Jedro

Dejstvo, da je tožnik še sedaj (skoraj 10 let po škodnem dogodku) nekoliko zaskrbljen, da se mu stanje kolena v prihodnosti ne bi poslabšalo, ne predstavlja podlage za odmero višje odškodnine za strah.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.600.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 1.200.000,00 SIT za telesne bolečine, 300.000,00 SIT za strah in 1.100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 5.200.000,00 SIT in zamudne obresti za čas od 3.11.1995 oziroma od 21.11.2000 /glede zneska 943.998,00 SIT/) pa je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 123.363,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno ovrednotili trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter dejstva, da bo občasne lažje telesne bolečine trpel tudi v bodoče. Glede na njegovo mladost, bodo te dolgotrajne. Sodišči sta tudi premalo upoštevali, da je moral med zdravljenjem prestajati številne neugodnosti. Zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine.

Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj je ob poškodbi prestal intenziven primarni strah, strah za izid zdravljenja pa je stopnjevalo in podaljševalo dejstvo, da je moral več mesecev čakati na operacijo. Sicer pa je tožnik še vedno zaskrbljen, da se mu sedanje stanje ne bo poslabšalo (kar pomeni, da prestaja strah že skoraj 10 let).

Zaradi trajnih posledic poškodbe je tožnik znatno oviran pri delih, ki jih mora opravljati kleče ali čepe, pri delih, ki jih mora opraviti na lestvi, ima pa tudi znatne težave pri ponavljajoči se hoji po stopnicah, po neravnem terenu, pri poskusu tekanja in skakanja, ni več sposoben za igranje nogometa in za hojo v hribe, prav tako ne more več tekati in skakati. Izogibati se mora tudi obremenitvam desnega kolena pod neugodnimi pogoji (kot je npr. dolgotrajno klečanje, čepenje ali delo na lestvi, hoja po stopnicah in neravnem terenu, dolgotrajnejše prenašanje težjih bremen) ter ima težave pri vožnji z avtomobilom, saj se mora po nekoliko daljši vožnji ustaviti, se razgibati in spočiti. Upoštevaje vsa ta prikrajšanja ter dejstvo, da je bil ob škodnem dogodku star komaj 18 let, je upravičen do celotnega zahtevanega zneska zadoščenja.

Sodišči sta tudi prezrli, da škodno stanje traja že 10 let, zaradi česar je obseg tožnikove škode občutno večji, kot bi bil, če bi bila škoda izplačana v 14-dnevnem roku. Nadalje navaja, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva prvostopne sodbe zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in ekonomske razmere stabilizirale in znaša letna inflacija med 6 % do 8 %. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR) so glede tega vprašanja jasne, zato bi sodišča morala priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določilih 277. člena ZOR, 1. odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter 1. in 3. odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka bi tako morala od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zakonske zamudne obresti od 3.11.1995 dalje oziroma (glede zneska 943.998,00 SIT) od 21.11.2000 dalje.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je tožniku dosojena odškodnina v znesku, ki je višji od 1.500.000,00 SIT. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kako bi 10 mesečno zdravljenje lahko vplivalo na višino odškodnine za telesne bolečine. Sodišče je namreč ugotovilo, da neugodnosti med zdravljenjem niso trajale dolgo. Tožnik je prejel tudi invalidnino in zavarovalnino, zaradi česar odškodnine ni mogoče razširiti na zdravljenje kot neopredeljen pojem, ampak le v obsegu, v katerem se pokriva s trajanjem bolečinskega obdobja in neugodnostmi med zdravljenjem. Skupno bolečinsko obdobje pa je trajalo največ dva meseca in pol in samo to obdobje je pravno pomembno za odmero odškodnine. Tožnik je tudi sam prispeval k bolečinam, saj je po poškodbi igral še okoli 10 minut pa tudi k zdravniku ni odšel še istega dne. Glede teh navedb je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je intenzivnost in trajanje bolečine predvsem strokovno vprašanje, ki se ugotavlja s pomočjo izvedenca. To je načeloma res. Vendar vsak oškodovanec doživlja bolečine povsem individualno. In če je tožnik po poškodobi še lahko igral, k zdravniku pa odšel šele po dveh dneh, njegove bolečine gotovo niso bile tako močne. Zato znesek zadoščenja ne more presegati 800.000,00 SIT.

Ker je tožnik ob poškodbi utrpel le kratkotrajen intenziven strah, ni upravičen do odškodnine za primarni strah. Za strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) pa ni imel posebnega razloga, saj je že po šestih mesecih izvajal vaje v okviru zdravstvene terapije brez bolečin. Razen tega je pritožbeno sodišče tudi menilo, da ni upravičen do odškodnine za strah po zaključenem zdravljenju. Kljub temu pa odškodnine iz tega naslova ni ustrezno znižalo.

Sporno je, ali so tožnikove življenjske aktivnosti res občutno zmanjšane. Izvedenec je namreč ugotovil 10 % zmanjšanje, zavarovalnica pa 5 % invalidnost. Tudi pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pri tožniku ne gre za hudo prikrajšanje, da sicer določena opravila zahtevajo nekoliko več truda, vendar da lahko tožnik svojim potrebam in željam po športu zadosti tudi z drugimi rekreativnimi dejavnostmi. Razen tega sodišče ni upoštevalo, ali je tožnik sploh dejansko prikrajšan za te aktivnosti, saj je od škodnega dogodka preteklo že 10 let, običajno pa ljudje po 10 letih zmanjšajo športno aktivnost. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja aktivnosti, zato ni upravičen do zadoščenja, višjega od 600.000,00 SIT.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Podlaga za prisojo pravične denarne oškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu ZOR, sodišče pa mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Dosojeni zneski zadoščenja za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po mnenju revizijskega sodišča pravilno odsevajo na eni strani trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti (načelo individualizacije), po drugi strani pa sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod (načelo objektivne pogojenosti višine zadoščenja).

