Jedro

Verbalno izrečena grožnja z ubojem, podkrepljena s sekiro v roki, predstavlja med sprtima sosedoma resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči ogroženost drugega.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. Đ. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka 300, 00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 1.800,00 SIT, potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom in plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno spremembo in izrek obdolžencu oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je zagovornik vztrajal pri pritožbenih navedbah in pritožbenem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, vendar zatrjevane kršitve, ki jo sodišče druge stopnje ne preizkuša po uradni dolžnosti, ne obrazlaga oz. jo konkretizira.

Nadalje zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi v nasprotju z izrekom. Teh zatrjevanih kršitev prav tako ne konkretizira, uradni preizkus pa jih ni pokazal. Zagovornik trdi še, da je izpodbijana sodba v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbi, zlasti pa tudi z izpovedbo samega oškodovanca, ki je drugače od ostalih prič enkrat povedal, da je obdolženec tekel do drvarnice, ki je kakšnih pet metrov stran od garaže, drugič pa dejal, da je šel do drvarnice, prinesel sekiro in mu potem zagrozil, oškodovančeva žena pa je izjavila, da je obdolženec takoj ob prihodu oškodovanca iz hiše rekel naj pride in da ima tule sekiro. Na opisan način zagovornik ne navaja konkretnih nasprotij povezanih z vsebino v sodbo povzetih izpovedb oškodovanca in njegove žene, ampak izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje,torej v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje povsem pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč vse potrebne izvedene dokaze pravilno ocenilo in svoje dejanske ugotovitve oprte za izvedene dokaze ter sprejete zaključke v sodbi utemeljilo logično in prepričljivo in za vsako odločilno dejstvo tudi dovolj natančno in izčrpno. Prepričljivih razlogov, s katerimi je že sodišče prve stopnje zavrnilo kot nesprejemljivo trditev obrambe, da je zgodba s sekiro očitno izmišljena in da je predmetni postopek zgolj maščevalni konstrukt oškodovanca, navedbe zagovornika ne morejo niti malo omajati. Pri svojem izvajanju, da se sodišče prve stopnje ob oceni, da obdolženec po naravi ni nasilen človek, ni dovolj kritično opredelilo do verzije dogodka, kot ga je sproduciral oškodovanec s svojimi pripadniki, je zagovornik očitno obšel, da sodišče prve stopnje ni imelo zanesljive podlage za zavrnitev zagovora obdolženca, podprtega sicer z izpovedbe priče S. F. o tem, da oškodovancu ni grozil, le v izpovedbah oškodovanca, oškodovančeve žene F. R. in sosede M. S., temveč tudi iz v izpovedbah zaslišanih policistov M. K. in M. S. o tem kaj je bil predmet njune intervencije na zahtevo oškodovanca, opravljene neposredno po obravnavanem dogajanju. Z njunima izpovedbama o tem, da jima je oškodovanec že ob intervenciji zatrjeval, da mu je obdolženec grozil s sekiro in da sta si sekiro, ki jo je prinesel obdolženec iz garaže tudi ogledala, je sodišče prve stopnje brez dvoma zanesljivo ovrglo trditev obrambe, češ da si je oškodovanec s pomočjo soseda policista N. sekiro izmislil, da bi na ta način utemeljil resnost sicer izmišljenih groženj. Zagovornik zato z navajanjem kakšna osebnost da je oškodovanec in da bi sodišče šele z vpogledom oškodovančevega invalidskega spisa pridobilo celovito sliko o njegovi osebnosti, ne da bi pri tem navedel, katera dejstva naj bi se s tem prvič šele v pritožbi omenjenem dokazom sploh dokazovala, ne more uspešno podkrepiti svojega prikazovanja, da so bili zgolj obdolženčevi hudomušni odgovori oškodovancu, ki niso vsebovali nobenih groženj vzrok, da je oškodovanec neutemeljeno zahteval intervencijo policistov. O osebnosti obdolženca in oškodovanca je namreč podalo dovolj izčrpno dokazno oceno že sodišče prve stopnje in pri tem opirajoč se na izvedene dokaze (izpovedbe na zadnji glavni obravnavi zaslišanih sosedov v stanovanjskem bloku ter podatke, ki jih je pridobilo s policije v zvezi z obdolženčevimi in oškodovančevimi medsebojnimi prijavami) pravilno ocenilo, da obdolženec sicer ni po naravi nasilen človek, da pa je vsekakor konflikten njegov odnos z oškodovancem in obratno. Zato je tudi v ugotovljenih popolnoma porušenih medsebojnih sosedskih odnosih med njima imelo podlago za sklepanje o odločilnih dejstvih.

Tudi ostale navedbe, s katerimi zagovornik izpodbija v prvostopenjski sodbi sprejeto oceno izpovedbe oškodovanca in prič F. R., M. S. ter S. F. ne vnašajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Razliko med izpovedbo oškodovanca in njegove žene, na katero v pritožbi znova opozarja zagovornik, je natančno ocenilo že sodišče prve stopnje in v sodbi argumentirano obrazložilo, zakaj ne vzbuja dvoma o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe o okoliščinah glede obdolženčevega neposrednega ravnanja na njegovo škodo. Pri tem je pravilno presodilo, da je tudi z izpovedbo oškodovančeve žene potrjena trditev oškodovanca, da mu je obdolženec grozil, da ga bo ubil. Z okoliščino, da je oškodovanec na istem zaslišanju najprej povedal, da je obdolženec tekel v drvarnico po sekiro, za tem pa povedal, da je v drvarnico šel, kar predstavlja nebistveno razliko, zagovornik ne more v ničemer omajati v izpodbijani sodbi sprejete ocene oškodovanca kot verodostojne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je izpovedba oškodovanca podprta tudi z izpovedbo očividke obravnavanega dogajanja in sicer sosede M. S. Ker je že sodišče prve stopnje, opirajoč se na izpovedbo policista K. o tem, da je priča S. z mesta, ki ga je zatrjevala zanesljivo imela pregled nad obravnavanim dogajanjem, ogled kraja za kar se zavzema zagovornik v pritožbi ni potreben, saj ni prav nobenega dvoma, da je priča izpovedovala le o tem kar je sama zaznala.

