Jedro

Tožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik najprej opisal pot po kateri je pripotoval do Republike Slovenije, pojasnil je, da je bila njegova ciljna država ena od skandinavskih držav, Norveška ali Danska. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je zaprosil, ker se je po smrti matere (1972) in očeta (1999) počutil osamljenega. Bratje in sestre so po očetu pridobili zemljo, ni pa zaradi tega zoper njih vložil tožbo, ker jim ni želel povzročiti težav. To so razlogi zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Državo pa je zapustil tudi zato, ker se je želel poročiti z neko Maročanko, vendar pa so njuni poroki nasprotovali njeni starši. V izvorni državi ni nikoli imel težav z obstoječo oblastjo. Zanikal pa je trditev, da si želi v Republiki Sloveniji poiskati zaposlitev in si ustvariti družino. Na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo v primeru vrnitve v izvorno državo je odgovoril, da se mu ne bi zgodilo nič. Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), zato je presodila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotovila je tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Sam je namreč izrecno izjavil, da se mu ob vrnitvi v izvorno državo ne bi zgodilo nič. Poleg tega varnostna situacija v Maroku ni takšna, da bi obstajal utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da ni razumel pomena podaje prošnje za mednarodno zaščito, saj je osnovno šolo obiskoval le tri leta. Pri podaji prošnje je želel na toženo stranko narediti dober vtis, zato je govoril vse lepo, kar je značilno za osebe, ki prihajajo iz Afrike ali Azije. Inšpektorju ni hotel govoriti o svojih težavah, nevarnostih in poniževalnemu ravnanju, ki ga je doživljal v matični državi. Vseh teh okoliščin tožena stranka ni upoštevala, zato je nepravilno uporabila določbo 55. člena ZMZ, ko je odločala v skrajšanem postopku. Tožena stranka bi morala izjave tožnika v intervjuju kasneje preveriti, tako da bi lahko o prošnji lahko odločila vestno in pošteno. Predlagal je, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Hkrati je sodišče obvestila, da je tožnik dne 12. 5. 2012 samovoljno zapustil azilni dom. Dne 29. 5. 2012 pa je sporočila, da se tožnik do tega dne v Azilni dom ni vrnil. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima oziroma ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora na tožbo in vloge z dne 29. 5. 2012 izhaja, da je tožnik dne 12. 5. 2012 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj do dne 29. 5. 20012 ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbe, je večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008) V odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 je med drugim zapisalo: „prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali se tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

Kot rečeno se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe vanj ni vrnil, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.