Tožnik, ki je prestajal pet dni hude bolečine, deset dni srednje močne bolečine in dva meseca srednje močne občasne bolečine (lažje občasne bolečine ob obremenitvah in spremembah vremena pa bo imel tudi v prihodnje), in ki je trpel tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem (dvakratna hospitalizacija, operacija, nošnja mavčnega korita, kolenske opornice, uporaba bergel, infuzijska terapija, injekcije, drenaža kolenskega sklepa in razgibavanje), je tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičen do 1.200.000,00 SIT zadoščenja. Ob tem velja zavrniti revizijski očitek tožene stranke, "da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kako naj bi deset mesečno zdravljenje vplivalo na višino odškodnine ter da je v nasprotju z zaključkom, da neugodnosti med zdravljenjem niso dolgo trajale".

Pritožbeno sodišče namreč ni zapisalo, "da neugodnosti med zdravljenjem niso dolgo trajale", marveč "da bolečine in neugodnosti, ki jih je prestajal tožnik, niso bile tako hude in bolečinsko obdobje ne tako dolgo, da bi bil tožnik upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem".

Trajanje in intenzivnost bolečin in neugodnosti je torej navedlo v kontekstu uporabe pravnega standarda pravična denarna odškodnina, ne pa kot samostojno dejansko ugotovitev.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je "skupno bolečinsko obdobje trajalo največ dva meseca in pol in samo to obdobje je merodajno za odmero odškodnine". Nevšečnosti med zdravljenjem (npr. krajša nezavest, hospitalizacija, vezanost na posteljo, razne vrste imobilizacij in fiksacij, rendgensko slikanje, operacije, infuzije, transfuzije, injekcije, previjanje ran, odstranitev šivov, uporaba invalidskega vozička in bergel, bolniški stalež, obiskovanja ambulante, fizioterapije itd.), ki jih trpi oškodovanec, se namreč obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, četudi v svojem biološkem izrazu ne predstavljajo telesnih bolečin (prim. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. 2/86, str. 7). Jalovo je tudi revizijsko zatrjevanje, da je tožnik po nastanku poškodbe igral nogomet še okoli 10 minut ter da je odšel k zdravniku šele po dveh dneh, zaradi česar bolečine gotovo niso bile tako močne. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizijsko sodišče soglaša tudi s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je tožnik še sedaj (skoraj 10 let po škodnem dogodku), nekoliko zaskrbljen, da se mu stanje kolena v prihodnosti ne bi poslabšalo, ne predstavlja podlage za odmero višje odškodnine za strah. Iz formulacije 200. člena ZOR, ki daje pravico do denarne odškodnine za strah, izhaja, da mora biti strah intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka, v katerem se oškodovanec znajde zaradi upravičene zaskrbljenosti zaradi možnih težkih posledic poškodbe. Dejstvo, da je tožnik nekoliko zaskrbljen, da se mu stanje kolena v prihodnosti ne bi poslabšalo, pa take stopnje in kvalitete strahu ne dosega. Kljub temu pa je upravičen do dosojenega zneska zadoščenja, saj je prestajal dolgotrajen strah v procesu zdravljenja. Vse od poškodbe dalje (6.11.1992) je namreč hodil z veliko težavo, vendar je za diagnozo izvedel šele po dveh mesecih, na operativni poseg čakal pa je do 5.5.1993. Revizijska trditev tožene stranke, da tožnik za prestani sekundarni strah ni imel posebnega razloga, kar da je razvidno iz listinske zdravstvene dokumentacije, predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z revizijo ni mogoče več uveljavljati.

Enako velja za revizijske trditve tožene stranke, da je sporno, ali so tožnikove splošne življenjske sposobnosti občutno zmanjšane in da ne gre za hudo prikrajšanje, ter da sodišče ni upoštevalo, ali je tožnik sploh dejansko prikrajšan za rekreacijske aktivnosti, ker da je od škodnega dogodka preteklo 10 let, po 10 letih pa da ljudje običajno niso več tako športno aktivni. Tudi glede obsega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Te pa so naslednje: zaradi trajnih posledic poškodbe (ki predstavljajo 10 % zmanjšanje življenjske aktivnosti) ima tožnik bolečine pri forsiranem gibu upognitve, ostala pa mu je tudi atrofija mišic desnega kolena. To stanje mu onemogoča udejstvovanje v določenih športih (nogomet, pohodi v hribe, skoki) in zmanjšuje možnost obremenitve desnega kolena pod neugodnimi pogoji (klečanje, čepenje, delo na lestvi, hoja po stopnicah, vožnja z avtomobilom). Pritožbeno sodišče je tudi zapisalo, da ne gre za hudo prikrajšanje, saj da bo lahko tožnik svojim potrebam in željam po športu zadostil tudi z drugimi rekreativnimi dejavnostmi. Glede na tak obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter glede na tožnikovo starost (ob škodnem dogodku je bil star 18 let) se ob primerjavi odškodnin v drugih podobnih škodnih primerih pokaže, da dosojen znesek zadoščenja ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Pretek časa od nastanka škode do odločanja (kot objektivni kriterij) vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (tožba je bila vložena 6.11.1995, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 1.12.2000), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve zahtevka. To pa pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, v nadaljevanju ZPOMZO) so imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

V zvezi z revizijskimi razlogi o tem, da sodna praksa ni pravni vir, se je mogoče strinjati samo s trditvijo, da sodna praksa ni formalni pravni vir. Kljub temu pa sodna praksa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi tožnikovo revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Zgolj na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine, pa tudi ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in 1. odstavka 17. člena ZOR.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.