Neutemeljena je tudi trditev, da sodišče prve stopnje sploh ni razčistilo bistvenega vprašanja obtožbe na kak način, da bi naj obdolženec oškodovancu sploh grozil. Vse kar navaja zagovornik v utemeljitev take trditve je namreč natančno ocenilo že sodišče prve stopnje. Okoliščino, da policista obdolžencu ob intervenciji nista zasegla sekire je povezalo z izpovedbo policista S. o tem, da se oškodovanec ob njuni intervenciji še ni odločil za podajo predloga za pregon in na tej podlagi utemeljeno presodilo, da to dejstvo na katerega znova opozarja pritožnik, v ničemer ne vpliva na presojo obdolženčevega ravnanja. Zagovornik neutemeljeno skuša prikazati češ da priče niso bile enotne v tem od kje naj bi obdolženec sekiro vzel in za kakšno sekiro naj bi sploh šlo. Oškodovanec in priča S. sta namreč skladno enako trdila, da je obdolženec oškodovancu grozil s sekiro "holcerko", ki sta jo tudi natančno opisala, medtem ko oškodovančeva žena v zvezi s sekiro ni povedala drugega kot to, kar v pritožbo povzema zagovornik. Okoliščina, da je obdolženec policistoma pokazal manjšo sekiro, ki jo je prinesel iz garaže, na oceno v pritožbi napadenih izpovedb oškodovanca in prej navedenih prič ne more vplivati, gre pa za okoliščino, s katero se je izkazal za neresničen zagovor obdolženca o tem, češ da je imel v obravnavanem dogajanju vse tri sekire zaklenjene v drvarnici. Sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da za presojo obdolženčevega ravnanja sploh ni pomembno, katero sekiro je imel v času obravnavanega dogajanja v roki, odločilno je dokazano dejstvo, da je obdolženec s sekiro v roki oškodovancu izrekel verbalno grožnjo, da ga bo ubil. Zagovornik neutemeljeno izpodbija tudi v sodbi sprejeto oceno izpovedbe priče S. F. kot neverodostojne. Okoliščina, da je obdolženec v zagovoru sam povedal, da se s to pričo pozna že vrsto let in da ji je že večkrat pred obravnavanim dogajanjem popravljal motor na istem mestu kot obravnavanega dne, namreč nikakor ne daje podlage za sprejemljivost trditve zagovornika, da ta priča ni z nikomur od vpletenih niti v konfliktu niti v tesnejših odnosih in da gre zato za edino nevtralno pričo in očividca celotnega dogajanja. Razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj izpovedbi te priče ne verjame so zato povsem sprejemljivi tudi za sodišče druge stopnje. S protispisno trditvijo, da na glavni obravnavi dne 25.09.2006 izvedeni dokazi niso dodatno utemeljili obtožbe temveč prej nasprotno, pri kateri je zagovornik očitno prezrl za obdolženca obremenilno izpovedbo priče M. S., kot tudi z opisovanjem obdolženčevega pričakovanja , da bo v zvezi z v pritožbi opisanim potekom kazenskega postopka oproščen in da si je zato šele tekom kazenskega postopka zagotovil obrambo s pomočjo zagovornika, pa zagovornik ne more podkrepiti trditve, da v ravnanju obdolženca ni bilo nobenega elementa nasilja ali resne grožnje.

Tudi zagovornikovo sklepanje, da bi oškodovanec, če bi bil resno ogrožen že takoj ob intervenciji policistov podal kazensko ovadbo ne more biti uspešno. Okoliščino, da je oškodovanec predlog za pregon na policijski postaji podal tretji dan po obravnavanem dogajanju je namreč ocenilo že sodišče prve stopnje in argumentirano utemeljilo, zakaj ne vzbuja dvoma v resničnost njegovega pričevanja glede nastalih posledic. Nobenega dvoma ni, da predstavlja verbalno izrečena grožnja z ubojem podkrepljena s sekiro v roki med sprtima sosedoma, resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči ogroženost drugega. Kot tako pa jo je sprejel tudi oškodovanec, se zaradi nje kot je povedal počutil močno ogrožanega in zato tudi takoj poklical na policijo. Ker oškodovančeve izpovedbe o tem, da se je čutil ogrožanega ni potrdila zgolj oškodovančeva žena ampak tudi policist K., s tem ko je povedal, da je zaznal, da je bil oškodovanec prestrašen, navedbe zagovornika s katerimi izpodbija v izpodbijani sodbi sprejeto oceno o resnosti groženj niso utemeljene. Zato pritožba zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici katere očita sodišču prve stopnje tudi kršitev kazenskega zakona ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji po določbi 386. čl. ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu, ki pred sodiščem še ni bil kaznovan je utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi določena kazen zapora je primerna teži kaznivega dejanja, ugotovljeni krivdi obdolženca in vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, ki vplivajo na to ali naj bo kazen večja ali manjša. Preizkusna doba enega leta pa je bila obdolžencu tako določena v najkrajšem možnem zakonskem trajanju. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu v obdolženčevo korist. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na nezapletenost zadeve in z upoštevanjem premoženjskih razmer obdolženca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje odmerjena na 300,00 EUR.