačilom za delo. Tako je ZDR v 129. čl. dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi o kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti. V prehodnih določbah (238. čl. ZDR) pa je zakonodajalec določil, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 238. čl. ZDR. Na podlagi te določbe namreč delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Bistveno je torej bilo, da so ta dodatek in njegovo višino ohranili delavci, ki so ob uveljavitvi ZDR do njega imeli pravico in torej ni bistveno, ali jim je bil ta dodatek tudi dejansko obračunan in izplačevan, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Glede na določbo 238. čl. ZDR tako tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da se je s 30. 6. 2006 prenehala uporabljati SKPgd in da za toženo stranko v vtoževanem obdobju ni veljala nobena kolektivna pogodba dejavnosti.

Tožnica je ob uveljavitvi ZDR (1. 1. 2003) nedvomno imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb. To pomeni, da 3. odst. 9. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2008, ki določa, da tožnici ne pripada dodatek na delovno dobo, ne more imeti pravnega učinka. Glede na navedeno je tožnica pravico do dodatka za delovno dobo ohranila tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2008. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bili pravdni stranki izrecno dogovorjeni, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo tožnice. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč izpovedala, da dodatkov, vključno z dodatkom za delovno dobo, niso izplačevali, razlog za to pa je bila višina plače, ki je bila v primerjavi z drugimi bistveno višja, vsak zaposleni pa je prejel tudi dodatek za uspešnost. Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi bilo nepravilno, če bi se dodatek za delovno dobo vključil v osnovno plačo. Na podlagi 8. alinee 1. odst. 29. čl. ZDR, mora biti osnovna plača določena v nominalnem znesku, z vključitvijo dodatka za delovno dobo (ki ni fiksen, temveč narašča s trajanjem delovne dobe) v osnovno plačo, pa bi se dejansko zniževala osnovna plača. Dodatek za delovno dobo je z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan sestavni del plače. 7. čl. ZDR je omejil načelo avtonomije pogodbenih strank z namenom zaščititi delavca kot šibkejšo stranko delovnopravnega razmerja tako, da se stranki pogodbe o zaposlitvi lahko dogovorita za pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR (ne morejo biti pa manj ugodne), razen v izjemnih primerih, ki jih določa ZDR (na primer čl. 7/3 ZDR, čl. 72 ZDR). Če je v pogodbi o zaposlitvi ureditev o določeni pravici za delavca manj ugodna od zakonsko določene (ki predstavlja minimalni standard), se upoštevajo določbe zakona (čl. 30. ZDR). Pritožbeno stališče je že zavzelo stališče, da se delavec minimalnim pravicam, ki mu jih daje zakon, ne more pravnoveljavno odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala takšno določbo, niti s posebno izjavo, ki bi jo delavec podal tekom trajanja delovnega razmerja. Takšno stališče pa je razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03-19 dne 27. 1. 2005 (Ur. l. RS, št. 14/2005, št. 11/2006 popr.).

Z ozirom na navedeno se tožnica dodatku za delovno dobo v pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 2. 2008, ki ga je pridobila že ob sklenitvi delovnega razmerja v letu 2001 in do katerega je bila upravičena tudi ob uveljavitvi ZDR, ni mogla pravnoveljavno odpovedati, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje in to ne glede na višino plače ter druge dodatke, ki jih je prejemala. Ob tem ne gre prezreti, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica pri toženi stranki v vtoževanem obdobju opravljala delo vodilne delavke oziroma, da bi njena pogodba o zaposlitvi temeljila na 72. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je podrobno in jasno pojasnilo način izračuna dodatka za delovno dobo. Tožnica je upoštevala pripombe tožene stranke in spremenila tožbeni zahtevek glede na višino dodatka za posamezne mesece, kot ga je izračunala tožena stranka, zaradi česar je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da med strankama ni več spora o višini dodatka, temveč le o njegovem temelju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede temelja tožbenega zahtevka (slednji vključuje tudi pravico do dodatka v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe), je pravilna tudi njegova višina, ki pa ji tožena stranka tudi sicer v pritožbi izrecno ne nasprotuje.

Ker ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP). Ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).