Jedro

Zgolj navedba, da bi izvršitev odločbe pripeljala do stečaja stranke, ne izkazuje hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 390/2002-11 z dne 6.6.2002.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 6.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 9.11.2001, s katerim je Davčni urad N.G. kot prepozno zavrgel njeno pritožbo zoper svojo odločbo z dne 4.10.2001, izdano v inšpekcijskem postopku pregleda zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davčnih in drugih obveznosti za leto 1997, 1998, 1999 in 2000. Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da začasno uredi razmerje in zadrži izvršitev odločbe z dne 4.10.2001. Upravno sodišče navaja, da je zahtevo obravnavalo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), saj tožeča stranka predlaga zadržanje izvršitve akta, ki ni predmet tega upravnega spora. Tudi v takem primeru je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti in verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo, zlasti hujše škodljive posledice, ki naj se z začasno odredbo odvrnejo. Toda trditev, da bi prisilna izvršitev odločbe pripeljala do njenega zloma, po presoji sodišča prve stopnje še ni razlog za odložitev izterjave davka. Zatrjevane škodljive posledice, nastale z dezinvestiranjem, ne predstavljajo posledic izvrševanja davčne odločbe, temveč kažejo le na nemožnost, da jih tožeča stranka sama odpravi. Ker druge škodljive posledice tožeča stranka navaja le pavšalno in jih z ničemer ne izkazuje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani.

V pritožbi, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic, tožeča stranka trdi, da je v zahtevi navedla in tudi dokazala, da ji bodo s prisilno izvršitvijo krivične davčne odločbe nastale nepopravljive oziroma hujše škodljive posledice. Kako kritično je stanje, izhaja že iz odločbe prve stopnje z dne 19.3.2002 in iz bilance uspeha na dan 31.12.2001. Oboje je svoji zahtevi priložila. Bolj nazorno stanja pač ni možno prikazati. V sodnem spisu se nahaja tudi inšpekcijska odločba z dne 4.10.2001, na katero se je v svoji zahtevi izrecno sklicevala. Že prvostopni organ je pri zavrnitvi zahteve po 30. členu ZUS navedel njeno izredno slabo stanje, ki je tik pred stečajnim postopkom. V to stanje jo lahko pahne že sama prisilna izvršitev krivične davčne odločbe. Ob trenutnih obveznostih preko 164 milijonov SIT in bruto prihodka v letu 2001 nekaj čez 20 milijonov SIT, bi prisilna izvršitev davčne odločbe v višini preko 20 milijonov SIT pomenila njen zlom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, njenemu predlogu ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov, oziroma izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS se izda začasna odredba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če tožnik verjetno izkaže, da je taka ureditev potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice.

V tem primeru tožeča stranka kot hujše škodljive posledice navaja, da jo že sama prisilna izvršitev davčne odločbe lahko privede v stečajni postopek, kar naj bi izhajalo iz odločbe davčnega organa prve stopnje z dne 19.3.2002 o zavrnitvi odložitve izvršbe po 30. členu ZUS in iz bilance uspeha na dan 31.12.2001, ki ju je priložila zahtevi. Čeprav tega izrecno ne pove, je sodišče prve stopnje očitno na tej podlagi presodilo, da trditev tožeče stranke, da bi prisilna izvršitev odločbe pripeljala do njenega zloma, še ni razlog za odložitev izvršbe. Tudi po presoji sodišča druge stopnje iz bilance uspeha in iz odločbe z dne 19.3.2002 to ne izhaja. Na podlagi splošnega slabega bilančnega stanja pa ni mogoče z uspehom uveljavljati, da bi bile hujše škodljive posledice, to je morebitni stečaj podjetja, preprečen že z odložitvijo plačila davčnih obveznosti. Zato vrhovno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da je bilo v izpodbijanem sklepu dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Katere določbe postopka in katere ustavne pravice naj bi bile z izpodbijanim sklepom kršene, pa tožeča stranka niti ne navaja.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (73. člen, v zvezi s 68. členom ZUS).