Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2013 in delno odločbo št. ... z dne 23. 1. 2013 v 2. točki izreka tako, da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 238,28 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle in še neplačane zneske Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 v višini 1.026,36 EUR v roku 8 dni, po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nosilno stališče sodišča prve stopnje, da ne Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) ne Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami) ne določata datuma, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice oz. nadaljevanje prejemanja Zoisove štipendije in dodatkov k tej štipendiji. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje glede omenjenega zmotno uporabilo materialno pravo. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oz. študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oz. študijsko leto ne more pridobiti. Tako se Zoisova štipendija za dijake dodeli od 1. septembra dalje in za študente od 1. oktobra dalje. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oz. študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora namreč vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. Na podlagi 3. člena ZŠtip je Zoisova štipendija ena od štipendij po tem zakonu s pripadajočimi dodatki, kar pomeni, da je posamezni dodatek del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati in ga tudi ne samostojno obravnavati. Do dodatka za bivanje je štipendist tako upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oz. študijskega leta in je hkrati najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. To v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča pomeni, da je na dan dodelitve pravice bival v kraju izobraževanja, zaradi česar je izpolnjeval tudi pogoj za dodelitev dodatka za bivanje. Tožena stranka opozarja tudi na 30. člen ZŠtip, ki je veljal v času odločanja o dodelitvi Zoisovih štipendij za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Namen zakonodajalca je bil dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem, bodisi zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja, bodisi zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 57/12 - ZPCP-2D) pa je bil dodatek za prevoz nadomeščen s subvencioniranim prevozom in sicer že za šolsko leto 2012/2013. Javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 je bil objavljen že junija 2012 in ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti niti popraviti obrazec vloge. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi preprečitve možnosti dvojnega financiranja pri odločanju oprla na podatke iz uradne evidence. Ker morajo biti pogoji za dodelitev pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, je tožena stranka kot pravočasno prijavo začasnega prebivališča za študente upoštevala prijavo do vključno 4. 10. 2012, saj ta prijava dokazuje, da si je štipendist v kraju izobraževanja nastanil v začetku šolskega oz. študijskega leta. Tožena stranka opozarja tudi na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014, zoper katero pa je tožena stranka tudi že vložila revizijo. Skladno s 47. členom ZŠtip je štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo, v času prejemanja štipendije dolžan štipenditorju v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje (torej ne katerekoli spremembe, temveč tiste, ki bi vplivale na obstoj štipendijskega razmerja) sporočiti vsako tako spremembo. Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja ni takšna sprememba oz. okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika in ki bi zaradi tega lahko vplivala na obstoj štipendijskega razmerja, zato v tem primeru tudi ne gre za medletno spremembo. Je pa s tem v zvezi tožena stranka že na naroku opozorila tudi na določbo 4. odstavka 47. člena ZŠtip, po kateri se lahko medletno spremembo upošteva šele od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe oz. po vložitvi zahteve, pri čemer tožena stranka še poudarja, da gre pri tem za vprašanje obstoja temelja tožbenega zahtevka, ki mu sicer tožena stranka že ves čas ugovarja. Pritožbenemu sodišču predlaga,da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, št. ... z dne 23. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril Zoisovo štipendijo za študijsko leto 2012/2013 v višini 152,65 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena tudi do dodatka za bivanje glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka ji tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče v A. ter nadalje, da študira na Univerzi B.. Tožnica je dne 9. 9. 2012 vložila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedla, da bo stanovala izven kraja svojega stalnega prebivališča in sicer na naslovu C., v A.. Tožnica je skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo predložila tudi najemno pogodbo o najemu stanovanja. Potrdilo o začasnem prebivanju v A. pa je bilo izdano 8. 10. 2012. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alinee 1. odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je tožnica že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala in tudi stanovala izven kraja svojega stalnega prebivališča. Tožnica je tudi sklenila najemno pogodbo o najemu stanovanja, ki je datirana z 30. 9. 2012 (priloga A/2 sodnega spisa). Sodišče prve stopnje torej tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključuje, da je tožnica s tem, ko je imela v A. že urejeno začasno prebivališče, tam tudi od začetka študijskega leta dalje prebivala. Prebivališče je tudi prijavila. Pri tem za odločitev ni bistveno, da je bila prijava opravljena šele 8. 10. 2012, saj datum prijave kot pogoj ni bil določen niti v javnem razpisu, niti to ni določeno v ZŠtip oz. v Pravilniku. Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.